Tanja Fajon

Tanja Fajon se je rodila leta 1971 v Ljubljani, diplomirala z novinarstva leta 1965 in nato še magistrirala iz mednarodne politike leta 2005. V osamosvojitvemu letu je pričela svojo poklicno pot kot novinarka, kar je bila vse do prve izvolitve za evroposlanko leta 2009.

Druga na listi kandidatov Socialnih demokratov je leta 2004 prejela največ preferenčnih glasov (11.691), s čimer je postala najmlajša slovenska evropska poslanka v tem mandatu.

Odkrito iz Evropskega parlamenta: Želim živeti v Evropi, ki bo napredna, odprta in tolerantna / Tanja Fajon

Svoj prispevek je evroposlanka namenila trenutno aktualni temi, vprašanju odnosa do beguncev oz. migrantov znotraj Evropske unije.

Leto se je komaj začelo, a zaznamovali so ga že prvi bolj kot ne zaskrbljujoči dogodki, ki nakazujejo, da razmere v Evropski uniji tudi približno niso «business as usual». Leto 2017 je lahko zato v marsičemu prelomno - od političnega prebujenja Evrope kot posledice naraščajoče populistične in nacionalistične retorike do še globljega razkroja evropske solidarnosti in enotnosti. Slednje bi največjo škodo, politično in gospodarsko, povzročilo prav majhnim državam, kot je Slovenija, ki so v svetu globalnih izzivov posebej ranljive.

Kljub zajezitvi vala beguncev in migrantov v Evropo, Evropska unija še vedno išče učinkovite in predvsem skupne rešitve. Ob odsotnosti solidarnosti in skupne odgovornosti ter ob vse večjemu nezaupanju voditeljev v delujočo migracijsko politiko, vrsta držav odkrito ali prikrito sprejema nacionalne ukrepe. Tudi Slovenija, ki se z ograjami in Zakonom o tujcih ni izkazala na evropskemu parketu. K duhu evropske solidarnosti in humanitarnega odziva takšni ukrepi, pa čeprav ščitijo nacionalne interese, ne prispevajo, posebej če pod vprašaj postavljajo varovanje človekovih pravic in mednarodne obveznosti.

Grčija in Italija ostajata prizorišče človeških tragedij, trgovine z ljudmi in nečloveških razmer, zaradi katerih ljudje zmrzujejo na prostem, kar je sramota za celotno Evropo! To sem pred nedavnim ostro opozorila v Evropskem parlamentu. Pretresle so me razmere v kampih na grških otokih ali ob turško sirski meji. Naraščata trgovina z ljudmi in spolno nasilje. Deklice so na prodajo za 40 evrov s kondomom, kruta realnost. Države medtem zapirajo meje in gradijo ograje, skupni imenovalec postajajo restriktivni ukrepi, kot so krepitev varnosti in nadzora na mejah, zbiranje množice osebnih podatkov, kar ustvarja občutek strahu, krepi nestrpnost in sovražnost do tujcev. Vse to in nezmožnost učinkovitega evropskega ukrepanja obenem krha zaupanje državljanov.

Je obstoj Schengena kot ene najbolj dragocenih pridobitev Evropske unije pod vprašajem? Nemčija in Avstrija sta prav te dni za tri mesece podaljšali nadzor na notranjih mejah kljub dejstvu, da na mejah ni izrednih pogojev. Žal je dejstvo, da je tovrstne ukrepe veliko težje odpraviti, kot pa jih vzpostaviti. In v tej luči sem ob tej nedavni odločitvi komisarja za migracije Grka Avramopoulusa vprašala, ali lahko Slovencem pojasni, kaj je podlaga za podaljšanje nadzora na notranji meji, ki grozi tudi slovenskemu gospodarstvu. Na meji med Slovenijo in Avstrijo je število nezakonitih prehodov trenutno neznatno in če komisija to razume kot «izredne razmere», kot mi je nespretno odgovoril komisar, potem se sprašujem, kako bo ukrepala, ko bodo meje resnično obremenjene, kot so bile med nedavnim valom beguncev in migrantov po zahodno balkanski poti čez Slovenijo.

Ali smo resnično tako zlahka pozabili na tiste temeljne vrednote solidarnosti, povezanosti, odgovornosti? Zakaj proti ograjam in mejnim nadzorom ne protestirajo mladi, zaskrbljeni državljani, katerih usode znajo biti najbolj prizadete? Zmotno je verjeti, da bomo lahko s takimi ukrepi migracije ustavili. Beg ljudi in iskanje boljših priložnosti bo umirilo le ustavitev vojn in nasilja, odprava revščine, pomoč nerazvitim in prizadetim delom sveta.

V letu 2017 bodo volitve v štirih največjih evropskih gospodarstvih. Po Brexitu in Trumpu je letošnje leto lahko priložnost za obuditev evropske solidarnosti in enotnosti. Izzivi evropske celine so skupni. V svetu globalizacije nobena država ne more preživeti sama, pa naj gre za varnostna vprašanja, konkurenčnost, energetske in podnebne spremembe. Evropa bolj kot kdajkoli prej potrebuje jasno vizijo in odločno voditeljstvo, ki seže dlje od nacionalnih meja in parcialnih interesov.

Ko se pogovarjam z ljudmi, pogosto začutim strah. Strah, ko gre za vprašanje varnosti, a ne le varnosti pred terorizmom, ampak socialne, gospodarske varnosti, varnosti preživetja in dostojanstva. Ta vprašanja moramo naslavljati sorazmerno, z roko v roki, zagotavljati ljudem delo in blagostanje. Verjamem, da bodo odprava revščine, socialnih razlik, davčnih nepravilnosti, ipd.. prispevali k utrjevanju izgubljene evropske identitete in tesnejši povezanosti Evropejcev.

In če se vrnem k aktualni razpravi v Sloveniji. Zakonu o tujcih. Ali ga v resnici potrebujemo? V času, ko imamo v Sloveniji 0,005 odstotka prosilcev azila, kar je najmanj v Evropski uniji. Ali res potrebujemo tak zakon, ki po mnenju vrste pravnih strokovnjakov, nevladnih in humanitarnih organizacij kot tudi mednarodnih ustanov grobo posega v temeljne človekove pravice, ustavo in mednarodnopravne obveznosti Slovenije. Ob tem, da je državni zbor s sprejetjem dopolnila, da za aktivacijo ukrepa zadostuje že navadna parlamentarna večina, dodatno odpravil temeljno varovalko. Gre za sramotno sporočilo iz Slovenije in ponosna sem, da smo Socialni demokrati v državnemu zboru takemu zakonu nasprotovali. Verjamem in želim si, da bo predsednik republike tehtno razmislil okoliščine, preden bo omenjeni zakon tudi podpisal.

Naj ob tem spomnim, da so to tisti ključni in težki trenutki za našo družbo, po kateri nas bo sodila zgodovina in po katerih se nas bodo mnogi tudi v tujini spominjali. Moramo se zavedati, da politiki pri sprejemanju zakonodaje odločamo o ljudeh, o človeških bitjih. Vsi ukrepi morajo biti sorazmerni, zakoniti in nediskriminatorni, še posebej kadar predpisi urejajo področje ranljivih skupin. Ustava in predpisi morajo biti tista varovalka pred zlorabo oblasti, ki ima moč, v tem primeru tujcev. Na to ne smemo odločevalci nikoli pozabiti.

Leto 2017 bo nedvomno polno izzivov, a tudi priložnosti. Kot državljani, kot posamezniki lahko naredimo veliko. Za boljšo Slovenijo, za boljšo Evropsko unijo. Preprosto se vprašajmo, v kakšni Evropi si želimo živeti? V Evropi miru, stabilnosti, demokracije, solidarnosti ali v Evropi, v kateri nas bo strah? Moj odgovor je jasen. Želim živeti v Evropi, ki bo napredna, odprta in tolerantna in ki ji ne bo mar za usode ljudi kjerkoli, doma in po svetu.

Alojz Peterle

Peterle, rojen leta 1948 v Čužnji vasi pri Trebnjem, je diplomiral iz zgodovine in geografije in je najbolj poznan kot predsednik osamosvojitvene vlade (1990-1992). Pozneje je bil še zunanji minister (1992-1994, 2000) ter državnozborski poslanec (2000). Leta 2004 je bil prvič izvoljen v EP.

Kot starosta slovenskih evropskih poslancev je bil nosilec skupne liste NSi in SLS, pri čemer je prejel 32.720 preferenčnih glasov.

Odkrito iz Evropskega parlamenta: Lojze Peterle nima časa

Danes bi morali na tem mestu objaviti prispevek evropskega poslanca Lojzeta Peterleta, a nam slednjega ni utegnil poslati, ker »je v teh dneh na službeni poti v tujini«, kot so nam včeraj sporočili iz njegove bruseljske pisarne.

Kdo je Peterle?

Alojz Peterle, rojen leta 1948 v Čužnji vasi pri Trebnjem, je diplomiral iz zgodovine in geografije in je najbolj poznan kot predsednik osamosvojitvene vlade (1990-1992). Pozneje je bil še zunanji minister (1992-1994, 2000) ter državnozborski poslanec (2000). Leta 2004 je bil prvič izvoljen v EP.

Kot starosta slovenskih evropskih poslancev je bil nosilec skupne liste NSi in SLS, pri čemer je prejel 32.720 preferenčnih glasov (drugo največje število za Milanom Zverom). V EP je tako že tretji mandat član poslanske skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov). Prav tako je predsednik delegacije pri skupnem parlamentarnem odboru EU-Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, član konference predsednikov delegacij in odbora za zunanje zadeve kot tudi namestnik člana v odboru za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter v delegaciji za odnose z Indijo.

Ni časa za novinarje

3. januarja letos smo se preko elektronske pošte obrnili na vse evropske poslance s povabilom k sodelovanju pri projektu promocije dele Evropskega parlamenta ter evropskih poslancev. Po abecednem redu naj bi vsak poslanec poslal prispevek, v katerem bi predstavil svoje delovanje v EP oz. pogled na aktualno dogajanje. Pozneje smo jih ponovno obvestili o projektu kot tudi natančnih datumih oddaje oz. objave njihovih prispevkov. Prispevka prvih dveh poslancev ste tako lahko brali predhodni soboti (Franc Bogovič in Tanja Fajon).
 

Na žalost pa Peterle, po mandatih najstarejši evropski poslanec iz Slovenije, v enem mesecu ni utegnil pripraviti prispevka o svojem delu oz. pogledu na aktualno dogajanje (v Evropi oz. Sloveniji). In to kljub temu, da ima več pomočnikov, kot je razvidno iz njegove spletne predstavitve iz EP.

Premalo plačani?

Mogoče je problem v dejstvu, da Peterle nima dobre plače? Ne verjamemo; po podatkih EP poslanci zaslužijo kar precej:

Dalje poslanci dobijo še: splošno nadomestilo stroškov (v višini 4.342 € na mesec), povrnjene potne stroške (tako za Evropo kot tujino), kot tudi dnevnice (306 €) za vsak dan prisotnosti v času parlamentarnih dejavnosti.

Prav tako poslanci na mesec prejmejo do 24.164 € za zaposlitev pomočnikov (tako akreditiranih v Bruslju, Luksemburgu oz. Strasbourgu kot lokalnih v Sloveniji), pri čemer plača posameznega lokalnega pomočnika ne sme presegati 5.751 € bruto plače.

Preveč dela?

Kot že zapisano, je Peterle trenutno na službeni poti v tujino. Že pogledamo realno, je njegovo delo to, da je dejansko v tujini, da predstavlja Slovenijo v evropskih »prestolnicah« (Bruslju, Luksemburgu in Strasbourgu).
Mogoče je bil v januarju Peterle tako zaseden s parlamentarnim delom, da se ne more posvetiti slovenskim medijev? Po uradnih podatkih, objavljenih na spletni strani EP, je v prejšnjem mesecu uspel sopodpisati dve poslanski vprašanji:

• glede omejitve vlaganja slednjih (katerega je podpisalo še nekaj deset poslancev) ter
• glede zdravstvenih tveganj, povezanih z uživanjem rastlinskega olja, zlasti palmovega olja (katerega je prav tako podpisalo več deset poslancev).

Peterle ni na voljo

V včerajšnje sporočilo o nesodelovanju so vključili tudi naslednji stavek: »Obenem se priporočamo za nadaljnje sodelovanje.« Glede da je bilo že prvo sodelovanje uredništva tega medija s Peterletom (in njegovimi pomočniki) neuspešno, ne moremo pričakovati kaj boljšega sodelovanja. Da niso kaj preveč dobri pisci, dokazuje tudi dejstvo, da v treh mandatih niso uspeli napisati uradnega Peterletovega življenjepisa. Tako Peterle kot njegov življenjepis nista na voljo.

Če vas bralce zanima, kaj delajo Peterle in njegovi pomočniki, ga/jih lahko kontaktirate na njegov e-naslov ali pa preko drugih objavljenih e-naslovov na strani informacijske pisarne v Sloveniji.

Ob naslednjih volitvah v Evropski parlament bomo naše bralce spomnili, kdo je/ni imel čas ob dobri plači in pomočnikih za bralce tega spletnega časopisa.

Igor Šoltes

Šoltes, ki se je rodil leta 1964 v Ljubljani, ima doktorat s področja javnih naročil. Od leta 1997 je bil zaposlen v javni upravi: sprva kot član državne revizijske komisije, nato kot direktor urada za javna naročila, informacijski pooblaščenec in nazadnje je bil predsednik računskega sodišča (2004-2013).

Kot nosilec liste, poimenovana po njem, je prejel 30.697 glasov in bil izvoljen v Evropski parlament.

Odkrito iz Evropskega parlamenta: Vlada želi breme zgrešene investicije TEŠ 6 preložiti na državljane in ohraniti odvisnost od fosilnih goriv / Igor Šoltes

Nadaljujemo z objavljanjem mnenj evropskih poslancev o aktualnih temah, s katerimi se soočamo prebivalci Evropske unije in Slovenije. Današnji prispevek dr. Igorja Šoltesa je posvečen Termoelektrarni Šoštanj, tako iz vidika vladnih potez kot okoljevarstva.

Šoltes, ki se je rodil leta 1964 v Ljubljani, ima doktorat s področja javnih naročil. Od leta 1997 je bil zaposlen v javni upravi: sprva kot član državne revizijske komisije, nato kot direktor urada za javna naročila, informacijski pooblaščenec in nazadnje je bil predsednik računskega sodišča (2004-2013).

Kot nosilec liste, poimenovana po njem, je prejel 30.697 glasov in bil izvoljen v Evropski parlament. V slednjem je podpredsednik Delegacije pri stabilizacijsko-pridružitvenem parlamentarnem odboru EU-Srbija, član Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter Delegacija pri stabilizacijsko-pridružitvenem parlamentarnem odboru EU-Albanija, kot tudi namestnik člana Odbora za zunanje zadeve in Odbor za peticije.

Vlada želi breme zgrešene investicije TEŠ 6 preložiti na državljane in ohraniti odvisnost od fosilnih goriv

Vlada je v preteklem tednu objavila namero, da bi izgubo Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ) pokrivali vsi odjemalci električne energije. Gre za povsem nesprejemljivo odločitev, v osnutku sprememb energetskega zakona je namreč predvideno, da bi prispevek plačevali vsi končni odjemalci, gospodinjstva in podjetja. Višino prispevka bo s sklepom določila vlada vsako leto, glede na potrebe TEŠ. Ali se bodo tako uresničile najbolj črnoglede napovedi, da bomo na koncu popolnoma zgrešeno investicijo tako iz finančnega kot iz okoljsko-trajnostnega in zdravstvenega vidika plačevali državljani? Odločno sem se pridružil pozivom Greenpeacea, da je potrebno energetsko politiko države vzpostaviti na način, kot se je Slovenija zavezala s podpisom mednarodnih sporazumov, vključno z zadnjo pariško podnebno konferenco. Očitno je Slovenija Pariški sporazum ratificirala s figo v žepu, vlada pa sprejete okoljske zaveze uresničuje tako, da vnovič subvencionira fosilna goriva, s tem pa izpostavlja prebivalce Slovenije tudi nepotrebnim zdravstvenim tveganjem.

