Odkrito iz Evropskega parlamenta: O slovenskem pridobivanju evropskih sredstev

V sklopu Evropske unije je Slovenija upravičena tudi do pridobivanja evropskih razvojnih sredstev, s čimer naj bi se zagotovil enakomeren razvoj vseh članic EU.
Tako smo se obrnili na evropske poslance, kako oni vidijo slovensko pridobivanje evropskih sredstev. Njihove odgovore, kot ponavadi, objavljamo v celoti.

Franc Bogovič (SLS/ELS)

Evropska sredstva so najpomembnejši vzvod za izvajanje začrtanih evropskih politik. Še posebno, ko gre gospodarstvu nekoliko slabše, je pomembno kako država črpa sredstva iz evropskih skladov. Sloveniji je v novi finančni perspektivi 2014 - 2020 na voljo 3,87 milijarde sredstev iz evropskih strukturnih skladov, kar pomeni v sedmih letih, skupaj z dobro milijardo evrov nacionalnega prispevka države okoli 4,9 milijarde evrov finančnega potenciala za investicije, raziskave in druga vlaganja.

Ravno zaradi tega moramo paziti, da se nam tudi v novi perspektivi ne zgodijo napake iz perspektive 2007 - 2013, kjer smo zelo slabo začeli. Na primer na področju okoljske infrastrukture v okviru kohezijske politike je bilo leta 2012 počrpanih le dobrih 40 od 550 milijonov evrov, ki so bili na voljo. Videti je bilo, da bomo dobršen del evropskega denarja pustili v Bruslju. Tako smo takrat ob nastopu vlade kjer sem sodeloval kot Minister za kmetijstvo in okolje, na najvišji ravni ustanovili delovno skupino za črpanje evropskih sredstev pod vodstvom takratnega Ministra za gospodarstvo Radovana Žerjava, ki se je medresorsko usklajevala in se tudi redno srečevala na tedenski ravni. Enkrat mesečno smo tudi poročali o napredku pri črpanju na seji vlade. To je bil tudi ključni preboj pri črpanju sredstev, saj se je opustilo nerealne projekte, ki se niso izvajali in se denar namenilo tistim, ki jih je bilo dejansko možno izpeljati. Tako je Slovenija v prejšnji perspektivi počrpala dobrih 97 odstotkov sredstev, ki so bila na voljo, za kar lahko rečem, da je glede na dogajanje tekom finančnega obdobja ob številnih menjavah vlad in pristojnih ministrov, precej dober dosežek.

Danes smo v tretjem letu nove perspektive 2014 - 2020 praktično že na sredini finančnega obdobja in nekoliko razočaran ugotavljam, da so pristojni na ministrstvih tudi tokrat zelo slabo začeli. Šele pred nekaj meseci je vlada uspela pri Evropski komisiji akreditirati sistem za izvajanje kohezijske politike. Pred tem finančna povračila iz EU sploh niso bila možna, zato imamo trenutno tudi zelo skromen rezultat na področju povrnjenih sredstev iz evropskih skladov.

Vsekakor moramo aktivno nadaljevati s pripravo projektov, a se ob tem zavedati, da je tokratna finančna perspektiva nekoliko drugačna kot smo bili vajeni doslej. Ni več toliko sredstev namenjenih za infrastrukturo in njeno obnovo, temveč je več denarja namenjenega financiranju razvojnega preboja na strateško določenih področjih. Tako imamo za izvajanje strategije pametne specializacije na voljo 1,2 milijardi evrov, čeprav se bojim, da v Sloveniji še ni dovolj razumevanja, kaj se od nas pričakuje in kaj to pravzaprav pomeni v praksi. Lep primer nerazumevanja novega koncepta je dejstvo, da Slovenija ni pridobile še niti enega projekta iz Evropskega sklada za strateške investicije (EFSI), čeprav gre za sklad, ki je namenjen spodbujanju investicij v sodelovanju države in gospodarstva. Zato je nemudoma treba oblikovati razvojni koncept prihodnosti Slovenije in oblikovati partnerstvo z zasebnim sektorjem ter s podjetji pripraviti projekte, ki bodo spodbujali razvoj panog v katerih smo najbolj konkurenčni. To je seveda nekoliko težje kot je bilo včasih pridobiti sredstva za obnovo ceste ali nekega objekta, vendar imamo po drugi strani veliko priložnost, da z evropskimi sredstvi pomagamo našim razvojnikom, vlagamo v inovacije in še okrepimo naša izvozno usmerjena podjetja. Podobno, kot trenutno črpamo sredstva namenjena raziskavam iz skupnega EU programa Obzorje 2020, kjer zelo dobro sodelujejo naši gospodarstveniki, izobraževalne ustanove in državne institucije, je treba oblikovati partnerstva tudi za pametno specializacijo. Strategija zanjo je sicer bila sprejeta na državni ravni, vendar je zdaj bistveno njeno izvajanje in izkoriščanja naložbenih priložnosti v gospodarskem sektorju. Država in njeni organi upravljanj pri tem nosijo zelo veliko odgovornost, saj so zadolženi za koordinacijo projektov.

