V Sloveniji neurejeno področje uporabe slovenščine v delovnem okolju

V Sloveniji, kjer je uradni jezik slovenščina (ter italijanščina in madžarščina na področjih teh dveh narodnih manjšin), je neurejeno področje uporabe slovenščine v delovnem okolju. Pri tem ta zakonska pomanjkljivost še najbolj ogroža tuje delavce, ki ne znajo slovenščine (in tako tudi niso seznanjeni s slovensko zakonodajo), zaradi česar lahko postanejo žrtve novodobnega suženjstva.

»To vprašanje na normativni ravni ni urejeno«

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti tako sporoča, da trenutna zakonodaja s področja zaposlovanja tujcev ne predvideva oz. narekuje (funcionalno) znanje slovenskega jezika za njih, a hkrati zahteva, da so vse pogodbe o zaposlitvi napisane v slovenščini.
Pri tem nastane veliko pravna luknja, ko morajo tujci za delo v Sloveniji podpisati pogodbe, pri čemer se lahko zgodi, da sploh ne vedo, kaj točno so podpisali (oz. privolili k). Dalje je ministrstvo na vprašanje, kdo (in kako) mora poskrbeti, da so tujci seznanjeni s svojimi pravicami in dolžnosti, odgovori sledeče: »To vprašanje na normativni ravni ni urejeno. Vsekakor pa skrbijo za zaščito pravic in informiranost tujcev glede svojih obveznosti različni subjekti (nevladne organizacije, Zavod RS za zaposlovanje, ipd). ZRSZ ima vse relevantne informacije objavljene na svoji spletni strani (tudi v tujih jezikih), Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa je vzposatvilo spletno stran namenjeno informiranju na področju napotenih delavcev (www.napotenidelavci.si).«

Izdana delovna dovoljenja za zaposlitev po državljanstvu, 2010-2017 (vir: ZRSZ)

Veljavna delovna dovoljenja za zaposlitev tujcev po državljanstvu, 2010-2017 (vir: ZRSZ)

Število ugotovljenih kršitev pada

Dalje nas je zanimalo, koliko uradnih postopkov je glede tujih delavcev v Sloveniji opravil Inšpektorat RS za delo (IRSD), ki je del ministrstva. IRSD je najprej poudaril, da »tujce obravnava zgolj z vidika zaposlovanja in dela. V okviru svojih pristojnosti pa nadzor glede tujcev opravlja tudi Policija, nekaj tudi FURS - s področja nadzora zaposlovanja na črno (ker so za tujce posebne določbe).« Kot tudi, da ne vodijo »podatkov o delavcih, zaposlenih pri delodajalcih, pri katerih opravljamo nadzore, zato tudi nimamo podatkov o tem, koliko nadzorov na splošno je bilo opravljenih pri delodajalcih, ki zaposlujejo tudi tujce. Nadzor glede izplačevanja plač, regresa na primer in morebitne ugotovljene kršitve glede tega se obravnavajo enako ne glede na to, kakšno je državljanstvo delavcev, katerim so bile kršene pravice iz zakonodaje.«

Glede kršenja delovne zakonodaje, ki se nanaša izključno na tujce, so lahko poslali natančne podatke: »Takšen je na primer Zakon o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (ZZSDT), kjer pa IRSD nadzira predvsem postopke, ki so potrebni pri zaposlovanju in delu tujcev. Število ugotovljenih kršitev na tem področju z leti upada. V letu 2016 so tako inšpektorji ugotovili skupno le 25 kršitev navedenega zakona.«
V lanskem letu je bilo največ ugotovljenih kršitev ZZDT in ZZSDT glede prepovedi opravljanja ali omogočanja opravljanja drugega dela kot tistega, za katerega je bilo dano soglasje ali izdano dovoljenje za sezonsko delo, ali zaradi dela zunaj registrirane dejavnsoti delodajalca ali poslovnega subjekta, ter na na vrnitev delovnega dovoljenja, kar je bila najpogostejša kršitev v preteklih letih. Dalje so delovni inšpektorji naleteli na štiri kršitve ZZSDT, »ki se nanašajo na obveznost delodajalcev in naročnikov dela, ki zagotavljajo nastanitev tujcem v Republiki Sloveniji, da jim pri tem zagotovijo minimalne bivanjske in higienske standarde«.

