Aroganca, smrt imperijev

Vsi imperiji, ko jim poteče čas, blagoslavljajo vojne. Opiti od arogance lastne, nekdanje slave, precenjujejo svojo moč. Diplomacijo pa redno zanemarjajo. Novo poglavje ameriške vojne proti Iranu to celemu svetu nedvoumno dokazuje.

Ampak ne za ameriško vladajočo elito.

Njihovi visoki duhovniki vojne – Donald Trump, Marco Rubio, Pete Hegseth, Stephen Miller in načelnik generalštaba general Dan »Razin« Kane, se v ničemer ne razlikujejo od norcev in šarlatanov, ki so uničili imperije v naši bližnji preteklosti – od arogantnega vodstva Avstro-ogrske monarhije, prek militaristov cesarske Nemčije, do nesrečnega dvora caristične Rusije v prvi svetovni vojni. »Po njihovih stopinjah so šli italijanski fašisti pod vodstvom Benita Mussolinija, nemški nacisti pod vodstvom Adolfa Hitlerja ter vojskovodje cesarske Japonske v drugi svetovni vojni,« opozarja publicist Chris Hedges.

Diplomati v propadajočih imperijih so zreducirani na vlogo kurirjev. Hitlerjev zunanji minister Joachim von Ribbentrop, katerega edina izkušnja v zunanji politiki pred letom 1933 je bila »prodaja ponarejenega nemškega šampanjca v Veliki Britaniji«, je na visoke diplomatske položaje v tujini imenoval strankarske propagandiste iz Sturmabteilunga. (SA) – znane kot »rjavosrajčnike« zaradi barve uniform tega paravojaškega krila nacistične stranke.

Zunanji minister Benita Mussolinija je bil njegov zet, Galeazzo Ciano. Mussolini, prepričan, da je »vojna za moškega enako kot materinstvo za žensko«, je Ciana kasneje usmrtil zaradi nezvestobe.

Trumpovega posebnega odposlanca za Bližnji vzhod, Stephena Witkoffa, ki se v zasebnem življenju ukvarja z nepremičninskimi projekti, na njegovih diplomatskih misijah po svetu redno spremlja Trumpov zet, Jared Kushner, ki je pravi simbol pomanjkanja diplomatskega razuma.

Oba se hkrati ukvarjata z vojno v Ukrajini in vojno v Iranu. Bela hiša z navdušenjem hvali njuna »premirja in druge taktične uspehe«, medtem ko v resničnem svetu – te vojne izgubljata.

vojnairan.jpg

Tako kot je razkril odkrit pogovor med Vietnamcem in ameriškim polkovnikom ob koncu vietnamske vojne. Ameriški polkovnik Harry Summers je nekoč svojemu vietnamskemu kolegu rekel: »Veste, na bojišču nas še nikoli niste premagali.«

Vietnamski polkovnik Nguyen Don Tu je za trenutek pomislil, nato pa odgovoril: »Morda res. Ampak to je zdaj popolnoma nepomembno.«

Ta dialog nam pove vse, kar moramo vedeti o zadnjih ameriških vojnah. V zadnjih desetletjih so Američani pogosto dobivali bitke, ki so jih bili po vsem svetu, eno za drugo. V skoraj vsakem konvencionalnem konfliktu so imeli premoč v ognju.

Po njihovih standardih, številu mrtvih, obsegu ubitih, nadzorovanem ozemlju, so iz konflikta najpogosteje izšli kot »zmagovalci«. Vendar so vojne izgubljali. Ker se vojne ne dobivajo s štetjem mrtvih, razmerjem med žrtvami na eni in drugi strani ali s številom odvrženih bomb.

Vojne, še posebej vojne, katerih cilj je okupacija tujih ozemelj, vojne kolonialnih sil, ki se bijejo proti ljudstvu, ki brani svojo domovino, se dobivajo le po zaslugi močne volje. »To je asimetrična vojna. Iran zmaga tako, da ne izgublja. Čas je ameriški sovražnik in Iran nadzoruje kazalce ure,« je zapisal neki komentator na omrežju X.

