REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Begunci so sad Janševega podpiranja »mladih demokracij«: Janša je navijal za vojne, begunce pa licemerno - zavrača!

Begunci so sad Janševega podpiranja »mladih demokracij«: Janša je navijal za vojne, begunce pa licemerno - zavrača!Begunci, sadovi politike - Janeza Janše. Vir: Twitter

Slovenski politiki, ki sedijo v aktulani vladi se po padcu režima v Kabulu obnašajo po pričakovanem vzorcu – čudijo se napakam ZDA in zveze NATO, sprevračajo krivdo na druge, pri tem pa pozabljajo, kako zvesto so podpirali ne samo napad na Afganistan, temveč vse ostale intervencije pod taktirko Združenih držav Amerike, ki so rušile »režime« po vsem Bližnjem vzhodu.

Po Afganistanu je namreč slovenska politika podprla tudi intervencije zoper Irak, Libijo, Sirijo in molče spremljala brutalno vojno v Jemnu, nezakonite pritiske na Iran ter masakre izraelskih okupacijskih oblasti zoper Palestince.

Pri tem so imele seveda glavno vlogo tudi slovenske vlade, v katerih včasih SDS tudi ni bilo.

Celo tistim, ki že dolga leta čakajo na azil v Sloveniji vlada še vedno ni odobrila azila, kar je sramotno, ker želi ogrožene Afganistance poslati nazaj v državo, iz katere je prej pobegnila tudi Slovenska vojska.

Toda tudi iz opozicije SDS intervencijam ZDA nikoli ni nasprotovala, nasprotno, ves čas jih je podpirala.

Danes, ko begunci množično bežijo iz zaradi ameriških intervencij razrušenih držav, kar se v tem obsegu pred letom 2001 ni dogajalo, pa predsednik vlade sporoča, da jih Slovenija lahko sprejme – le pet.

Celo tistim, ki že dolga leta čakajo na azil v Sloveniji vlada še vedno ni odobrila azila, kar je sramotno, ker želi ogrožene Afganistance poslati nazaj v državo, iz katere je prej pobegnila tudi Slovenska vojska.

Toda dovolj bo, če si ogledamo samo primer Afganistana in Iraka ter ravnanje Janeza Janše in SDS v tem primeru in to samo v prvih dveh letih po znamenitem 11. septembru leta 2001.

Pripadnik SV v Afganistanu  Vir:SV
Pripadnik SV v Afganistanu. Vir: Slovenska vojska

Že takoj po napadih 11. septembra je slovenska vlada Afganistanu na poziv OZN 25. oktobra poslala »humanitarno pomoč v vrednosti 20 milijonov tolarjev« in s tem pokazala »izraz solidarnosti s protiteroristično koalicijo.«

Ameriški napad na Afganistan je v OZN uradno sicer res dobil pokritje v smislu »dovoljene samoobrambe«, toda ta se je nato raztegnila na 20-letno okupacijo, kar pa zagotovo pomeni preseganje mandata VS OZN.

Toda slovenske politike to ni motilo.

Vlada je konec leta 2001 sprejela tudi predloge uredb o ukrepih proti Iraku, talibanskemu režimu v Afganistanu in gibanju UNITA v Angoli.

Tedanji predsednik Državnega zbora Borut Pahor je kot prvopodpisani pod deklaracijo menil, da se je DZ s sprejetjem deklaracije »opredelil do enega najpomembnejših procesov v mednarodni skupnosti na začetku tega desetletja ter do vloge Slovenije v njem.«

Državni zbor (DZ) je 12. oktobra istega leta soglasno sprejel »deklaracijo o skupnem boju proti terorizmu«, s katero je obsodil »sleherni terorizem in se pridružuje odločnosti mednarodne skupnosti v enotnem in skupnem boju proti terorizmu, ki ogroža tako posameznika kot ves svet.«

DZ je v deklaraciji vlado med drugim pozval, »da se pridruži ukrepom Evropske unije in zveze NATO v tem boju.«

Kot je v svojem nastopu pred poslanci poudaril tedanji minister za zunanje zadeve Dimitrij Rupel, »deklaracija definira sodelovanje Slovenije v protiteroristični koaliciji.«

Tedanji predsednik Državnega zbora Borut Pahor pa je kot prvopodpisani pod deklaracijo menil, da se je DZ s sprejetjem deklaracije »opredelil do enega najpomembnejših procesov v mednarodni skupnosti na začetku tega desetletja ter do vloge Slovenije v njem.«

Toda Janša je bil kritičen in je Državnemu zboru očital – zamudo.