Dalje so lani ugotovili tudi 31 kršitev določb Zakona o delovnih razmerjih, ki opredeljujejo izjeme, na podlagi katerih je mogoče skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas posebej za tujce ali osebe brez državljanstva.
Kaj se je zgodilo s kršitelji? Lahko rečemo, da niso izgubili, kaj preveč spanca: »Na podlagi ugotovljenih kršitev so inšpektorji delodajalcev izdali večinoma upravne odločbe, s katerimi so jim naložili odpravo ugotovljenih nepravilnosti, nekaj odločb o prekršku in nekaj odločb, s katerimi so delodajalcu prepovedali opravljanje dela delavcev ali delovnega procesa do odprave nepravilnosti.«

Škodljivi sporazumi, soglavja, izjave

O problematiki neznanja slovenščine s strani tujih delavcev ter posledicah le-tega smo se obrnili tudi na Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), od koder nam je odgovor poslal Marko Tanasić, strokovni delavec ZSSS za migracije, delovna razmerja in projektno delo. Njegov odgovor objavljamo v nadaljevanju v celoti.

»K nam prihajajo ljudje, ki jih tukaj izkoriščajo«

O problematiki zlorab tujih delavcev v okviru novodobnega suženjstva (oz. trgovine z ljudmi) smo se pogovarjali tudi z Ajdo Vodlan, ki je na ljubljanski Fakulteti za družbene vede magistrirala s področja trgovine z ljudmi v Sloveniji.

1) Kako neznanje jezika delovnega okolja lahko privede delavca, da postane žrtev sodobnega suženjstva?
Neznanje jezika lahko privede do več različnih negativnih scenarijev, ki pa bi jih lahko razvrstili v dva sklopa. Prvi je torej ta, da delavec ne razume delodajalca in torej bodisi podpiše pogodbo, ki je ni razumel, bodisi je na drugačen način zavajan in izkoriščan. Vendar pa samo nerazumevanje jezika ni tisti glavni primer v teh scenarijih, saj bi zavajanje obstajalo v vsakem primeru. Problem neznanja jezika je predvsem zaradi drugega sklopa primerov - to pa je neznanje jezika in posledično nepoznavanje zakonov. Žrtve trgovine z ljudmi, ki ne znajo slovensko, se težko obrnejo na pristojne organe in jim razložijo, kaj se dogaja. Niti ne vedo, na koga se obrniti. Prav tako pa ne poznajo naših zakonov in včasih sploh ne vedo, da se njihove pravice kršijo. Trgovci z ljudmi izkoriščajo ravno ta vidik - žrtev odpeljejo v okolje, ki ji je nepoznano, ne ve, na koga se obrniti, po možnosti je bila celo ilegalno pripeljana v državo in jo je strah, da bi organi oblasti to izvedeli, ona pa ne bi znala obrazložiti, kaj se je zgodilo. Vsekakor pa moramo poudariti, da so v Sloveniji zaznali to problematiko nepoznavanja jezika, tako da obstaja več brošur v različnih jezikih, prav tako so na policijskih postajah izobešeni plakati o trgovini z ljudmi v tujih jezikih.

