Povolilna matematika in sovražni prijatelji

Ta teden smo lahko predvsem preko komentarjev poslušali debate, kako in kdo naj sestavi naslednjo vladno koalicijo. 

Dejstvo je, da je zmagovalka nedeljskih volitev SDS, kot tudi da z drugimi sorodnimi strankami (NSi, kot tudi morebiti SNS) nima dovolj poslanskih mandatov za sestavo. 

Po trenutnih, še neuradnih rezultatih, ima SDS 25 mandatov, NSi 7 in SNS 4 poslance v naslednjem sklicu; torej skupaj 36 glasov. To, tudi vključno z morebitnima dvema glasovoma poslancema narodnih manjšin, seveda ne zadostuje. 

Posledično je vodja drugouvrščene stranke LMŠ, Marjan Šarec, dobil zagon, da je že kar preventivno pričel pogovore z drugimi strankami, ki so se uvrstile v državni zbor, o sestavi morebitne koalicije. Pri tem pa je naletel na težavo, saj so glasovi na levici razdrobljeni med kar šest strank: LMŠ 13, SD 10, SMC 10, Levica 9, SAB 5 in DeSUS 5. 

Zaradi zahtev, ki jih je postavila Mesečeva Levica (glede prekinitve nakupa vojaške opreme in oborožitve ter referenduma o izstopu iz Nata) in so v nasprotju tudi s stališči drugih levih strank, je vključitev Levice malo manj verjetna. V tem primeru pa bo Šarec potreboval ali stranko SNS (kar je malo verjetno) ali pa NSi, za sestavo vlade. 

Vodstvo NSi se je že potegnilo nazaj glede pripravljenosti sodelovanja v taki koaliciji, kot tudi napovedalo, da bi odločitev o tem moralo sprejeti članstvo. Slednji pa zelo gotovo ne bodo želeli sodelovati z vsemi strankami, ki so bile v sestavi trenutne in prejšnje vlade, in so jih zaradi stanja v državi kritizirali med volilno kampanjo. V nasprotnem primeru NSi grozi padec podpore in s tem ponovni izpad iz parlamenta. 

Prav med volilno kampanjo so si leve stranke z javnim razglašanjem svoje nepripravljenosti sodelovanja z Janezom Janšo zagotovile glasove volivcev, ki primarno volijo proti njemu (in ne na podlagi programov strank), ter se na neki način tudi samo-prisilile, da se po volitvah ne bi morebiti premislile. 

A trenutna povolilna matematika kaže, da bodo nekatere stranke morale pojesti zarečen kruh ali pa sprejeti odgovornost, da bodo čez nekaj mesecev ponovne predčasne volitve (ter s tem možnost še manj glasov). Zaradi te situacije je moralno boljši prav Janša, ki je včeraj na sprejemu pri predsedniku republike Borutu Pahorju poudaril, da bo z vsemi strankami govoril o koalicijskemu sodelovanju. 

Jasno je, da so volivci v nedeljo SMC jasno in glasno pokazali, da se ne strinjajo z njihovo politiko. Preostale koalicijske stranke pa so predvsem na račun medsebojnih obtožb in valjenja krivde na druge stranke v Cerarjevi vladi pridobile nekaj glasov (v primerjavi s predhodnimi volitvami). Zato je tudi dokaj nelogično pričakovati, da bi ti sovražni prijatelji (angleško »frenemies«) ponovno sestavljali vlado. Kako naj vlade, ki so sodelovale v tej in predhodni vladi, popravljale napake, ki so jih same ustvarile, z isto politiko kot sedaj? Nelogično in nemogoče. 

Obstaja pa še ena možnost in sicer sodelovanje strank, ki niso sodelovale v pretekli vladi in prihajajo iz obeh polov. SDS (25), LMŠ (13), NSi (7), in SAB (5) imajo med seboj dovolj glasov za oblikovanje koalicije in udobno vladanje. V tem primeru bi moral Šarec dokazati, da je politik, ki za dobro državljanov lahko spremeni stališče in tako zagotovi delovanje vlade v turbulentnih časih, ki prihajajo.