Država je za propagando za vstop v NATO namenila na milijone evrov, nasprotniki vstopa pa so bili brez pomoči države, kar je ob poznejših referendumih ustavno sodišče razglasilo za neustavno stanje.

Dvanajstega decembra leta 2001 je zasedal Svet za nacionalno varnost Slovenije.

»Svet za nacionalno varnost je na sredini seji, ki jo je vodil premier Janez Drnovšek, udeležila pa sta se je tudi predsednik države Milan Kučan in predsednik DZ Borut Pahor, ocenil trenutne varnostne in politične razmere v svetu in Sloveniji po padcu talibanskega režima v Afganistanu. Člani sveta so ugotovili, da se s padcem talibanskih oblasti nevarnost terorističnih groženj ni zmanjšala, zato morajo ministrstva in druge vladne službe še naprej zagotavljati pogoje za preprečevanje mednarodne teroristične dejavnosti,« je poročala STA.

Slovenska vojska  in Nato
Pahor se rad postavlja, rad se slika ob zastavi zveze NATO, ko pa je potrebno plačati ceno za zgrešene intervencije se - skriva. Vir: Twitter

Da Slovenija »najstrožje obsoja vsak mednarodni terorizem in aktivno sodeluje v mednarodni protiteroristični koaliciji«, je v svojem kratkem govoru na plenarnem zasedanju konference predsednikov parlamentov držav članic Sveta Evrope v Zagrebu dejal tudi takratni predsednik Državnega zbora Borut Pahor.

Vse to se je odvijalo v senci razprav o vstopu Slovenije v NATO.

Medtem so bili kritični glasovi porinjeni na obrobje.

Vse to se je odvijalo v senci razprav o vstopu Slovenije v NATO.

Država je za propagando za vstop v NATO namenila na milijone evrov, nasprotniki vstopa pa so bili brez pomoči države, kar je ob poznejših referendumih ustavno sodišče razglasilo za neustavno stanje.

Napad na Irak
Tudi te sadove nezakonite in zločinske vojne proti Iraku je Slovenija pomagala ubirati dolga leta. Beguncev iz Iraka pa menda nočemo? Vir: Twitter

SDS je kritizirala tudi, da Slovenija ni dovolila preleta ameriških letal preko Slovenije ob napadu na Irak.

»Slovenski pravni red do vstopa v zvezo NATO ne dopušča, da bi lahko vlada sama odobrila tudi prelete in transport za prevoz vojaških enot in vojaške opreme. Za kaj takega bi moral Državni zbor bodisi spremeniti obstoječo zakonodajo ali pa ratificirati poseben dvostranski sporazum med ZDA in Slovenijo,« so morali tedaj pojasnjevati Janši.

Po vstopu v zvezo NATO je Janša postal še bolj bojevit.

Kmalu je Janez Janša pričel kritizirati takratnega predsednika vlade Antona Ropa, češ da njegova vlada ni dovolj aktivna ob pomoči ZDA in v »protiteroristični koaliciji.«

Urad predsednika vlade Antona Ropa se je odzval na izjavo predsednika SDS Janeza Janše o tem, da vlada ne upošteva rezultatov referendumov o vstopu Slovenije v Evropsko unijo in zvezo NATO ter da ogroža interese države v procesu ratifikacije mednarodne pogodbe o vstopu v Severnoatlantsko zavezništvo.

»Slovenija je zaveznica Združenih držav Amerike v boju proti terorizmu in v operacijah NATO v Bosni, na Kosovem in v Afganistanu, ne sodeluje pa v vojni v Iraku. Predsednik vlade in vlada upoštevata voljo, izraženo 23. marca na obeh referendumih, kot tudi deklaracijo Državnega zbora o vojni v Iraku,« je med drugim zapisano v odzivu premierjevega urada.

Janša je v svoji izjavi med drugim opozoril, da so se državljani 23. marca na referendumih odločili za vstop Slovenije v Evropsko unijo in zvezo NATO.

In torej ne za nevtralnost.

Zvesta podpornika hlapčevske plitike Slovenije do ZDA: Dimitrij Rupel in Janez Janša. Vir: Twitter

Takratni »socialdemokrati« oziroma člani današnje SDS so zato od oblasti pričakovali, da bo v mednarodni politiki »ravnala podobno kot države članice obeh povezav oziroma vsaj tako, kot ravnajo druge kandidatke.«

Z drugimi besedami je Janša želel jasno podporo Slovenije naslednji intervenciji ZDA proti Iraku, pa tudi omogočanje preletov ameriških vojaških letal čez Slovenijo ob tem napadu.

