Odkrito iz Evropskega parlamenta: Kaj slovenski evroposlanci menijo o Trumpu?

Naslednji teden bo Donald Trump prvič obiskal v vlogi predsednika ZDA obiskal več evropskih držav in se udeležil nekaterih mednarodnih srečanj. 24. maja se bo tako srečal s papežem Frančiškom, in nato še istega dne odpotoval v Bruselj, kjer bo sodeloval v srečanju voditeljev držav zveze NATO. Sledilo bo srečanje držav G7 v Italiji, ter nazadnje še srečanje držav G20 v Nemčiji.

Posledično smo se obrnili na slovenske poslance v Evropskem parlamentu, in se pozanimali, kako ocenjujejo sodelovanje med Evropsko unijo in ZDA v času njihovega mandata; t. j. v času Baracka Obame in zdaj v času Trumpovega predsedovanja.

Franc Bogovič (SLS/ELS)

V dveh mandatih Baracka Obame bi lahko sodelovanje med ZDA in EU opisali kot zgledno. Kot dve partnerici sta sledili skupnim politikam, kot na primer Pariški sporazum, določeni trgovinski sporazumi, podobni pogledi na zunanjo politiko. Osebno sem sicer pri Obami nekoliko pogrešal odločnejšo držo pri boju proti teroristični organizaciji ISIS, zaradi česar so pobudo pri reševanju tega problema prevzeli drugi, predvsem Rusija in Turčija. Pri tem konfliktu sta zato ZDA in EU igrali marginalno vlogo, medtem ko je največje breme begunske krize kot posledice morala prevzeti prav slednja. Z nastopom novega predsednika so se stvari spremenile oz. so se začele spreminjati že tekom same kampanje, ko je bilo jasno, da se bodo v ZDA tako ali drugače zgodile določene spremembe, saj so jih ljudje jasno zahtevali. Izvolitev republikanca Trumpa me ni presenetila, saj se demokrati niso znali odmakniti od ustaljenega političnega okvirja in težko razumljive elitistične politične govorice demokratov, prav tako pa niso znali videti razočaranj, ki jih je pri državljanih ZDA pustila Obamova politika, medtem ko so republikanci s Trumpom ravno razočarane državljane ZDA zelo uspešno nagovorili.

Trump pa je, sicer precej kontraverzno, vendar zelo neposredno, nagovarjal določene sloje ameriške družbe. Za Trumpa sicer velja star slovenski pregovor »povej mi s kom se družiš, in povem ti, kdo si«.. Njegove simpatije z britanskim evroskeptikom Nigelom Ferangom, turškim predsednikom Erdoganom in ruskim predsednikom Putinom, jasno nakazujejo na to, da dobri odnosi z EU niso ena izmed njegovih prednostnih nalog.

Bodisi na EU gleda kot najlažje obvladljivo partnerico, ki ji zaenkrat še ni treba posvečati pozornosti ali pa celo kot konkurenco, ki jo je treba ošibiti. Za njegovo politiko bi si želel, da bi bilo v njej predvsem manj tvitanja in več poglobljene razprave ter bolj premišljenih izjav. Tudi njegovi ukrepi v prvih sto dneh predsednikovanja ne kažejo na to, da stavi na vrednote, ki jih gojimo v EU, zato bomo morali sodelovanje omejiti na tiste vidike, kjer imata obe strani podobne interese.

Osebno se sicer ne bojim, da bi Trump lahko povzročil večje katastrofo v Ameriki, saj ima ta država zelo dobro utečen sistem delovanja, ki vsebuje mnoge varovalke, tudi v obliki obeh domov Kongresa ZDA. Bo pa dialog med obema stranema zagotovo nekoliko bolj zahteven, kot je bil pod predsednikovanjem Baracka Obame. Dobri odnosi z ZDA so interes EU, to pomeni več izmenjave znanj, več trgovine, več blaginje. Kar pa seveda ne pomeni, da mora EU popuščati določenim nerazumljivim enostranskim ukrepom. Tudi Trumpova politika se bo morala soočiti z dejstvom, da njihova dejanja niso samo enostranska, temveč lahko sprožijo tudi posledice v obliki povračilnih ukrepov.

Najpomembneje trenutno je, da se države in državljani EU v celoti zavemo, da smo v globalnem svetu, kot je danes, kjer veljajo neusmiljena pravila geostrateškega pozicioniranja, samo skupaj močnejši. Moramo najti rešitve za izzive današnjega časa, kot so: izstop Velike Britanije iz EU (Brexit), migracije, digitalizacija, globalizacija trgovine ..., in se znotraj 27-terice dogovoriti, kakšna bo EU jutri.

Nima se smisla toliko ukvarjati z ZDA ali s katerokoli drugo državo, temveč moramo najprej okrepiti evropsko skupnost, ki bo enotna, močna in odzivna. Tako ZDA, kot Rusija, Turčija, Kitajska si želijo razdeljeno EU, saj v šibki EU lažje uveljavljajo svoje geopolitične interese. Če se bo EU v naslednjih letih, tudi seveda ob določenih spremembah in reformah, uspela dogovoriti o skupnih končnih ciljih svojega delovanja, bomo naredili največ, kar lahko.

Prav v današnjem času, ko je svet tako odprt in globaliziran, moč pa ni več skoncentrirana samo v Evropi, kjer je bila skoraj skozi celotno zgodovino, bi se morali zavedati, da je obdobje nacionalizma mimo. Res pa je, da moramo tako v svoji lastni državi, kot evropski skupnosti slišati, razumeti in delati za svoje državljane. Danes smo Evropejci lahko močni in uspešni samo pod EU motom: »Združeni v raznolikosti!

Tanja Fajon (SD/S&D)

Čas Obaminega predsedovanja je vsekakor zaznamovalo več zaupanja med EU in ZDA. Kot socialni demokratki so mi njegovi glavni principi – vključujoč pristop doma, skrb za delavce in njihovo zdravstveno oskrbo, konstruktivnost pri soočanju z globalnimi izzivi kot so klimatske spremembe in energetska učinkovitost – bolj blizu kot tisti trenutnega predsednika Trumpa. To nikakor ne pomeni, da v času Obame ni bilo razlik ali občasnih nesoglasij med EU in ZDA, še več, naj spomnim na škandal po razkritju dolgoletnega prisluškovanja nemški kanclerki s strani ZDA. A vendar so bile razlike v osnovnih vrednotah, ki postavljajo okvir za delovanje države v mednarodnih odnosih, bistveno manjše.

Trumpove izjave niso le nesprejemljive, temveč celo strupene! Govoriti o zapiranju v objem nacionalne države, o protekcionizmu in nesodelovanju na multilateralnem parketu v 21. stoletju, ko je vprašanje samo še, kako usmerjati in nadzorovati globalizacijo, je nepremišljeno in zavajajoče. Socialisti in demokrati v Evropskem parlamentu smo združeni v boju proti vsem nevarnostim, ki jih je Trumpovo predsedovanje prineslo: od lažnih novic, propagande in zgrešenega odnosa z mediji do širjenja sovražnega govora in populizma.

Ko je Trump kmalu po prevzemu predsedniškega stolčka sprejel odločitev o prepovedi vstopa državljanom nekaterih večinoma muslimanskih držav sem v vlogi podpredsednice svoje politične skupine pristojne za migracije zavzela zelo strogo držo. Ta prepoved je bila nespametna poteza, ki nikakor ni prinesla več varnosti, je pa povzročila kaos in zakomplicirala življenja nedolžnih ljudi, med katerimi so mnogi imeli dvojno, tudi EU državljanstvo. Menim, da je v odnosu z ZDA potrebno poiskati vmesno pot, saj je sodelovanje neizogibno. EU in ZDA sta pomembni igralki na mednarodni sceni, ko gre za številna vprašanja, ki se tičejo prihodnosti naših državljanov na obeh straneh Atlantika. V EU se tega zavedamo, a kljub temu ne moremo molčati, če ZDA s svojimi dejanja krši osnovne vrednote, ki jih EU zastopa. Če bo ZDA s Trumpom na čelu nadaljevala pot izolacije in ksenofobije, bo za nas edina možna izbira še močnejša EU, ki ostaja zvesta principom odprtosti in sodelovanja.

Igor Šoltes (Lista dr. Igorja Šoltesa/Zeleni)

Odgovorom na tokraten sklop vprašanj se bom kot evropski poslanec Skupine Zelenih / ESZ posvetil predvsem z vidika okolja. Poglobil sem se v zadnje izsledke svetovnih analiz na področju kakovosti zraka, ker je ozračje globalen problem, ki ga ne moremo gledati le skozi prizmo EU in ZDA. Ko govorimo o izjemno onesnaženem zraku, se nam pred očmi najpogosteje prikaže slika v debel smog odetega Pekinga. Ljudje sonca in modrega neba ne vidijo več tednov skupaj, vsi nosijo maske in o kakovosti bivanja sploh ne moremo govoriti. A presenetljivo je prav Kitajska v zadnjih letih naredila nekaj pomembnih korakov in sprejela velikopotezne odločitve, s katerimi želi narediti preboj v smeri izboljšane kakovosti zraka. V zadnjem četrtletju lanskega leta je bila Kitajska največji investitor na svetu v obnovljive vire energije. Vrtoglavi znesek skoraj 27 milijard dolarjev je dvakrat tolikšen, kot znesek naslednjega investitorja, to so Združene države Amerike. Že v letu 2014 je Kitajska s tako imenovano čisto energijo pridelala kar 56 gigavatov energije, štirikrat toliko kot ZDA.

Nova študija Greenpeacea kaže, da so se vplivi te naložbe že začeli poznati. S pomočjo Nasinih satelitskih slik za merjenje mikroskopskih delcev PM2.5 so ugotovili, da se je raven teh delcev na Kitajskem med letoma 2010 in 2015 zmanjšal za 17 %, v ZDA denimo pa za 15 % - seveda pa so to podatki pred izvolitvijo Trumpa in pred začetkom njegovih (ne)okoljskih ukrepov. Kako pomembna tema je kakovost zraka in neposredna povezava z rabo energije iz obnovljivih virov ter trajnostne energije je razvidno tudi iz dejstva, da je letošnja osrednja tema letnega srečanja Svetovnega gospodarskega foruma tako imenovana Čista energija. Kar 92 % vsega svetovnega prebivalstva namreč živi na območjih, kjer onesnaženost zraka presega mejo, ki je še primerna kot zdravo okolje po smernicah Svetovne zdravstvene organizacije. V praksi torej to pomeni, da skoraj vsi prebivalci Zemlje dnevno dihamo onesnažen zrak, smo izpostavljeni škodljivim delcem in posledično obolenjem dihal.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je letos objavila podatke, da vsako leto na svetu zaradi bolezni dihal kot posledico onesnaženega zraka umre okrog 3 milijone ljudi. Obenem je WHO navedla še, da je v obzir treba vzeti še smrti zaradi slabe kakovosti zraka v zaprtih prostorih. Podatek, da je takih primerov še za 3 in pol milijone, nam da skupno številko 6.5 milijonov. WHO opozarja, da je to več, kot svetovni seštevek smrti zaradi prometnih nesreč, tuberkuloze in virusa HIV. Septembra 2015 sem na Evropsko komisijo naslovil vprašanja glede povezanosti med onesnaženostjo zraka in boleznimi dihal. V EU so sicer od leta 2015 v veljavi novi standardi, ki pa niso zadostni, saj so nevladne organizacije nemudoma opozorile, da standardi EU ne sledijo dovolj priporočilom WHO, ker med drugim dovoljujejo koncentracijo trdih delcev PM2,5 v vrednosti 25 mikrogramov na kubični meter, kar je bistveno več od priporočil WHO. Komisija mi je novembra 2015 odgovorila, da je Program „Čist zrak za Evropo“ iz leta 2013 določil glavne strateške cilje EU in načine zmanjševanja onesnaženosti zraka. Cilj do leta 2020 je s pomočjo ukrepov na ravni EU kakovost zraka uskladiti z že dogovorjenimi standardi EU. Do leta 2030 pa je cilj še bolj zmanjšati razkorak med standardi EU in smernicami z zmanjšanjem umrljivosti zaradi onesnaženosti zraka za 52 % v primerjavi z letom 2005. Le upamo lahko, da bodo te ukrepe udejanili.

Podnebne spremembe so ena izmed največjih sodobnih groženj, s katerimi se soočamo, opozarja tudi Medvladni forum o podnebnih spremembah (IPCC), saj količina emisij toplogrednih plinov na sedanji ravni lahko povzroči nepopravljive posledice. Učinki podnebnih sprememb so že jasni vsem (no, morda le ne vsem, če se znova dotaknem aktualnega ameriškega predsednika): 2016 je bilo uradno najbolj vroče zabeleženo leto v zadnjih 115.000 letih. Toplotne spremembe so na Antarktiki povzročile veliko razpoko v ledeni polici Larsen C. Če se ta ledena gora – ki je velika kot četrtina Slovenije - odlomi, bi to lahko povzročilo dvig morske gladine za dobrih 10 centimetrov. Posledice takšnega dviga si lahko predstavljamo le iz scenarija katerega od holivudskih filmov, če že govorimo o ZDA.

Zdaj je bolj pomembno kot kadarkoli prej, da države po vsem svetu zavzamejo resne pobude za boj proti podnebnim spremembam, da bi rešili Zemljo pred katastrofalnimi posledicami. Take zaveze smo denimo zavzeli s Pariškim podnebnim sporazumom. Ta naj bi prinesel nov mednarodni režim za sodelovanje na področju podnebnih sprememb in nakazuje smer sprememb, ki jih bodo morala upoštevati gospodarstva po vsem svetu, kar ne izključuje ZDA. Zaveza za omejitev dviga globalne temperature precej pod 2 stopinji Celzija in prizadevanje za omejitev na 1,5 stopinje Celzija je preboj, ki bi dejansko moral nakazati konec dobi fosilnih goriv. Nesmiselno in povsem v nasprotju z našimi zavezami je, da bi podpirali energetske vire iz preteklosti, ki so dragi, nevarni in zelo škodljivi za okolje in predvsem za podnebje. Če bomo šli po tej poti, bo to pomenilo, da smo Pariški podnebni sporazum ratificirali s figo v žepu. Zadnji poskus vlade, da se breme TEŠ 6, ki je iz finančnega pa tudi okoljsko-trajnostnega in zdravstvenega vidika povsem zgrešena investicija, preloži na državljane, je pokazal pravi odnos do energetske politike in s tem tudi do našega okolja. Zato sem se marca tudi pridružil pozivu okoljevarstvenih, mladinskih, študentskih, sindikalnih in drugih organizacij, ki so od Vlade RS zahtevali ambicioznejšo podnebno-energetsko politiko. Naj se še enkrat vrnem k Združenim državam Amerike, ki na svetovni lestvici trenutno kotirajo na osmem najboljšem mestu po kakovosti zraka. A Trumpovi ukrepi že v prvih sto dneh kažejo, da se je ta trend že začel obračati, saj znova in znova poudarja, da namerava oživiti ameriško premogovno industrijo, navkljub vsem svetovnim kritikam. Ob tem pa Kongres pripravlja razveljavitev številnih okoljskih in zdravstvenih predpisov ali pa je le-te že sprejel, čeprav brez podpore javnosti in kljub nasprotovanju številnih svetovnih okoljskih organizacij.

Glede prepovedi vstopa državljanom določenih držav v ZDA je v začetku leta prav na pobudo Skupine Zelenih/ESZ v Evropskem parlamentu potekala razprava o Trumpovem ukazu, ki prepoveduje vstop v ZDA državljanom določenih držav. Ob tem sem dejal, da gre za ukrep, ki je v nasprotju s temeljnimi standardi humanosti in človekovih pravic ter načeli svetovne demokracije na sploh. Prepovedati vstop v državo nekomu samo zaradi vere ali nacionalne pripadnosti je nekaj, kar je v današnjem času popolnoma nesprejemljivo in nedopustno. Pomembno je, da se je Evropska unija na to odzvala enotno in povedala, da ne bomo pristali na diskriminacijo, ki izhaja iz nacionalnosti, rase, religije ali katerekoli druge podlage. Visoka predstavnica EU Federica Mogherini je v razpravi celo dejala, da EU ne bo zavrnila nikogar, ki ima pravico do mednarodne zaščite in da bi bilo nemoralno ravnati drugače. Poslanci so tako v razpravi odločno obsodili takšen Trumpov ukaz. Večina razpravljavcev je prepoved označila za samovoljno in v nasprotju s temeljnimi vrednotami zahodnih demokracij, kot so svoboda, nediskriminacija in solidarnost.

Ob koncu naj še spomnim, da sem že ob Trumpovi izvolitvi dejal, da je rezultat ameriških volitev prinesel velik zalogaj tako za ZDA kot za preostali svet. Če bodo Trumpove obljube o nasprotovanju prostotrgovinskim sporazumom, tudi spornemu TTIP-u, postale realnost, pa bi bilo to vsekakor dobrodošlo tudi za Evropo. Odstopi od sporazumov so sicer del Trumpove protekcionistične politike. Ob odhodu Michaela Fromana, ki je bil v času Obamove administracije predstavnik za trgovino, je bil objavljen tudi pregled napredka v pogajanjih o sporazumu v zadnjih štirih letih, iz katerega je razvidno, da je seznam odprtih vprašanj v sporazumu TTIP zares dolg. Denimo pri javnih naročilih, zaščiti investitorjev, delavskih standardih, zaščiti okolja.

Romana Tomc (SDS/ELS)

Združene države Amerike so imele med predsedovanjem Obame z Evropsko unijo (EU) dobre odnose, predvsem na področju varnosti, klimatskih sprememb in seveda trgovanja. Skupaj smo se zavzemali za vzpostavitev prostega trgovanja, s sporazumom TTIP. Prostotrgovinski sporazum z ZDA bi pripomogel k nadaljnjem gospodarskem razvoju EU in seveda tudi Slovenije.
Slovenija je izvozu v ZDA določila visoko prioriteto, zato bi sprejetje sporazuma olajšalo sodelovanje in ponudilo nove priložnosti predvsem malim in srednjim podjetjem. Gospodarstvo celotne Unije je odvisno od zunanje rasti, sami namreč nimamo dovolj virov. 90 odstotkov globalne rasti se generira izven EU, zato se Unija mora povezovati in sodelovati, pri tem pa seveda sodelovanje usmerjati tako, da zaščiti svoje standarde.

Trenutni predsednik Trump je zavzel precej odločno stališče, kako si predstavlja sodelovanje z EU. To je jasno pokazal tudi s prekinitvijo pogajanj o sporazumu TTIP. A vendarle je Evropa pomemben igralec na svetovnem trgu, zato je sodelovanje pomembno. EU je trenutno bolj usmerjena v sodelovanje s preostalimi predeli sveta. Podpisali smo sporazum s Kanado, pogajamo se o sporazumu z Japonsko, skupino ASEAN in drugimi.

Najbrž bi morala tudi EU zavzeti jasno stališče v odnosih z ZDA, vendar nas pri tem različnost stališč med posameznimi državami članicami in političnimi skupinami zelo ovira. Dejstvo je, da je sodelovanje dobro in da bi bila zaostritev odnosov slaba, tako z ekonomskega, kot z varnostnega vidika. Predvsem pa bi bilo dobro, da se ne bi toliko ukvarjali s Trumpom in dogajanjem v ZDA, temveč najprej poskrbeli za to, da bomo rešili svoje težave, ki jih je znotraj Unije več kot dovolj. Z ureditvijo notranjih razmer imamo možnost postati močnejši partner in pogajalec tudi v odnosih z ZDA.