Kot zelo resen problem vidim tudi pomanjkanje ustreznega informiranja o možnostih financiranja teh stvari med prebivalstvom. Moramo namreč okrepiti vidnost kohezijske politike. Če želimo zagotoviti naložbe kohezijskih sredstev v najbolj ustrezne in inovativne projekte, je treba obvestiti najširši možni krog morebitnih upravičencev. Zato je treba naložbene možnosti izpostavljati na vsakem koraku, hkrati pa tudi predstavljati dosežene rezultate. Vsa ministrstva, še najbolj pa Služba vlade za razvoj in kohezijsko politiko, morajo skupaj z upravičenci posameznih projektov prikazati rezultate teh naložb prebivalcem regije in medijem ter politikom na vseh ravneh ter na ta način izpostaviti pozitivne učinke in ustreznost porabe evropskega denarja. Na ta način bi lahko ljudem jasno pokazali, da EU ni samo administrativna tvorba, temveč da zagotavlja veliko večino razvojnega denarja, tako za manj razvite regije in področja kot tudi za nadaljnji gospodarski preboj.

Evropska sredstva so izredna priložnost za Slovenijo, da okrepi tiste dele svojega gospodarstva, ki bodo v bodoče nosilec slovenskega razvoja in glavni generator ustvarjanja novih delovnih mest. Zato je treba črpanje jemati zelo resno in z vso odgovornostjo, ključna pobuda pa je na državnih institucijah, da z različnimi, že omenjenimi aktivnostmi na ta vlak vkrcajo tudi izobraževalno-raziskovalne ustanove in seveda podjetja in podjetnike.

Tanja Fajon (SD/S&D)

Vprašanja, ki jih zastavljate, so seveda namenjena bolj slovenskim ministrstvom in Evropski komisiji, ki razpisujejo in nadzirajo projekte in vodijo ustrezne evidence. V odborih, ki jih pokrivam kot evropska poslanka, se s črpanjem sredstev neposredno ne ukvarjamo, zato lahko odgovorim le zelo splošno.

Pridobitev evropskih finančnih sredstev je ena od najbolj otipljivih koristi, ki jo je Slovenija dobila z vstopom v EU, in dejansko lahko povsod po državi vidimo, da praktično ni projekta, ki bi ne bil vsaj delno sofinanciran z evropskim denarjem. Po meni znanih podatkih je Slovenija pri črpanju kohezijskih sredstev dosegla precejšen napredek, akreditirali smo tudi sistem izvajanja evropske kohezijske politike, kar je vsekakor dober obet za tekočo finančno perspektivo 2014-2020. Sem pa prepričana, da so vedno možne še dodatne izboljšave tako pri pripravah kot prijavah projektov.

Vsekakor je za pridobitev denarja iz EU pomemben velik angažma, stalno spremljanje razpisov in fleksibilnost. Poleg sredstev za projekte, povezane z zaposlovanjem in rastjo delovnih mest, digitalizacijo in rastjo infrastrukture, se mi zdi, da bi si za našo zeleno Slovenijo morali prizadevati za sredstva, namenjena boljši izrabi obnovljivih virov energije, zaščiti okolja in pridelavi zdrave hrane. Slovenske občine pa bi s pridobljenim denarjem za obnovo kulturne dediščine in naravnih znamenitosti lahko še bolj stavile tudi na turizem.

