REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

»Danes mi je žal za vsak trenutek, ki sem ga preživel na Roški«

»Danes mi je žal za vsak trenutek, ki sem ga preživel na Roški«Četverica, nekoč. Vir: Twitter
Če nas takrat ne bi bilo tam, danes za Ivana Janeza Janšo ne bi nihče vedel. Domnevam, da bi bil učitelj obramboslovja na kakšni srednji gumarski šoli pred upokojitvijo. Tam bi mu bilo mesto.

Ob drakonskem kaznovanju protestikov, ki so bili prejšnji teden zaradi protestnega hupanja pred Državnim zborom s strani policistov kaznovani zaradi domnevnega »oviranja prometa« in podobnih prekrškov, so se mnogi spomnili bolj svobodnih časov izpred 30 let, ko so številni v Sloveniji zaradi zaprte četverice - Janeza Janše, Ivana Borštnerja, Davida Tasića in Francija Zavrla - protestirali pred vojaškim zaporom na Roški.

Tedaj je bil v državi, ki je bila del SFRJ še vedno uveljavljen socializem oziroma komunizem, kot to obdobje radi imenujejo na politični desnici.

Tedanja oblast bi morala torej biti precej bolj represivna, diktatorska, kot je danes.

Toda tisti, ki smo doživeli čas vemo, da temu ni tako.

Kratek, toda zelo nazoren zapis udeleženca nekdanjih protestov na Roški, ki si ga je vredno prebrati, je objavila Mladina, v pismih bralcev.

Niti enemu vojaku JLA ali miličniku ni padlo na pamet, da bi nas ustavili, nam pridigali in nas oglobili.

Svoje »pismo z Roške« je redakciji poslal Mate Dolenc iz Bohinja.

Takole je zapisal:

»Bili smo priče, ko so policisti ustavljali avtomobile na zadnjem petkovem protestu pred parlamentom, jim očitali hupanje in dajanje žmigavcev kot prekršek, jih množično maltretirali, jim pridigali in jim nalagali globe.

Menda so jih oglobili okrog osemdeset.

Nekoč smo bili na Roški. Tam je bil zaprt Janez Ivan Janša skupaj s tremi kolegi.

Bilo nas je nekaj tisoč - število je gotovo znano - večinoma peš, nekaj deset pa se nas je večkrat peljalo mimo z avtomobili in smo tudi hupali. Mogoče smo na koncu ulice tudi dali žmigavce.

Tudi vpili smo in žvižgali.

Niti enemu vojaku JLA ali miličniku ni padlo na pamet, da bi nas ustavili, nam pridigali in nas oglobili.

To ni padlo na pamet takratnemu notranjemu ministru, niti poveljniku milice.

Pravzaprav se miličnikov ne spominjam, spominjam se pa dveh vojakov, ki sta stražila vrata v kasarno, kjer je bil zapor. Z njima smo se pogovarjali.

Danes mi je žal za vsak trenutek, ki sem ga preživel na Roški, Metelkovi, na Kongresnem trgu in v Društvu pisateljev, kjer smo se družili in nastopali v bran Ivanu Janezu Janši.

Če nas takrat ne bi bilo tam, danes za Ivana Janeza Janšo ne bi nihče vedel.

Kako si bomo zapomnili tretjo Janševo vlado: morda kot lanski sneg? Vir: Twitter

Domnevam, da bi bil učitelj obramboslovja na kakšni srednji gumarski šoli pred upokojitvijo.

Tam bi mu bilo mesto.

Mate Dolenc, Bohinj«

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek