Past evropske množične psihoze

Medtem ko je svet zaposlen z vojnami in gospodarskimi krizami, se prebivalci evropskih držav, ki se smatrajo za pionirje »svobode govora«, soočajo z vse bolj absurdnimi primeri pritiska na njihove lastne svoboščine.

Nedavno je na primer britanska policija na železniški postaji ustavila žensko in ji sporočila, da je »predmet preiskave« – ker se je sopotnik na vlaku pritožil, da mu »njene pripombe« o holokavstu »povzročajo nelagodje«.

Policija je ženski sporočila, da je predmet preiskave zaradi »povzročanja javne motnje« na »rasnih temeljih«.

Ženska, Fiona Rose Diamond, je izjavila, da je zgolj izražala svoje politično mnenje o politični ideologiji sionizma – in da je bil njen dedek Jud.

Incident je ponovno razvnel razpravo o svobodi govora v Združenem kraljestvu.

A drugod ni nič bolje.

Nemškemu najstniku je bil pred kratkim izdan nalog za prijetje zaradi »žaljenja politika« – kar je v Nemčiji dejansko kaznivo dejanje. Kritiziral je nekdanjega kanclerja Olafa Scholza zaradi – počasnih internetnih povezav. Obtožbe so bile umaknjene šele potem, ko je mladenič objavo izbrisal.

Ameriški novinar Tucker Carlson je v komentarju o teh primerih opozoril, kam vse to vodi: če nimamo zasebnosti in ne moremo kritizirati politikov, potem naša svoboda ne obstaja.

Kljub temu si državne oblasti in institucije – kot je Evropska komisija – vsak dan vse bolj prizadevajo za odpravo zasebnosti na družbenih omrežjih in kaznovanje vsakogar, ki misli drugače.

Kar zadeva vojno v Ukrajini, to »strankarsko stališče« dodatno ščiti uradna cenzura ruskih medijev.

Eden redkih evropskih voditeljev, ki je dosledno opozarjal na to – in za to plačal visoko ceno –, je Viktor Orbán.

»Razmere so zdaj takšne, da v EU na televiziji, radiu ali internetu lahko slišite le tisto stran, ki jo dopušča Evropska unija. To so poročila, ki predstavljajo izključno ukrajinsko stran.

Hkrati velja odredba, ki prepoveduje predstavljanje ruskih argumentov, ki so v nasprotju z ukrajinskim stališčem. Tu ne gre za vojno ali za krepitev ukrajinskih stališč – gre za to, da druga stran sploh ne more predstaviti svojega stališča, ker je to prepovedano...

 »To je naša vsakdanja realnost,« je opozoril Orbán.

In prav zato danes ne vodi več madžarske vlade.

In kam vse to vodi države članice EU? Naravnost v neposreden konflikt z Rusijo.

To je mnenje Glena Diesna, norveškega profesorja in geopolitičnega analitika na Univerzi v jugovzhodni Norveški, ki je o tem pisal v eseju za »Substack« z naslovom »Napoved: razpad NATA in jedrska vojna«.

NATO se je vrnil k svoji nekdanji vlogi »soočanja z Rusijo«, vendar se je to zgodilo v času, ko se je era hegemonije končala, meni Deisen.

To bo na koncu spodletelo, saj temelji na napačni predpostavki, da želi Rusija obnoviti Sovjetsko zvezo – namesto da bi priznali, da je Rusija želela le »uravnotežiti ekspanzionizem Nata« in »vojaški intervencionizem«.

Njegova ocena potrjuje, da Zahod z lažno propagando ohranja in spodbuja to vojno. Posledica tega je, da bodo evropski voditelji sčasoma izzvali močan odziv Rusije, »ki se bo hitro stopnjeval v – upajmo – le omejen jedrski napad«, opozarja Disen.

To bi lahko preprečili le racionalni voditelji – in resnica o tem sporu.

A Evropa nima racionalnih voditeljev. Celo zagovarjanje diplomacije se kritizira in cenzurira kot »proruska izdaja proti Ukrajini«.

Kar zadeva temeljno resnico o konfliktu – da ga je sprožil Nato, ne Rusija –, je situacija še slabša. Na Zahodu to resnico označujejo za »rusko propagando«.

To jasno kaže, da je EU padla v dobro znano past, o kateri je pisal Walter Lippmann v svojem delu Javno mnenje* (1955).

Lippmann opisuje ponavljajoči se vzorec v demokratičnih državah v času vojne:

»Vojna bi bila lahko priljubljena le, če bi bil sovražnik popolno zlo, zavezniki pa skoraj popolni. Ta mešanica strupenega sovraštva in besne pravičnosti je ustvarila javno mnenje, ki ne dopušča premišljenih kompromisov, ki jih zahteva trajna rešitev.«

Ugotovil je, da demokratične vlade, da bi mobilizirale prebivalstvo za vojno, sistematično »demonizirajo sovražnika« kot »nepopravljivo zlobnega« – in konflikt prikazujejo kot boj med absolutnim dobrim in zlim.

Ta propaganda je učinkovita pri ustvarjanju enotnosti in ohranjanju vojnih prizadevanj, vendar ustvarja smrtonosno past: ko se prebivalstvo navadi, da sovražnika vidi kot čisto zlo, ni več sposobno sprejeti kompromisov, potrebnih za mir.

In prav na tej točki se danes v Evropi nahajamo, ko gre za mir z Rusijo.

Lippmann je to opazil že med drugo svetovno vojno, ko so zmagovalne sile zahtevale brezpogojno kapitulacijo Nemčije in Japonske, saj sta bili obe državi prikazani kot nepopravljivi. In manj kot pet let kasneje so iste demokracije »prosile svoje nekdanje sovražnike, Nemčijo in Japonsko, naj se ponovno oborožita« – preobrat, ki je razkril popolno absurdnost vojne propagande.

Lippmannov zaključek ostaja aktualen še danes. Kaže, da so v iskanju poti do miru v Ukrajini in Evropi množična psihologija, propaganda in kolektivno odločanje prevladali nad racionalno presojo.

O tem je prvi pisal Gustave Le Bon v svojem delu »Množica: študija ljudskega uma« (1895).

Le Bon je trdil, da posamezniki, ko se pridružijo množici, doživijo »globoko preobrazbo«. Njihova zavestna osebnost izgine in jo nadomesti »kolektivni um«.

Množice se vrnejo v »primitivno in iracionalno duševno stanje«, v katerem nezavedno prevlada nad racionalnim razmišljanjem.

Zato jih zlahka manipulirajo demagogi, ki usmerjajo njihova čustva s hipnotičnim, sugestivnim vplivom.

Paradoks je, da višja izobrazba ne ščiti pred padcem v to psihotično stanje.

Nasprotno – bolj kot je oseba izobražena, večja je verjetnost, da bo postala žrtev množične psihoze, opozarja Le Bon.

Irving Janis je v svojem delu Victims of Groupthink (1972) podobno opozoril, da visoko inteligentne, izkušene skupine sprejemajo katastrofalne odločitve, ko želja po soglasju prevlada nad kritičnim razmišljanjem.

Janis je opredelil osem simptomov skupinskega mišljenja, med katerimi so:

iluzija neranljivosti, brezpogojno prepričanje v moralno pravico skupine, stereotipi o nasprotnikih kot šibkih, zlobnih in neumnih, samocenzura nasprotnih mnenj, imenovanje »varuhov misli«, ki blokirajo alternativne informacije, ter iluzija soglasja, pri kateri se tišina razlaga kot strinjanje.

K temu lahko dodamo še pojem »masovne formacije«, kot ga je opredelil Matias Desmet v delu Psychology of Totalitarianism (2022).

Desmet je opredelil štiri predpogoje, zaradi katerih je prebivalstvo dovzetno za kolektivno iracionalnost: splošna osamljenost in družbena izolacija, pomanjkanje smisla v življenju, razširjena »prosto lebdeča tesnoba«, frustracija in agresija.

Ko so ti pogoji izpolnjeni, lahko vodja ponudi konkreten objekt, na katerega se lahko usmeri ta tesnoba – in prebivalstvo takoj vstopi v stanje, ki ga Desmet imenuje »skupinska hipnoza«, v katerem je kritično mišljenje začasno prekinjeno.

Desmet trdi, da ta mehanizem pojasnjuje ne le totalitarizme 20. stoletja, temveč tudi sodobne pojave – podnebne alarme, »woke« moralne panike, odzive na pandemijo –, za katere so značilni strogi novi moralni kodeksi, nestrpnost do drugačnosti in psevdoznanstveno indoktriniranje.

In ko pogledamo sodobno Evropo, vidimo, da se prav ta vzorec ponavlja.

Vsi glavni mediji so danes polni opozoril, da agresivna Rusija pripravlja napade na članice EU, ker hoče »še več ozemlja«.

Nad evropskimi letališči se pojavljajo droni, ki jih vedno opisujejo kot »zelo verjetno« ruske – čeprav za to nikoli ni nobenega dokaza.

Hkrati prebivalstvo strašijo vedno višje cene nafte in hrane, poslabšanje javne varnosti zaradi prihoda velikega števila migrantov ter upad rodnosti.

Za vse se krivi vojna, ki jo je »povzročila Rusija«.

V takšnih razmerah je demagogom zelo enostavno prodajati »čudežno zdravilo« naivnim množicam v obliki »boja proti ruskemu agresorju«. Prepričujejo ljudi, da je za dosego končne zmage potreben le majhen napor.

V državah, ki so na začetku vojne komaj pošiljale čelade v Ukrajino, zdaj trdijo, da bo »strateški poraz Rusije« kmalu dosežen z vedno bolj neposrednimi napadi globoko v notranjost Rusije.

Spomnimo se slogana iz časa pandemije covida-19: »Naslednja dva tedna bosta odločilna!«

Vladati takšnim zavedenim množicam je vsekakor lažje kot vladati kritičnim državljanom.

Toda – kje je izhod, če se množice, kljub prizadevanjem disidentov, ki si upajo izpodbijati uveljavljene resnice, ne želijo »prebuditi«?

V pogovoru s Pascalom Lotazom je profesor Desmet dejal:

»Celo Gustave Le Bon je dejal, da so bili disidenti, ki so spregovorili, zelo razočarani, ker so videli, da se množice ne želijo prebuditi.

A povedal je tudi, da to ne pomeni, da njihove besede nimajo učinka. Ko nekateri ljudje še naprej govorijo na tih in iskren način – ko ne trdijo, da vedo vse, ampak preprosto rečejo: »Poglejte, ne strinjam se, po mojem mnenju je nekaj narobe« – ti ljudje sicer ne bodo mogli prebuditi množic, vendar bodo preprečili, da bi množice dosegle končno stopnjo »masovne formacije«, masovne psihoze, v kateri običajno poskušajo uničiti vsakogar, ki se z njimi ne strinja...

Ko množice ne dosežejo te končne stopnje, se bodo uničile same, preden uničijo vse tiste, ki jim nasprotujejo. In obratno – ko se tisti, ki niso padli kot žrtve množičnega oblikovanja, odločijo molčati, bodo množice najprej uničile tiste, ki jim nasprotujejo, nato pa še same sebe.«

Govoriti resnico, jim držati ogledalo pred obrazom, vztrajati – to je edina pot naprej, edini izhod iz pasti evropske množične psihoze.