Igor Šoltes (Lista dr. Igorja Šoltesa/Zeleni)

Na razpravi o prihodnosti Evropske unije, ki sem jo soorganiziral lani novembra v Kopru, sem med drugim predstavil dostopne podatke glede uspešnosti slovenskega črpanja sredstev EU. Tako sem izpostavil, da je po podatkih, ki so na voljo, v zadnjih letih Slovenija zelo povečala učinkovitost črpanja sredstev iz evropskega sklada za regionalni razvoj, evropskega socialnega sklada in kohezijskega sklada. Če je bila še sredi leta 2014 Slovenija po koriščenju sredstev na 19. mestu, se je novembra 2015 že povzpela na osmo mesto in leto 2015 končala na četrtem mestu. Dodeljenih je bilo za 4,4 milijarde evrov razpoložljivih sredstev.

Ministrica za razvoj, strateške projekte in kohezijo Alenka Smerkolj je januarja 2016 izpostavila, da so v devetih letih izvajanja perspektive 2007-2013 (sredstva je bilo namreč mogoče porabiti do konca leta 2015) skupaj podprli več kot pet tisoč projektov, s katerimi so ustvarili več kot 45 tisoč delovnih mest, kar je gotovo mogoče šteti kot uspeh. Ti projekti so med drugim prispevali k zmanjšanju razlik v razvitosti med slovenskimi statističnimi regijami, dvigu konkurenčnosti in inovativnosti Slovenije, ustvarjanju pogojev za dvig dodane vrednosti, varovanju vodnih virov in kulturne dediščine, izkoriščanju čezmejnega podjetniškega potenciala. Subvencioniranih je bilo 19.700 delovnih mest za brezposelne. Prenovljenih je več kot 30 objektov kulturne dediščine, končal se je tudi nordijski center v Planici, vreden 48,7 milijona evrov.

Slovenija je bila po dostopnih podatkih najučinkovitejša pri porabi sredstev v okviru programa krepitve regionalnih potencialov, sledi program razvoja človeških virov, najmanj učinkovito pa je bilo črpanje evropskih sredstev v okviru programa okoljske in prometne infrastrukture, čeravno je v zadnjem obdobju tudi tu viden napredek pri realizaciji projektov. Tu bi veljalo napore še povečati in segment te porabe okrepiti, predvsem z vidika investicij v obnovljive vire energije, s čimer bi postopoma naredili konec rabi netrajnostnih fosilnih goriv.

V novem proračunskem obdobju 2014-2020 ima Slovenija na voljo okoli 3,2 milijarde evrov kohezijskih sredstev. Leto 2015 je bilo začetno leto, v katerem je Slovenija lahko začela črpati evropska sredstva iz novega finančnega obdobja 2014–2020. Pravila njihove uporabe so na splošno spremenjena ne le pri nas, ampak po vsej EU: manj naj se vlaga »v zidove«, več v konkurenčnost in s tem kakovostna delovna mesta. Naj poudarim, da je poleg vsote pomembna predvsem uspešnost naložb, torej ne le koliko bomo počrpali, temveč predvsem, kako uspešno bomo ta sredstva investirali, da bo Slovenija prosperirala v donosnosti investiranja razvojnih sredstev. Ravno to se kaže kot težava pri Sloveniji - Gospodarska zbornica Slovenije je januarja letos opozorila: »Ključno vprašanje ni le, koliko bomo počrpali, temveč predvsem, kako uspešno bomo ta sredstva investirali, da Slovenija ne bo spet na repu članic EU po donosnosti investiranja razvojnih sredstev,« s temi opozorili pa se strinjam tudi sam.