In vietnamsko ljudstvo se je dva tisoč let upiralo tujim napadalcem, preden so ga napadle Amerike. In iranska civilizacija je stara več kot 6000 let. Boj za preživetje v teh državah ni bil nikoli politično stališče, temveč del kulturne dediščine. To dokazujejo primeri, ki so nam veliko bližje.

Poglejmo si na primer balkanske vojne in vojno Avstro-Ogrske proti Srbiji.

mitraljezcisrbski.jpg

Novica o izbruhu vojn na Balkanu je takrat odmevala po vsej Evropi. Tudi v Sloveniji; čeprav v današnji Sloveniji o tem javno skoraj nihče več ne govori, ker se boji, da bi ga označili za »jugonostalgika«.

»Zmage balkanskih držav so jugoslovansko vprašanje takoj postavile v središče evropskega zanimanja. Evropa se je namreč šele takrat zavedla, da to vprašanje dejansko obstaja. Svetu so ga razglasile srbske in bolgarske puške. Žalostno je, da je bila takšna razglasitev sploh potrebna. Mi, Slovenci, se iskreno veselimo sijajnega uspeha naših južnih bratov. A to veselje nam greni misel, da je ta uspeh spremljala cela reka mlade, sveže krvi,« je zapisal pisatelj Ivan Cankar v svojem eseju »Slovenci in Jugoslovani«.

Poleg ostre kritike evropske diplomacije je opozoril, da za Slovence vse to »ni bila le gnusna in smešna komedija (kot so jo mnogi na Zahodu zaničljivo obravnavali); v to smo vpleteni preveč krvavo, da bi se lahko smejali«.

»Čeprav tega prej nihče ni vedel, so se zdaj morali zavedati, da nismo le Slovenci, še manj pa Avstrijci, ampak veja velike družine, ki živi od Julijskih Alp do Egejskega morja. Ko je na Balkanu zazvonil prvi strel, se je njegov odmev razlegel tudi v naši najbolj oddaljeni vasi.

Ljudje, ki se vse življenje niso niti najmanj menili za politiko, zdaj to veliko dramo spremljajo s sočustvovanjem v srcu, ne le iz radovednosti. V vseh nas se je prebudilo nekaj podobnega hrepenenju ujetnika. V nas se je prebudilo še nekaj drugega, nekaj pomembnejšega in dragocenejšega – iskra tiste moči, samozavesti in vitalnosti, ki je izbruhnila na jugu, je vzplamtela tudi na slovenski zemlji...Šibek je videl, da je brat močan, in začel verjeti vase in v svojo prihodnost,« je takrat o Slovencih, ki so jih zatirali Avstro-Ogrski, in pogumnih Srbih zapisal Ivan Cankar.

Ni minilo veliko časa, ko je Avstro-Ogrska ponovila isto napako kot vsa propadajoča cesarstva. V svoji arogantnosti in prevzetnosti je verjela v lastno »moč« in napadla Srbijo.

Po atentatu v Sarajevu je Dunaj podjarmljenje Srbije obravnaval kot preprosto nalogo. Avstro-ogrski voditelji so to vojaško kampanjo poimenovali Strafexpedition – »kazenska ekspedicija«.

Zanje je bila vojna zgolj »kazen za neposlušnega podanika«.

General Franz Conrad von Hötzendorf, načelnik generalnega štaba – ki je v letih 1913 in 1914 kar 25-krat pozival k vojni proti Srbiji – je bil prepričan v hitro zmago. Javno se je hvalil, da bo Avstro-ogrska monarhija za poraz Srbije potrebovala največ tri mesece.

Njegov podrejeni, zloglasni general Oskar Potiorek, imenovan za poveljnika invazije, je bil še bolj predrzen. Na predvečer bitke je napovedal lahko zmago nad Srbi, ki jih je imenoval »prašiči«.

Čeprav se izraz o »srbskih prašičih« pogosto navaja v kontekstu takratne avstro-ogrske propagande in Potiorekovega osebnega sovraštva, ponazarja širšo politiko dehumanizacije, s katero je Avstro-ogrska monarhija utemeljevala svoje represivne ukrepe in ultimat, ki ga je po sarajevskem atentatu postavila Srbiji. Cesarski dvor v Dunaju je upal, da bo Srbijo zasedel do konca leta 1914.