Kmalu zatem je vlada spomladi leta 2003 potrdila predlog, da bo Slovenija v mirovni operaciji v Afganistanu ISAF-4 sodelovala z enajstimi vojaki iz 1. brigade Slovenske vojske.

Mirovni inštitut: »Nevarnosti, ki jo predstavlja novodobni terorizem, ni mogoče razreševati z izvajanjem militaristične politike. Mirovni inštitut se zavzema za oblikovanje celovitejših protiterorističnih političnih strategij, ki vključujejo vsestransko obveščeno civilno javnost in krepijo kulturo miru in nenasilja, in hkrati zavrača politiko podpiranja vojne kot legitimnega sredstva, četudi je definirana kot 'protiteroristična vojna'.«

Politiki države je nasprotoval le Mirovni inštitut.

Mirovni inštitut je v zvezi z napadi ZDA na Afganistan v izjavi o »protiteroristični vojni« menil, da »nevarnosti, ki jo predstavlja novodobni terorizem, ni mogoče razreševati z izvajanjem militaristične politike. Mirovni inštitut se zavzema za oblikovanje celovitejših protiterorističnih političnih strategij, ki vključujejo vsestransko obveščeno civilno javnost in krepijo kulturo miru in nenasilja, in hkrati zavrača politiko podpiranja vojne kot legitimnega sredstva, četudi je definirana kot 'protiteroristična vojna'«, so zapisali v svoji izjavi za javnost.

Kmalu zatem pa je Slovenija z Ruplovim podpisom Vilniuške deklaracije podprla tudi napad ZDA na Irak, ki pa ni več imel zelene luči Varnostnega sveta OZN.

Ameriški kongres je tedaj celo objavil besedilo resolucije, v kateri se je zahvalil državam, ki sodelujejo z ZDA v koaliciji za razorožitev Iraka, med njimi tudi Sloveniji.

Dokument je teden dni pred tem soglasno sprejel ameriški senat, nato pa ga je potrdil še predstavniški dom kongresa.

Po objavi besedila resolucije je »predsednik SDS Janez Janša slovenski vladi svetoval, naj zavzame jasno stališče glede vojne v Iraku«, poslanec Jelinčičeve SNS Sašo Peče pa je Ropa pozval, naj zaradi »zavajanja slovenske javnosti z izjavami o miroljubni politiki Slovenije« odstopi.

Slovenski premier Anton Rop je v odgovor na očitke znova poudaril, da Slovenija ni v koaliciji v vojni proti Iraku.

Predsednik države pa se je odločil za zavajanje javnosti s pomočjo jezikovnih fines.

Tudi NSi je podpirala metanje bomb na tuje države, volivce doma pa nato straši z begunci, posledicami svoje politike in pridiga obrambo domače grude. Skriva pa se večinoma za hrbtom Janeza Janše. Vir: Twitter

Takratni predsednik Slovenije Janez Drnovšek je namreč izpostavil, da je »v besedilu resolucije uporabljen izraz koalicija za razorožitev Iraka, ne pa koalicija za vojno posredovanje v Iraku.«

Danes vemo, da so bili ti dokazi lažni, da orožja za množično uničevanje Irak ni imel in da je tako Slovenija podprla nezakonit napad na drugo državo na podlagi fabriciranih dokazov ZDA.

Ameriški veleposlanik v Sloveniji Johnny Young pa je pojasnil, da je »Slovenija zaveznica ZDA v vojni proti terorizmu, ne pa država, ki sestavlja koalicijo v vojni proti Iraku.«

Toda te jezikovne finese za svet očitno niso bile pomembne – Slovenijo so ZDA smatrale za del koalicije za (nezakonito) razorožitev Iraka, Slovenija pa temu ni nasprotovala.

Desetim državam vzhodne Evrope in Balkana so  ZDA izrazile zahvalo, ker so 5. februarja leta 2003 v skupni izjavi zapisale, »da so ZDA v VS ZN predstavile neizpodbitne dokaze o iraških programih razvoja orožja za množično uničevanje, o iraških prizadevanjih za zavajanje inšpektorjev in o njihovih povezavah z mednarodnim terorizmom.«

Danes vemo, da so bili ti dokazi lažni, da orožja za množično uničevanje Irak ni imel in da je tako Slovenija podprla nezakonit napad na drugo državo na podlagi fabriciranih dokazov ZDA.

Slovenija je torej podprla tekst, v katerem piše, da je »postalo jasno, da Irak krši resolucije VS ZN, vključno z resolucijo 1441. Jasna in obstoječa nevarnost, ki jo predstavlja režim Sadama Huseina, terja enoten odgovor skupnosti demokracij. VS ZN pozivamo, naj ustrezno ukrepa v odgovor na grožnjo mednarodnemu miru in varnosti, ki jo predstavlja Irak«.