Nadzor nad porabo lahko vrši Računsko sodišče RS, o prejetih sredstvih iz Evropske unije in plačilih sredstev v proračun EU poroča v okviru vsakoletne revizije državnega proračuna, vsako leto vzorec projektov preveri Urad za nadzor proračuna (UNP), Evropsko računsko sodišče pa opravlja revizijo prihodkov in odhodkov EU in preverja, ali so bila sredstva EU pravilno zbrana in porabljena ter je bila dosežena stroškovna učinkovitost in transparentnost. Računsko sodišče RS je denimo leta 2008 preverjalo, kakšne informacije o črpanju evropskih sredstev so dostopne javnosti in Državnemu zboru Republike Slovenije. Ker celovito poročilo o črpanju sredstev evropskega proračuna javnosti ni bilo na voljo, je preverjalo preglednost informacij iz zaključnega računa državnega proračuna. Računsko sodišče je tedaj ugotovilo, da so iz zaključnega računa državnega proračuna za leto 2007 razvidna prejeta sredstva in plačila sredstev v proračun Evropske unije, poraba namenskih sredstev pa je razpršena znotraj izvrševanja proračuna posameznih neposrednih proračunskih uporabnikov. UNP pa vsako leto preveri vzorec projektov, financiranih iz evropskih sredstev. Na podlagi rezultatov te analize nato izračuna, kakšna je najbolj verjetna celotna vsota nepravilno porabljenih sredstev v danem letu. V letu 2014 je bilo tako po podatkih in oceni UNP v Sloveniji nepravilno porabljenih za dobrih 15 milijonov evrov sredstev oziroma 1,5 odstotka vseh počrpanih sredstev EU. Še dopustna meja nepravilno porabljenih sredstev, ki jo predpisuje evropska komisija, je bila dva odstotka. Velja pa opozoriti še na dejstvo, da je v preteklosti Evropska komisija Sloveniji že zamrznila črpanje sredstev iz proračuna EU denimo zaradi ugotovljenih goljufij in diskriminatornih javnih naročil.

Patricija Šulin (SDS/ELS)

Slovenija je pri črpanju evropskih sredstev, ki predstavljajo zelo pomemben prihodek slovenskega proračuna, neuspešna. Evropska komisija Sloveniji do konca leta 2016 ni izplačevala sredstev za evropske projekte, saj je vzpostavitev akreditacijskega sistema pogoj brez katerega nobena država članica ne more prejeti povračil sredstev. Slovenija ni imela pripravljenega akreditacijskega sistema za izvajanje evropske kohezijske politike za obdobje 2014-2020, torej ni pripravila dokumenta, v katerem mora natančno opredeliti vse postopke na področju porabe evropskih sredstev, kot je razmejitev odgovornosti, določiti naloge posameznih organov, opredeliti kako se izvaja nadzor in preprečujejo goljufije. Res je, da tudi bruseljska administracija deluje počasi, vendar pa odgovornost nosi predvsem Služba Vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politico.
Primer neuspešnosti pri črpanju evropskih sredstev je tudi Javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS), ki se v lanskem letu ni prijavila na razpis za evropska sredstva za mlade raziskovalce, na katerem bi lahko dobila do 20 milijonov evrov.
 

Slovenija je prav tako premalo izkoristila potencial Evropskega sklada za strateške naložbe, ki ga je Evropska komisija vzpostavila zaradi znatnega znižanja ravni naložb v preteklosti v Evropski uniji zaradi gospodarske in finančne krize. V primeru financiranja iz naložbenega sklada, je Slovenija podobno kot pri drugih evropskih skladih, predvsem Skladu za prilagoditev globalizaciji, premalo izkoristila številne priložnosti, ki jih sklad prinaša. Evropski sklad za strateške naložbe je tako do sedaj izgubljena priložnost za Slovenijo. Pogrešam večjo mero ambicioznosti in zavzetosti Slovenije, kar vključuje tako prenos dobrih praks iz drugih držav članic ter večjo aktivnost pri prepoznavanju potencialno uspešnih projektov v Sloveniji. Od leta 2014, ko je sklad pričel delovati, pa vse do danes, je Slovenija med najslabšimi porabniki sklada. Več kot očitno je, da Slovenija zamuja številne priložnosti, ki jih ponuja Evropski sklad za strateške naložbe. Številne države članice uspešno izkoriščajo sklad ter so uspele mobilizirati zasebne naložbe v sektorjih, ki so bistvenega pomena za ustvarjanje novih delovnih mest: Naložbe na področjih raziskav in inovacij, energije, okolja, podnebnih ukrepov ter digitalnega sektorja. Prav tako so v Sloveniji še velike rezerve za energetske naložbe ter naložbe projektov za energetsko učinkovitost.