Viljem II., Franc Jožef in njihovi svetovalci pa so podcenili srbski potencial za odpor in napačno ocenili kakovost srbske vojske – ki se je kalila v balkanskih vojnah.

Avstro-ogrski častniki so v svojih izračunih spregledali še eno ključno dejstvo: v balkanskih vojnah v letih 1912–1913 je Srbija pravkar premagala Osmansko cesarstvo in Bolgarijo. Njena vojska je bila kaljena v boju, njeni generali – med njimi tudi legendarni Radomir Putnik – pa so sodili med najboljše v Evropi.

Po drugi strani pa so bili avstro-ogrski vojaki slabo usposobljeni za vojskovanje.

Četrtina jih je bila nepismena, večina novincev iz vrst etničnih Čehov, Slovakov, Poljakov, Romunov in južnih Slovanov pa ni razumela niti nemščine niti madžarščine, medtem ko so mnogi med njimi ohranjali kulturne in jezikovne vezi s Srbi.

srbskavojskalondon.jpg

Takšna vojska je bila avgusta 1914 prisiljena v paničen umik – na tisoče avstro-ogrskih vojakov se je v paniki pred srbskimi vojaki utopilo v reki Drini. Bitka pri Ceru je bila prva zmaga zaveznikov nad Centralnimi silami v celotni vojni. Avstro-Ogrski so na bojišče pripeljali dvakrat več mitraljezov in topov. A to ni pomagalo. Srbi so zmagovali.

Poćorek je pridobil dovoljenje za še en poskus zatrtja uporniških Srbov – pod pogojem, da »ne tvega ničesar, kar bi vodilo v nov fiasko«. Tvegal je.

Decembra 1914 je Avstro-Ogrska za kratek čas zasedla Beograd. Na Dunaju so praznovali. Avstrijski vojak Josef Schramek je takrat domov napisal pismo: »Z velikim navdušenjem verjamemo, da smo zdaj zmagali v vojni; nekateri napovedujejo, da bomo do božiča že nazaj doma.«

Tri dni kasneje je srbska vojska sprožila protinapad. 22. decembra je bil Poćorek odpoklican s svojega položaja »zaradi najbolj sramotnega, najbolj bolečega in najbolj obupnega poraza«. Takratni časopisni članki pričajo, da ga je odločitev o odpoklicu skoraj pripeljala do samomora.

Epilog?

Leta 1914 je avstro-ogrska balkanska vojaška skupina izgubila okoli 224.500 vojakov od skupno 450.000 mobiliziranih. Srbska vojska je zasegla opremo, ki je po nekaterih virih zadostovala za opremljanje treh vojaških korpusov.

Avstro-ogrska monarhija sama ni bila sposobna premagati Srbije. Uspešno jo je potisnila nazaj šele oktobra 1915. – ko so združene nemške, avstro-ogrske in bolgarske sile pod poveljstvom nemškega feldmaršala Augusta von Mackensena usklajeno napadle srbsko vojsko.

Tudi takrat se srbska vojska ni predala; umaknila se je prek Albanije – nato pa je skupaj z zavezniki po preboju v bitki na solunski fronti osvobodila državo.

Kazenska ekspedicija arogantnega imperija proti majhni državi »prašičerejcev« se je na koncu končala z razpadom Avstro-ogrske monarhije.

Imperij je precenil svojo vojaško moč, podcenil nasprotnika in se (iz)kazal za žrtev lastne arogance.

Ameriški politiki so to lekcijo spregledali – le eno v dolgi vrsti podobnih lekcij skozi zgodovino.

Amerika bi bila v boljšem položaju, če bi se učila iz napak drugih, toda Trumpova administracija, polna politikov, ki »se ne razlikujejo od norcev in šarlatanov, ki so uničili imperije v preteklosti«, vztrajno ponavlja dobro znane zgodovinske napake – zdaj na lastni koži.