Na ekonomsko neupravičenost investicije se je opozarjalo skozi daljše obdobje več vlad. Kakršnakoli prizadevanja za ustavitev te investicije tako civilnih iniciativ kot tudi nadzornih institucij, v okviru zelo omejenih pristojnosti, niso uspela. Več kot očitno je, da v primeru TEŠ 6 ni šlo za povečevanje energetske učinkovitosti države, ampak za povsem druge namene, predvsem finančno-apetitne narave. Že v prejšnji funkciji, kot predsednik Računskega sodišča sem se večkrat jasno in glasno izrekel o problemu projekta in pred dvema letoma v žalostni šali predlagal, da bi v Sloveniji lahko naredili raziskovalno traso po poteh zgrešenih investicij. So pa bile pristojnosti revizije gospodarskih družb vnukinj zelo omejene in projekt TEŠ 6 je bil zastavljen tako, da se je lahko povsem izognil poglobljenim revizijam v polni pristojnosti. Večkrat sem tudi opozoril, da pri tovrstnih projektih sploh ni bila ustrezno izvedena analiza tveganj projekta. Zato ob tej priložnosti vnovič opozarjam tudi na problem drugega tira kot projekta, ki prinaša visoka tveganja. Naložba v TEŠ 6 je bila sprva ocenjena na 600 milijonov evrov, do leta 2010 je narasla na 1,1 milijarde, do konca leta 2013 pa že na vrtoglave 1,4 milijarde evrov. Številke zvenijo precej znano, če jih primerjamo z naraščanjem ocenjene vrednosti drugega tira, ki ga dandanes prav tako ocenjujejo na 1,4 milijarde. Z vprašanjem rentabilnosti tega projekta se podrobno ukvarja tudi Svet za civilni nadzor projekta Drugi tir. Oceno projekta si lahko sicer zaintresirani ogledajo TUKAJ.

Vrnimo se k TEŠ 6 z vidika mednarodnih okoljskih zavez. Podnebni vrh v Parizu se je po napornih pogajanjih 12. decembra 2015 zaključil z globalnim dogovorom, ki napoveduje prehod v dobo brez fosilnih goriv ter zavezuje tako razvite države kot države v razvoju. Dogovor tako vključuje zavezo k omejitvi dviga povprečne globalne temperature pod dve stopinji Celzija do konca stoletja glede na predindustrijsko dobo, obenem pa sporazum države spodbuja k ukrepom za omejitev na 1,5 stopinje. V Skupini Zelenih v Evropskem parlamentu smo tedaj ocenili, da gre za resničen preboj, ki dejansko nakazuje konec uporabe fosilnih goriv. Izpostavili smo, da bodo imeli civilna družba, lokalne oblasti in ostali akterji pomembno vlogo pri izvajanju pritiska na nacionalne vlade, da bodo te znatno povečale raven svoje ambicioznosti in naredile nov pariški dogovor resnično zavezujoč, kar se kaže prav v teh dneh. Kot pomemben korak v smeri resničnih zavez smo navedli tudi nujnost revizije slabo delujočega sistema trgovanja z emisijami v EU, kar pomeni, da je potrebno končno celovito nasloviti presežek emisijskih kuponov.

Ob koncu leta 2016 je Evropska komisija predstavila nov sveženj ukrepov za učinkovitejši prehod na čisto energijo. Vsebina paketa je žal daleč od zavez, sprejetih v okviru pariškega podnebnega sporazuma, na kar so tedaj opozorile tudi številne nevladne organizacije in okoljevarstveniki. Zvišanje cilja za izboljšanje energetske učinkovitosti s 27 na 30 odstotkov je mnogo premalo in tudi precej pod zahtevo Evropskega parlamenta, ki je pozval k zavezujočemu cilju 40 % do leta 2030. Paket je šibak tudi na področju obnovljivih virov energije, saj so cilji zastavljeni premalo ambiciozno, ne vključujejo pa niti zavezujočih nacionalnih ciljev. Zelo zaskrbljujoče pa je tudi podaljšanje subvencij za fosilna goriva. Paket tako še zdaleč ne dosega obljub predsednika EK Junckerja, ki je dejal, da bo EU prevzela vodilno vlogo v obnovljivih virih energije, prav nasprotno, paket bi lahko ogrozil ukrepe EU za boj proti podnebnim spremembam. Zato sem na Evropsko komisijo tedaj naslovil poslanska vprašanja, kako namerava s takšnimi premalo ambicioznimi ukrepi izpolniti obveznosti EU v okviru pariškega podnebnega sporazuma, kako bo na podlagi predlaganih ukrepov zagotovila prehod na obnovljive vire energije, kar je pomembno ne le za boj proti podnebnim spremembam, temveč tudi za ustvarjanje več milijonov delovnih mest po Evropi in na kakšen način bo zagotovila spremljanje aktivnosti držav članic EU in uresničitev ciljev na nacionalni ravni. Odgovore še pričakujem, javnost pa bom z njimi seznanil takoj po prejemu.

Naj za zaključek dodam še, da je prav Evropska komisija 6. 2. 2017 predstavila pregled izvajanja okoljske politike v EU. Pregled je pokazal, da se v kar 23 od 28 držav članic standardi kakovosti zraka še vedno ne upoštevajo, in sicer skupno v več kot 130 mestih po vsej Evropi. Komisija bi se torej bolje morala zavedati, kakšen konkreten vpliv na javno zdravje predstavljajo njeni (ne)ukrepi ter kakšno finančno breme pomeni podaljšanje subvencij za fosilna goriva. Od vsake države pa bo odvisno, kakšen zrak bodo dihali njeni državljani in za kakšno ceno. Tudi v Sloveniji.

Patricija Šulin

Rojena leta 1965 in po izobrazbi univerzitetna diplomirana organizatorka dela, je bila zaposlena kot davčna inšpektorica. V letih 2012-2013 je bila (nadomestna) državnozborska poslanka.

Kot tretjeuvrščena kandidatka na listi SDS je prejela 1.079 preferenčnih glasov in postala evroposlanka.

Odkrito iz Evropskega parlamenta: Za povečanje lastnih virov in večjo fleksibilnost evropskega proračuna / Patricija Šulin

Rojena leta 1965 in po izobrazbi univerzitetna diplomirana organizatorka dela, je bila zaposlena kot davčna inšpektorica. V letih 2012-2013 je bila (nadomestna) državnozborska poslanka.

Kot tretjeuvrščena kandidatka na listi SDS je prejela 1.079 preferenčnih glasov in postala evroposlanka. Trenutno je članica Odbora za proračun in Delegacije pri stabilizacijsko-pridružitvenem parlamentarnem odboru EU-Albanija kot tudi namestnica člana dveh drugih odborov (za proračunski nadzor ter za promet in turizem) ter dveh delegacij (za odnose z Mercosurjem in pri Evro-latinskoameriški parlamentarni skupščini).

V prispeveku se je evroposlanka dotaknila tematike, katero obravnava kot članica pristojnega odbora EP: proračunu Evropske unije.

Za povečanje lastnih virov in večjo fleksibilnost evropskega proračuna

Ker je uresničitev ekonomskih interesov mogoča zgolj v miru, si je gospodarsko obubožana Evropa po koncu druge svetovne vojne najprej prizadevala vzpostaviti demokratično ureditev, ki temelji na svobodi, enakosti in spoštovanju človekovih pravic. Temu cilju so pri združevanju Evrope sledili tudi ustanovni očetje Evropske unije Konrad Adenauer, Jean Monnet, Robert Schuman, Joseph Bech, Alcide de Gasperi in ostali veliki državniki, katerim je uspelo zagotoviti miroljubno in enakopravno sodelovanje med državami članicami, kar pa je dodobra zamajala gospodarska kriza, v zadnjem letu in pol pa še dodatno nekontrolirane migracije.

Prihodnost Evropske unije je odvisna od tega kako bomo reševali ekonomsko situacijo in od tega kako trdne so vrednote na katerih temelji nastanek združene Evrope. Da bi zagotovili boljšo Evropo, potrebujemo dobro zakonodajo. Evropski poslanci se bomo tudi v tem letu ukvarjali z zakonodajo o boju proti terorizmu, z azilno politiko, prav tako bo na dnevnem redu tudi področje podnebnih spremembah, digitalni trg, področje sociale ter vlaganja v rast in zaposlovanje. Na državah članicah pa je, da k reševanju izzivov pred katerimi se je znašla Evropska unija pristopijo resno in odgovorno.
 

Kot članica Odbora za proračun v Evropskem parlamentu se dobro zavedam, da blaginja in mir hodita z roko v roki, k temu pa prav gotovo pripomore tudi učinkovit proračun. Proračun za tekoče leto tako znaša 157,86 milijarde EUR za obveznosti in 134,49 milijarde EUR za plačila, prednostne naloge proračuna pa so gospodarska rast, delovna mesta in odločen odziv na migrantsko in begunsko krizo, pri čemer je potrebno biti pozoren, da razsežnost krize ne postane alibi za nepregledno porabo sredstev iz proračuna Evropske unije. Zaščita finančnih interesov EU je mogoča zgolj z učinkovitim bojem proti goljufijam in korupciji na nacionalni in evropski ravni. S pregledno porabo davkoplačevalskega denarja, ki je v skladu s cilji Evropske unije in interesi državljanov EU, pomembno prispevamo tudi h krepitvi zaupanja državljanov v institucije EU, ki je v zadnjih letih postopoma upadala.

Člani pogajalske skupine Evropskega parlamenta lahko zagotovimo, da so pogajanja o proračunu s Svetom, t.i. trialog, zelo zahtevna, saj so potrebe velike, sredstva pa omejena. In čeprav se zdi, da smo komaj vkorakali v leto 2017, v politični skupini Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu že nastaja predlog proračuna za leto 2018. Podpiram nadaljnjo ustvarjanje stimulativnega, odprtega in z globalnim svetom povezanega okolja za gospodarski razvoj, raziskave, inovacije in nova delovna mesta. Za razvoj podjetništva, kjer je priložnost tudi za mnoge mlade, v EU je kar 4.2 milijona mladih do 25 let brezposelnih, je potrebnih manj birokratskih ovir, hitrejši odziv države, ugodno poslovno okolje z ugodnimi krediti in pravično davčno stopnjo, korak k rešitvi pa je tudi šolski sistem prilagojen potrebam trga dela.

Tudi v proračunu 2018 pa ne smejo manjkati proračunske rezerve za primere krize in dodatna sredstva za zagotavljanje varnosti Evropejk in Evropejcev. Tako že potekajo glasovanja o ustavnih, zakonskih in institucionalnih posledicah skupne varnostne in obrambne politike, predvideva pa se tudi povečanje izdatkov za obrambo na 2 % BDP EU. Svoje obveznosti na področju varnosti pa morajo izpolniti tudi države članice. Druga polovica leta 2015 in leto 2016 se ne smeta ponoviti. Tudi Slovenija schengenskih pravil ni izpolnjevala v celoti in naše ozemlje je prečkalo pol milijona ljudi, tudi brez dokumentov, vzeti jim niso bili niti prstni odtisi.

Kot evropska poslanka se bom še naprej zavzemala za dobrobit EU, saj verjamem, da bo kos težavam s katerimi se soočamo zgolj usklajena in pozitivna Evropa, kjer države članice med seboj sodelujejo. Ker pa vsaka sprememba prinaša finančne posledice, bi bilo dobro, če bi bil evropski proračun manj rigiden in manj odvisen od vplačil držav članic. Zato si bom prizadevala za povečanje lastnih virov in večjo fleksibilnost proračuna.

Romana Tomc

Diplomirana ekonomistka je bila rojena leta 1965 v Ljubljani in bila sprva zaposlena na davčni upravi, nato pa na GZS. Leta 2007 je postala direktorica direktorata za delovna razmerja in pravic iz dela na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve ter naslednje leto državna sekretarka na istem ministrstvu. Tri naslednja leta je bila direktorica Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendij, dokler ni bila leta 2011 izvoljena v državni zbor.

Drugouvrščena na listi kandidatov SDS je prejela tudi drugo največje število preferenčnih glasov na listi (10.835).

Odkrito iz Evropskega parlamenta – Avstrija krši pravila enotnega evropskega trga / Romana Tomc

Danes objavljamo prispevek evropske poslanke Romane Tomc (SDS/ELS), ki govori o problematiki vzpostavitve enotnega evropskega trga in kršitve naše severne sosede napram slovenskim državljanom.

Diplomirana ekonomistka je bila rojena leta 1965 v Ljubljani in bila sprva zaposlena na davčni upravi, nato pa na GZS. Leta 2007 je postala direktorica direktorata za delovna razmerja in pravic iz dela na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve ter naslednje leto državna sekretarka na istem ministrstvu.
Tri naslednja leta je bila direktorica Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendij, dokler ni bila leta 2011 izvoljena v državni zbor.

Drugouvrščena na listi kandidatov SDS je prejela tudi drugo največje število preferenčnih glasov na listi (10.835). V EP je podpredsednica delegacije za odnose z Japonsko, članica odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter preiskovalnega odbora za preučitev domnevnih kršitev in nepravilnosti pri uporabi prava Unije, povezanih s pranjem denarja, izogibanjem davkom in davčno utajo, kot tudi namestnica člana v odboru za ekonomske in monetarne zadeve ter v delegaciji za odnose z Bosno in Hercegovino ter Kosovom.

Romana Tomc: Avstrija krši pravila enotnega evropskega trga

Enotni trg predstavlja enega od prelomnih dosežkov Evrope. Evropski enotni trg, tj. trg 500 milijonov oseb, je v zadnjih 50 letih vzpostavil ekonomijo obsega za evropska podjetja, ki je okrepila industrijsko konkurenčnost, ustvaril je nove poslovne priložnosti in delovna mesta ter zagotovil večjo izbiro po nižjih cenah za potrošnike, kar je ljudem omogočilo življenje, delo in študij, kjer želijo. Enotni trg je bolj kot katera koli druga evropska politika prispeval k boljšemu povezovanju podjetij Evropske unije (EU), tako da jim je zagotovil dostop do mednarodnih vrednostnih verig in s tem svetovno konkurenčnost.
Poslanci evropskega parlamenta smo na februarskem plenarnem zasedanju razpravljali o izzivih, s katerimi se srečuje upravljanje enotnega trga in obetih za prihodnost. Na zasedanju sem spregovorila tudi sama, menim namreč, da do cilja, da bi enotni trg resnično zaživel, žal nismo nikoli prišli. Ukrepi posameznih držav v zadnjem času samo še potrjujejo, da se od cilja celo oddaljujemo. Res je, da nam njegovo doseganje otežuje tudi spreminjajoče se okolje, vendar to ne more biti izgovor za to, da puščamo trg razdrobljen in nedokončan in opravičujemo kršitve.

Kljub odpravi tarifnih ovir na enotnem trgu še vedno obstaja veliko različnih netarifnih ovir, ki so povezane s prostim opravljanjem storitev. To ovira zlasti čezmejne dejavnosti malih in srednjih podjetij. Nesorazmerne upravne zahteve, inšpekcije in sankcije, predstavljajo odmik od dosežkov enotnega trga. V tem kontekstu je potrebno omeniti tudi perečo avstrijsko zakonodajo. Avstrijci naj bi z njihovo novo zakonodajo zaščitili napotene delavce, ki jih delodajalci izkoriščajo s nizkimi plačami in slabo socialno zaščito. Slovenski podjetniki pa so obupani, saj so zahteve avstrijskih oblasti res izjemno ostre. Po moji oceni in po oceni številnih drugih kolegov, gre za kršitev pravil enotnega trga EU in ustvarjanje nelojalne konkurence. Avstrija s tem Zakonom samovoljno posega v temelje EU, kamor spadajo prost pretok ljudi, blaga, kapitala in storitev. Zakonodaja, ki je pričela veljati v Avstriji v začetku tega leta močno ovira poslovanje podjetij iz drugih držav. Zato podpiram poziv, ki je v Poročilu o upravljanju enotnega trga v okviru Evropskega semestra naslovljen na Komisijo in od nje zahteva odločno ukrepanje proti protekcionizmu držav članic. Če resnično podpiramo enotni trg, potem se morajo države članice vzdržati diskriminacijskih ukrepov, kot so trgovinski, delovnopravni ali davčni zakoni, ki vplivajo le na nekatere sektorje in izkrivljajo konkurenco. To pomeni očitno kršitev načel notranjega trga.

Podpisala sem tudi pismo, ki je bilo naslovljeno na evropsko komisarko Violeto Bulc. Podobno, kot Avstrija zaostruje svojo zakonodajo, sta namreč tudi Nemčija in Francija uvedli t.i. akt o minimalni plači, kateri za številna podjetja pomeni veliko oviro pri napotitvah v te države. Nemčija na primer od prevoznikov iz drugih držav zahteva spoštovanje nemških pravil o minimalni plači, kar je očitna kršitev pravil enotnega trga EU in ustvarjanje nelojalne konkurence. Pravila so torej jasna, samo nekatere države članice jih ne upoštevajo tako, kot bi bilo treba. Na ravni Unije pa je ukrepanje prepočasno ali pa ga sploh ni, ker niso dovolj razviti mehanizmi, ki bi takšno ukrepanje omogočali.

V državah članicah EU še vedno veljajo različni standardi. Na ozemlju Unije imamo več kot 5500 reguliranih poklicev, kar otežuje prost pretok. To je posebej pomembno za mlade iskalce zaposlitve, na katere stavi Evropa. Zato so nujni tudi ukrepi, ki bodo prinesli več standardizacije in vzajemnega priznavanja. Dokler bodo obstajale takšne ovire, bo evropski potencial spodbujanja rasti, zaposlovanja in konkurenčnosti ostal neizkoriščen.

Ivo Vajgl

Vajgl, rojen leta 1943 v Mariboru, je končal študij na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, a je nato deloval kot novinar in od leta 1980 diplomat. Na slovenskem političnem parketu je deloval tudi kot zunanji minister (v vladi Antona Ropa), svetovalec predsednika republike Janeza Drnovška in državnozborski poslanec (2008-2009).

Najstarejši slovenski evroposlanec v tem mandatu je bil leta 2014 drugič izvoljen v EP, tokrat kot nosilec liste DeSUS (predhodno leta 2009 na listi Zaresa), pri čemer je prejel 21.569 glasov.

Odkrito iz Evropskega parlamenta: Tudi poslanec Vajgl nima časa za javnost tam "doli"

Zato, da lahko dokončamo predstavitev dobro plačanih naših predstavnikov v Evropskem parlamentu, smo tudi za evropskega poslanca Iva Vajgla (DeSUS) - (kot že pred tem za poslanca Lojzeta Peterleta (NSi), ki se prav tako ni odzval našemu pozivu, da predstavi, kaj tam sploh počne) tudi za Iva Vajgla pripravili predstavitev o njem in o njegovem "delu" tam "gori", in sicer z namenom, da bi Vi tu "doli" lahko delno spoznali, kdo je ta tako "zasedeni" evropski poslanec Ivo Vajgl.

In, kdo je Vajgl?

Vajgl, rojen leta 1943 v Mariboru, je končal študij na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, a je nato deloval kot novinar in od leta 1980 diplomat. Na slovenskem političnem parketu je deloval tudi kot zunanji minister (v vladi Antona Ropa), svetovalec predsednika republike Janeza Drnovška in državnozborski poslanec (2008-2009).

Najstarejši slovenski evroposlanec v tem mandatu je bil leta 2014 drugič izvoljen v EP, tokrat kot nosilec liste DeSUS (predhodno leta 2009 na listi Zaresa), pri čemer je prejel 21.569 glasov.

Trenutno je član odbora za zunanje zadeve ter delegacije pri stabilizacijsko-pridružitvenem parlamentarnem odboru EU-Srbija kot tudi namestnik člana pri odboru za zaposlovanje in socialne zadeve ter pri teh delegacijah: za odnose s Palestino, za odnose z državami Mašreka in pri parlamentarni skupščini Unije za Sredozemlje.

Ni časa za novinarje

Kot ste redni bralci te rubrike seznanjeni, smo se v uredništvu 3. januarja letos preko elektronske pošte obrnili na vse evropske poslance s povabilom k sodelovanju pri projektu promocije dele Evropskega parlamenta ter evropskih poslancev. Po abecednem redu naj bi vsak poslanec poslal prispevek, v katerem bi predstavil svoje delovanje v EP oz. pogled na aktualno dogajanje. Pozneje smo jih ponovno obvestili o projektu kot tudi natančnih datumih oddaje oz. objave njihovih prispevkov.

V dveh mesecih Vajgl oz. njegovi pomočniki niso mogli sestaviti prispevka.

Premalo plačani?

Da spomnimo, glede po uradnih podatkih EP poslanci zaslužijo kar precej:

Dalje poslanci dobijo še: splošno nadomestilo stroškov (v višini 4.342 € na mesec), povrnjene potne stroške (tako za Evropo kot tujino), kot tudi dnevnice (306 €) za vsak dan prisotnosti v času parlamentarnih dejavnosti.

Prav tako poslanci na mesec prejmejo do 24.164 € za zaposlitev pomočnikov (tako akreditiranih v Bruslju, Luksemburgu oz. Strasbourgu kot lokalnih v Sloveniji), pri čemer plača posameznega lokalnega pomočnika ne sme presegati 5.751 € bruto plače.

Preveč dela?

Glede na uradno predstavitveno stran v sklopu EP je Vajgl v prvih dveh mesecih leta 2017 opravil le eno parlamentarno dejavnost in sicer je spregovoril na plenarnem zasedanju:

Bolj delaven je bil vsaj pri glasovanju, pri čemer je obrazložil svoje glas za oz. proti. Tako je npr. 16. februarja glasoval proti poročilu o pripravi nove direktive EP in EK glede boja proti terorizmu, »ker je prepričan, da je predlog direktive preveč restriktiven«. Kljub njegovemu glasu proti je bila direktiva pozneje sprejeta.

Brez odziva

Včeraj smo dvakrat (enkrat dopoldne in enkrat popoldne) poslali na uradne e-poštne naslove Vajgla in njegovih pomočnikov povpraševanje, če bodo uspeli poslati njegov prispevek. Obe naši povpraševanji sta ostali neodgovorjeni.

V primeru, če bo Vajgl pozneje poslal svoj prispevek, ga bomo objavili in ga pri tem tudi javno pozivamo.

Ob naslednjih volitvah v Evropski parlament bomo naše bralce spomnili, kdo je/ni imel čas ob dobri plači in pomočnikih za bralce tega spletnega časopisa.

Še posebej bi morali biti o (ne)dejavnosti svojega predstavnika v EP zaskrbljeni slovenski upokojenci, ki so najhitreje rastoča družbena skupina v Sloveniji. Če si oni ne zaslužijo aktivnega predstavnika, kdo jih bo potem predstavljal?

Milan Zver

Doktor politologije se je rodil leta 1962 v Ljubljani je bil leta 2004 izvoljen za državnozborskega poslanca, a je zatem bil imenovan za šolskega ministra v vladi Janeza Janše. Leta 2009 je bil prvič izvoljen v EP.

Leta 2014 je bil že drugič izvoljen v EP, pri čemer je kot nosilec liste SDS (in podpredsednik stranke) prejel največ preferenčnih glasov izmed vseh kandidatov na volitvah in sicer 58.041.