Menim, da je sistem glede nadzora porabe evropskih sredstev dobro vzpostavljen. V okviru vmesnega pregleda Večletnega finančnega okvira ( MFF ) se spreminja tudi uredba o finančnih pravilih glede splošnega proračuna EU, ki bi naj uvedla nekaj novosti glede nadzora nad porabo. Evropska komisija s sistemom notranjega nadzora skrbi, da je poraba sredstev učinkovita, vendar imajo pri nadzoru porabe EU sredstev države članice pomembno vlogo pri zagotavljanju, da se predpisi upoštevajo, in pri odkrivanju in preganjanju nepravilnosti in goljufij. Računovodske izkaze EU poleg tega vsako leto pregleda tudi Evropsko računsko sodišče. Sodišče že več let potrjuje, da EU pravilno vodi izdatke, vendar opozarja tudi na napake v postopkih kar ne pomeni, da so sredstva EU izgubljena, zapravljena ali predmet goljufije, saj se velik del napačno porabljenega denarja izterja. Evropski parlament, ob koncu vsakega finančnega leta pregleda, kako je Evropska komisija porabila proračunski denar.

Romana Tomc (SDS/ELS)

Evropska komisija je na svojih spletnih straneh objavila odprto podatkovno platformo, v kateri so na voljo podatki o financiranju in dosežkih, ko gre za črpanje evropskih sredstev s strani držav članic. Na podlagi podatkov lahko ocenimo kako uspešna je Slovenija. Če vzamemo pod drobnogled na primer kohezijsko politiko za obdobje 2014–2020, vidimo, da podatki za Slovenijo niso spodbujajoči. V času prve vlade Janeza Janše je Slovenija iz evropskega proračuna dobila nakazanih več sredstev, kot jih je vanj vplačala. Z letom 2014 se je trend počasi začel obračati. Novo finančno obdobje črpanja evropskih sredstev, ki se bo izvajalo do leta 2020, nakazuje na to, da je Slovenija pri črpanju sredstev bistveno slabša in počasnejša, kot je bila v prejšnjih letih.

Slovenija je še vedno med neto prejemnicami, ko gre za evropska sredstva, prav zato bi morali izkoristiti vse do zadnjega centa in poskrbeti za razvoj naše države. Ko govorimo o nadzoru porabe evropskih sredstev je potrebno omeniti, da je poslanska skupina SDS januarja v parlamentarni postopek vložila predlog v zvezi z učinkovitostjo črpanja evropskih sredstev. Predlagala je, da Državni zbor sprejme sklep, s katerim bi vladi in Službi vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko priporočil, da pospešita črpanje iz programske perspektive 2014 – 2020 ter tako v roku treh mesecev od sprejetja tega priporočila poročata o sprejetih ukrepih za izboljšanje črpanja sredstev. Vlada Republike Slovenije pa je konec februarja odgovorila, da predlaga ohranitev obstoječega sistema poročanja, ki določa, da mora Služba vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko vsake tri mesece poročati o stanju na področju izvajanja evropske kohezijske politike pristojnemu odboru Državnega zbora in Evropski komisiji.
Preprosto povedano, vlada bi morala poskrbeti, da iz Bruslja v Slovenijo pride čim več denarja, žal pa tega ne stori. Potrebna bi bila samo boljša organizacija in sodelovanje regionalnih nivojev z nacionalnimi. Prav tako pa bi moralo biti črpanje evropskih sredstev uvrščeno med prednostne naloge vsake vlade. Zakaj ne bi izkoristili vseh možnosti in bi z denarjem, ki ga lahko dobimo poskrbeli za pozitivne premike v svoji državi? Eden izmed primerov slabe prakse je bilo tudi črpanje sredstev iz finančnega programa Pobuda za zaposlovanje mladih. Pristojno ministrstvo je zadovoljno kazalo številke, ki jih je Slovenija dobila za reševanje vprašanja brezposelnosti mladih, v resnici pa smo bili med tremi državami, ki so prejele najmanj sredstev. Črpanje je seveda lahko prikazano kot uspešno, če se poslužuješ dobrega piara. Dejstvo pa je, da se številke ne izidejo, ko se vanje poglobiš. Koriščenje evropskih sredstev iz zadnje perspektive je popolnoma neučinkovito, na kar opozarjajo prav vsi podatki, ki so na voljo. To je za resno državo in državo z dolgoročno vizijo povsem nesprejemljivo.