Resolucijo je predlagal republikanski senator Richard Lugar, ki je vodil senatni odbor za zunanje zadeve.

Ključna je hitrost cepljenja - v Sloveniji pa je polžja in tu jeza ne pomaga
Janša v namišljenem boju z JLA, ki jo je menda sam »premagal«, medtem pa je vojni zoper pandemijo in za ugled Slovenije v mednarodni skupnosti že definitivno - izgubil. Vir: Twitter

Ameriški senator Richard Lugar je na matičnem odboru poudaril, da vseh sedem bodočih novih članic NATO - Latvija, Litva, Estonija, Slovenija, Slovaška, Romunija in Bolgarija - podpira vojaška prizadevanja koalicije v Iraku.

Povsem drugače je nastopil le Sašo Peče iz SNS, ki je menil, da je s tem Slovenija podprla agresijo.

Napovedal je še, da bo senatu priporočil, naj glasuje za sprejem sedmih kandidatk v NATO.

Predsednik SDS Janez Janša pa je v izjavi za javnost glede ameriške resolucije menil, da je ta resolucija s stališča ZDA »povsem razumljiva.«

»V ameriškem senatu namreč trenutne razmere vidijo tako, kot je zapisano v tej resoluciji. Tisto, kar je narobe v zvezi s slovenskim stališčem, pa je to, da se slovenska vlada v Washingtonu predstavlja kot proameriška, v Sloveniji pa kot protiameriška,« je pojasnil Janša, ki je ob tem takratni slovenski vladi svetoval, naj zavzame jasno stališče glede vojne v Iraku.

Vladi je predlagal, da naj »komentira« omenjeno izjavo, ker bo ameriški senat kmalu odločal o sprejemanju novih članic v zvezo NATO.

»Če slovenska vlada tega ne bo komentirala, bo najverjetneje edina od držav, ki so omenjene v tej resoluciji, ki tega ne bo naredila«, je še menil Janša.

»Če se slovenska vlada ne bo odzvala, bo to le še ena napaka, ki je bila narejena v času celotne kampanje v zvezi z Irakom,« je zaključil predsednik SDS in s tem »navijal« za podporo ameriški resoluciji.

Povsem drugače je nastopil le Sašo Peče iz SNS, ki je menil, da je s tem Slovenija podprla agresijo.

Vir: Twitter

Na resolucijo ameriškega kongresa se je odzvala tudi Zveza društev, skupin in posameznikov za mir.

Logika Janše je bila torej izjemno nenavadna – vojne ni ocenjeval kot pravične ali nepravične, kot upravičene ali neupravičene na podlagi objektivnih dejstev, pač pa je zatrdil, da mora Slovenija vojno podpreti zato, ker se je pač – ta že začela ... In ni važno, s kako absurdno logiko jo je Janša podprl. Dejstvo je, da jo je.

Zveza je celoten politični vrh, še posebej premiera Antona Ropa in zunanjega ministra Dimitrija Rupla, pozvala, da se javnosti v Sloveniji »opravičijo za laži ter da odločno povedo političnemu vrhu ZDA, da Slovenija ne podpira njihove vojne proti Iraku, kar pomeni: odstop od Vilniuške izjave, obsodbo napadov ZDA na Irak ter zahtevo po izbrisu Slovenije z vseh seznamov, javnih in tajnih, držav podpornic vojne.«

Toda znova se je oglasil Janša.

»Rezultat referendumov o članstvu v EU in zvezi NATO daje jasen napotek vladi, kakšno je razpoloženje javnosti in kako naj se vlada opredeli glede iraške krize«, je na novinarski konferenci 3. aprila leta 2003 menil predsednik SDS Janez Janša.

»Zdi se mi, da vlada ne vidi, kakšne odločitve so bile 23. marca dejansko sprejete in da tava, kot je tavala pred tem. Vlada in predsednik vlade nimata razčiščenih stališč do dogajanja v mednarodni skupnosti,« je zatrdil Janša.

Predsednik SDS je menil, da ima vlada Antona Ropa o iraški krizi dve mnenji - eno za tujo, drugo pa za domačo javnost.

Po prepričanju Janše bi morala Slovenija igrati aktivno vlogo, saj se ob vojni v Iraku dogajajo strateški premiki v mednarodni skupnosti.

Pred vojno v Iraku so v SDS menili, da je mogoče najti srednjo pot med storiti nič in začeti vojno, zato so tudi pogrešali večjo iniciativnost Slovenije kljub temu, da ni neposredno vpletena v konflikt.

