Ona sanja o oklepnikih ... vojakom pa razpada obutev

Premier Miro Cerar in njegova ministrica za obrambo Andreja Katič sta najvišjim predstavnikom zveze Nato obljubljala, kako bo Slovenija (sčasoma) dvignila obrambni proračun na dogovorjena 2 % BDP. K izboljšanju sodelovanja med evropskimi članicami te vojaško-obrambne zveze je Katičeva napovedala tudi vstop v organizacijo OCCAR in nakup oklepnikov Boxer. A medtem ko sta Katičeva in Cerar polna ust o izboljšanju stanja v Slovenski vojski, je stanje precej drugačno. V bistvu je katastrofalno.

Slovenski vojski pozimi nosijo obutev, ki razpade po dveh tednih uporabe - in jih povrhu vsega niti ne zavaruje pred mrazom. Poleg tega so naši vojaki tako slabo izurjeni, da niso operativno sposobni za preživetje na sodobnem bojišču. Ta dva podatka razkrivata, v kakšni bedi životari Slovenska vojska. Tista vojska, ki je nekoč kot Teritorialna obramba skupaj s takratno milico (današnjo policijo), zavarovala osamosvojitev in neodvisnost Slovenije, danes ni zmožna sestaviti niti bojne skupine za sodelovanje v operacijah zveze Nato. 

V začetku leta se je državni sekretar na obrambnem ministrstvu hvalil, kako so lani uspeli vsem vojakom zagotoviti osebno opremo (ki so si jo morali drugače sami kupovati). Zdaj nam je jasno, kakšno opremo so jim zagotovili. Navadno »škart robo«, kot se temu reče. In to najbrž po najvišji ceni. 

Ministrica Katičeva lahko sanja o nakupu novih oklepnikov, medtem ko našim vojakom dobesedno razpada obutev. Razpada pa tudi struktura Slovenske vojske, iz katere vsako leto tako ali drugače odide za eno četo vojakov. Samo v času vladavine Mira Cerarja smo izgubili za dober bataljon vojakov. 

Cerar in Katičeva sta hvalila vojake, ko so prebivalcem pomagali med naravnimi nesrečami, ko so vojaški piloti reševali ljudi in transportirali organe, ko so vojaki prišli na pomoč policistom med navalom migrantov jeseni 2015. 

Hvaležnosti je bilo konec, ko je nastopil čas za dejanja.

Zakaj Cerar in Katičeva nista naredila česa konkretnega za vojake, ni skrivnost. Vojaki so tista poklicna skupina v državni upravi, ki ne more stavkati kot druge skupine uslužbencev javnega sektorja. So torej žrtve sistema, ki očitno organsko ne prebavlja vojske. Že vse od poskusov t.i. demilitarizacije konec osemdesetih ne.

Vojaki ne morejo stavkati, lahko pa volijo. Če nimajo spomina človeških ribic, potem zagotovo niso pozabili, katere stranke so bile na oblasti, ko so jim krčili proračun in denar dejali drugim javnim uslužbencem.