Odkrito iz Evropskega parlamenta - Od Le Penove do Junckerja / Milan Zver posodobljeno

Objavljamo zadnji prispevek iz serije pogledov evropskih poslancev na aktualne dogodke. Trenutni pogled je prispeval Milan Zver (ELS/SDS), v katerem je podal mnenje o nedavnem glasovanju o imuniteti Marine Le Pen.

Doktor politologije se je rodil leta 1962 v Ljubljani je bil leta 2004 izvoljen za državnozborskega poslanca, a je zatem bil imenovan za šolskega ministra v vladi Janeza Janše. Leta 2009 je bil prvič izvoljen v EP.

Leta 2014 je bil že drugič izvoljen v EP, pri čemer je kot nosilec liste SDS (in podpredsednik stranke) prejel največ preferenčnih glasov izmed vseh kandidatov na volitvah in sicer 58.041.

Trenutno je član odbora za kulturo in izobraževanje ter delegacije za odnose z Združenimi državami Amerike ter nadomestni član v odboru za regionalni razvoj in delegaciji pri stabilizacijsko-pridružitvenem parlamentarnem odboru EU-Črna gora.

Od Le Penove do Junckerja

Sodeč po medijih, vključno z družabnimi, sta zadnje dni v Sloveniji odmevala zlasti dva dogodka: obisk predsednikov Evropskega parlamenta in Evropske komisije ter glasovanje o imuniteti Marine Le Pen. Slednje se sicer ni zgodilo v Sloveniji, je pa pri nas doma močno odmevalo.

Pa začnimo z Le Penovo. Kar malo tečno mi je odgovarjali na množico "fejk" tvitov, zakaj da sem glasoval proti ubogi Le Penovi. Družabnim medijem so se kasneje pridružili še nekateri dominatni in nepomemben dogodek je postal Dogodek. Glasovanja o odvzemu imunitete se v EP običajno razumejo kot nekakšno tehnično vprašanje, o katerem se glasuje brez razprave. Toda francoska političarka seveda ni kdorsibodi in je vse to spremenila v pravi cirkus in ga spretno politično izrablja. Več kot je raznih obtožb in ukrepov zoper njo, bolje ji politično kaže, tako doma kot v tujini. Na družabnih omrežjih je tudi v Sloveniji dobila simpatije, zlasti v krogu nastajajoče skrajne desnice, ki je ostro napadlo zlasti evropske poslance iz vrst SDS. Tisti, ki so manipulirali s tem, so hoteli iz Le Penove napraviti žrtev, za kar krivijo tako zmerno levico kot zmerno desnico. Ne predstavljam si, da parlament ne bi glasoval tako, kot je. Težko bi pred demokratično javnostjo opravičili potrditev "eu" imunitete Le Penovi, ki si med drugim prizadeva za razpad taiste EU, medtem, ko imuniteto vzamemo vsakemu poslancu v postopku pred domačimi organi, četudi je proevropsko usmerjen. Poleg vsega je parlamentarna pravna stroka ocenila, da obstajajo razlogi za glasovanje.
 

Očitno pa se bo treba na takšne re-akcije nekaterih pri nas doma navaditi: medijska glasnost ekstremne desnice se namreč veča sorazmerno s pričakovanjem predčasnih volitev. Prepričan sem, da bomo na koncu zopet ugotovili, da so bili le instrumentalizirana epizoda v slovenski politiki, ki opravlja "umazano" delo za tranzicijsko levico (temu delu se lahko reče sesuvanje premočne SDS).

Seveda je bil od tega pomembnejši visoki "eu"-obisk v Ljubljani, kjer je Juncker med drugim predstavljal Belo knjigo o prihodnosti EU. Mimogrede, s tem dokumentom je presenetil evropsko politično javnost. Mnogi celo menijo, da tak pristop ni pravi in vprašanje je, ali bo koristil EU. Bela knjiga je ponekod hipoma postala nočna mora za stranke, ki se združujejo v Evropeki ljudski stranki (EPP). V Bolgariji na primer socialisti in evroskeptiki tik pred parlamentarnimi volitvami z vsemi orožji tolčejo po članici EPP (GERB), ker eden od Junckerjevih scenarijev omogoča Evropo različno intenzivne integracije, kar so za svoje politične potrebe prevedli kot "Evropo prvo- in drugorazrednih". Odlična hrana za demagoge in populiste vseh vrst.

Pa zaenkrat pustimo to temo ob strani. Ob tem visokem, bolj protokolarnem kot vsebinskem obisku se postavlja vprašanje, ali je bil koristen Slovenijo. Vlada se hvali, da je dobila, kar je želela, npr. obljubo o zaustavitvi postopka v zvezi s teranom in stališče, da bi morali obe državi spoštovati odločitev arbitražnega sodišča. Toda obljube, ki so dostikrat izrečene kontekstu "diplomatske korektnosti", nimajo vselej realne politične vrednosti. Je pa bilo v času obiska veliko fotografiranja, objemanja, poljubljanja, kar je običajno, če je zraven predsednik EK. Vsekakor dvomim, da smo pridobili točke na evropskem političnem parketu. Tudi zato, ker ne Juncker ne Tajani nista bila najbolj zadovoljna s tem, kar se je dogajalo in s tretmajem, ki sta ga bila deležna. Najbolj problematičen je bil pogovor med trojko Cerar-Juncker-Bulc z mladimi. Trojica ni bila dovolj kompetentna, da bi lahko zadovoljila radovedno mladež, ki je pač reagirala, kot je. Na mnoga vprašanja ni dobila ustreznih odgovorov, niti na tista, ki so bila tudi po mojem mnenju "malo mimo".

Skratka, prvi vtis je, da je visoki obisk zamujena priložnost za vse: za visoke politične predstavnike evropskih institucij, slovensko vladajočo garnituro, za mlade in, na žalost, za Slovenijo v celoti.