»Sedaj, ko se je vojna začela, pa jo je potrebno čim prej in s čim manj žrtvami končati, iraški režim pa mora pasti«, je menil Janša.

Bi Janša tako ocenjeval tudi vsako drugo vojno in jo podprl zato, ker se je pač že začela?

Logika Janše je bila torej tudi takrat izjemno nenavadna – vojne ni ocenjeval kot pravične ali nepravične, kot upravičene ali neupravičene na podlagi objektivnih dejstev, pač pa je zatrdil, da mora Slovenija vojno podpreti zato, ker se je pač – začela.

Začele pa so jo seveda – nezakonito – ZDA.

Bi Janša tako ocenjeval tudi vsako drugo vojno in jo podprl zato, ker se je pač že začela?

Tega ne vemo.

Vemo pa, kam je pripeljala ta vojna.

Afganistan je bil v tem trenutku že peto leto okupiran. Razlogov za vojaško prisotnost v Afganistanu ni bilo več. Toda vojna se je nadaljevala, Janša pa jo je podpiral.

In ni važno, s kako absurdno logiko jo je Janša podprl.

Dejstvo je, da jo je.

Odgovoril mu je Anton Rop –, da Slovenija »ni v koaliciji proti Iraku« in da se je »zavzemala za rešitev krize znotraj Varnostnega sveta ZN,« kar je bilo seveda prav tako sprenevedanje.

Rop je med drugim dejal, da, če »gospod iz opozicije želi ali pričakuje, da bo vlada podprla napad na Irak, da bo podprla vojno mimo VS ZN, potem je sporočilo zelo jasno: tega ta vlada ne bo storila, morda bi to storil on«.

Tudi iz tega odziva jasno izhaja, da je predsednik SDS odkrito navijal, da Slovenija še bolj odločno podpre napad na Irak.

Begunci na Lezbosu Vir:Pixell
Begunci na Lezbosu. Vir: Twitter

Omenjeni pregled dogodkov v samo prvih dveh letih po napadu na Afganistan jasno kaže, kako zelo je zdajšnji predsednik slovenske vlade navijal za to, da Slovenija podpre vojno in napade na Afganistan in Irak.

Ter tudi dolgoletno okupacijo Afganistana.

In s to politiko je Janez Janša seveda nadaljeval tudi v naslednjih letih.

Tako je na primer STA 10. junija leta 2006 poročala, kako je bil premier Janez Janša sprejet v Beli hiši, kjer se je »srečal z ameriškim predsednikom Georgeom Bushem

»Po zelo uspešnem pogovoru se je ameriški predsednik Bush slovenskemu premierju zahvalil za prijateljstvo in za vodenje države ter dejal, da ceni pogumno odločitev o pomoči dvema mladima demokracijama, Afganistanu in Iraku, ki bo veliko pripomogla pri doseganju miru,« je zapisano v tem poročilu.

Afganistan je bil v tem trenutku že peto leto okupiran.

V resnici razlogov za vojaško prisotnost v Afganistanu ni bilo več.

Toda vojna se je nadaljevala, Janša pa jo je na vse kriplje podpiral.

Danes je seveda jasno, da so imeli prav kritiki iz Mirovnega inštituta in drugi, ki so obsojali avanturizem in intervencije ZDA ter sporno slovensko podporo tem vojnam.

In če je že tako, potem bi bilo seveda prav, da Slovenija tudi sprejme rezultat svoje »pomoči mladim demokracijam« – begunce iz Afganistana, ne pa da se sedaj dela, kot da to ni tudi problem Slovenije.

Slovenija bi morala sprejeti vsaj toliko beguncev iz Afganistana, kolikor je bilo v Afganistanu slovenskih vojakov.

Kdor podpira vojne in ameriške intervencije po svetu, kdor je podpiral ameriške laži, je pristal na to, da je na seznamih ameriških podpornic vojne v Afganistanu in Iraku - ta naj seveda sprejme tudi posledice.

Ne pa tako, kot to počnejo Janša in njegovi podporniki – najprej pogumno navijajo za vojne, posledice vojn pa želijo nepošteno prevaliti na tuja pleča.

To je seveda višek licemerja in dvoličnosti.

In še huje, sedaj Janez Janša celo begunce, te sadove svoje zgrešene politike uporablja za to, da podžiga nacionalizem, sovraštvo do tujcev in krepi lastno volilno bazo.

Namesto da bi vsaj priznal napako, se umaknil iz politike ali pa sprejel posledice lastne politike ter pokazal človeško držo tako, da sprejme večje število beguncev.

Vsaj tolikšno kolikor je bilo v Afganistanu slovenskih vojakov.

Delite članek