Milan Zver (SDS/ELS)

Ker Slovenija spada v manj razvite države Evropske unije, je t.i. “neto prejemnica”, kar pomeni, da iz naslova Evropske unije prejme več denarja, kot ga vanjo vplača. Na ta račun je bilo Sloveniji v pretekli večletni finančni perspektivi (2007-2013) dodeljeno kar 4,2 milijarde EUR za ustvarjanje delovnih mest, gradnjo cest, šol, vrtcev, mostov, vodnih čistilnih naprav, spodbude za podjetništvo, itd.

Na EU ravni je bilo v pretekli finančni perspektivi s kohezijsko politiko ustvarjenih kar milijon novih delovnih mest, kar ustreza tretjini vseh neto delovnih mest, ki so v tem obdobju nastala po vsej EU. Evropske naložbe, so zaradi strogih pravil in preverjanj tudi izredno uspešne, na kar kaže podatek, da se je za vsak evro vloženih sredstev kohezijske politike, BDP povečal za 2,74 EUR. Pričakovan donos teh sredstev pa naj bi do leta 2023 znašal kar bilijon EUR dodatno ustvarjenega BDP.

Investicije kohezijske politike so v obdobju 2007-2013 v Sloveniji predstavljale kar četrtino vseh investicij, v posameznih letih pa več kot polovico.
Slovenija je s kohezijsko politiko Evropske unije v preteklem obdobju ustvarila 5.900 novih delovnih mest, 73.000 prebivalcem je omogočila dostop do širokopasovnega interneta, 290.000 državljanom omogočila priklopitev na vodovodno omrežje, 194.000 državljanov oskrbela s čistilnimi napravami za pitno vodo, financirala je 504 raziskovalne projekte in zgradila za 60 km novih cest ter 90 km novih železniških prog.

Zaradi objektivnih in subjektivnih razlogov (menjavanje ključnih oseb na odgovornih mestih, kadrovskih menjav…) Slovenija v programskem obdobju 2007 – 2013 ni bila več tako uspešna pri črpanju EU sredstev, kot je bila v času predpristopne pomoči. Tako je bilo med letoma 2004 in 2009 Sloveniji iz evropskega proračuna nakazanih več sredstev, kot jih je vanj vplačala. Z letom 2014 se je pričelo novo finančno obdobje črpanja evropskih sredstev, ki se bo izvajalo do leta 2020 oziroma s podaljšanjem do leta 2022. Črpanje iz te perspektive je bistveno manjše in zaskrbljujoče ter zahteva nujne ukrepe.

Prvi objavljeni razpisi ter obisk vladne ekipe v glavnem mestu, ko je Ljubljani obljubila 300 milijonov evrov za 34 projektov, ki naj bi jih izvedli do leta 2018, kažejo, da je vlada na ostale regije ponovno pozabila. Kako slabo smo pripravljeni na črpanje EU sredstev, kaže tudi dejstvo, da je Slovenija, ki je bila nekoč med najuspešnejšimi novimi članicami pri črpanju evropskih sredstev, šele v začetku decembra 2016 akreditirala sistem izvajanja evropske kohezijske politike 2014-2020 in o tem obvestila Evropsko komisijo. Z akreditacijo sistema se lahko začne črpanje evropskih kohezijskih sredstev. Slovenija je sicer že prejela opomin Evropske komisije zaradi zamujanja pri akreditaciji sistema izvajanja evropske kohezijske politike.

Podatki kažejo, da je stanje na področju črpanja sredstev iz EU proračuna najslabše v dvanajstletnem obdobju črpanja, zato nam grozi, da bomo prav kmalu izgubili status neto prejemnice iz EU proračuna, kar pomeni, da bomo slovenski davkoplačevalci po nepotrebnem v proračun EU plačevali več, kot iz njega dobimo.

Tudi nadzor nad porabo evropskih sredstev bi se moral izboljšati. Spomnimo le na absurd, ko je obnovo spomenika Titu sofinanciral Evropske kmetijski sklad za razvoj podeželja.