2) V kakšnem obsegu je trgovina z ljudmi prisotna v Sloveniji, še posebej glede delavcev?
Slovenija je izvorna, tranzitna in ciljna država trgovine z ljudmi. To pomeni, da so v tujini našli slovenske državljane, ki so jih izkoriščali za različne oblike trgovine z ljudmi. Prav tako vsako leto v Sloveniji najdejo nekaj primerov ljudi, ki so jih izkoriščali, predvsem za prisilno prostitucijo in prisilno delo pa tudi prisilno beračenje. Predvsem pa je Slovenija tranzitna država in torej ljudi iz juga vozijo proti severu z namenom izkoriščanja - sploh tukaj težko govorimo o številkah, ker predvidevamo, da veliko teh primerov ni bilo odkritih. Kot sem omenila, naši policisti vsako leto odkrijejo nekaj primerov izkoriščanja, ki ga lahko razumemo v okviru trgovine z ljudmi, vendar pa to niso visoke številke. Vsekakor pa je vsak primer odveč, saj takšno izkoriščanje kot je trgovina z ljudmi oz. novodobno suženjstvo pusti izjemne posledice na posamezniku in le redkokater človek lahko potem normalno živi svoje življenje naprej. Najhujše pri tem pa je, da mnogokrat prihaja do ponovitve primerov - torej da so ti izkoriščani posamezniki vrnjeni v domače okolje in potem ponovno prodani (sploh pri primerih ko dekleta in ženske družinski člani prodajo v prisilno prostitucijo ali prisilno poroko) naprej oz. izkoriščani na drugačen način. Žrtve trgovine z ljudmi namreč velikokrat izhajajo iz revnih predelov sveta in trgovina z ljudmi je tako zgolj posledica - vrnitev domov ne spremeni izvirnih razlogov za izkoriščanje. V Sloveniji je bilo največ žrtev prisilne prostitucije - vendar pa v slovenskem zakonu obstaja razlikovanje med prisilno prostitucijo in trgovino z ljudmi (ki je razumljena kot hujša oblika izkoriščanja in tako tudi hujša kršitev). Kot ste vprašali glede delavcev - tukaj težko govorimo o konkretnih kršitvah, kajti izjemno tanka je lončnica med trgovino z ljudmi za prisilno delo in kršenjem delovnega prava. V praksi namreč težko določimo, kje se za delavca končajo slabi pogoji in prične pravo izkoriščanje. Velikokrat pa se zgodi, da delavci ne prijavijo izkoriščanja bodisi ker jih je strah, bodisi ker so preponosni, bodisi imajo upanje, da se bo spremenilo in da bodo plačani. Kot sem omenila, mnogokrat žrtve prihajajo iz revnega okolja in tako nimajo veliko izbire za zaslužek ter tako sprejmejo tudi zelo slabe pogoje.

3) Ali menite, da Slovenija naredi dovolj za preganjanje tega kriminala oz. ali različni državni uradi dovolj učinkovito sodelujejo?
V začetku tisočletja je bil podpisan protokol za boj proti trgovini z ljudmi v okviru OZN, ki je bil resnično pravi mejnik. Slovenija je protokol kmalu ratificirala in hitro pričela z delom - ustanovitev medresorske delovne skupine, imenovanje nacionalnega koordinatorja in tudi sprememba kazenskega zakonika na tem področju.Izjemno aktivno je tudi društvo Ključ, s tem področjem pa se ukvarja tudi Karitas. Na področju preventive, torej izobraževanja naših državljanov, je moja ocena, da naredimo kar veliko - sploh društvo Ključ s delavnicami po šolah. Vsekakor pa bi lahko naredili še več na področju izkoriščanja tujih državljanov v Sloveniji, predvsem delavcev in pa žensk za prostitucijo, in pa na področju tranzicije. V zadnjih letih j bilo tako opaženo tudi veliko primerov, ko so izkoriščali delavce iz nekdanjih jugoslovanskih držav v Nemčiji in Avstriji. Tam pa so bili zaposleni preko naših podjetij - nereševanje te problematiko je predvsem posledica naše neurejene zakonodaje na tem področju. Vsekakor pa se moramo zavedati, da je Slovenija razumljena kot razviti del sveta in zato k nam prihajajo ljudje, ki jih tukaj izkoriščajo. Če bi slednji imeli boljše pogoje za delo in življenje doma, velikokrat ne bi odšli od doma oziroma bi lažje pobegnili nazaj. Vsekakor pa ostaja problematika, za katero pa ocenjujem, da naredimo občutno premalo - prisilne poroke in otroške poroke (te niso nujno del trgovine z ljudmi) v Sloveniji. Tematika je zelo nepoznana, primerov pa niti ni tako malo, gre pa predvsem za romske deklice prodane v poroko ponavadi s strani staršev, v Sloveniji ali v tujino. Bilo je ugotovljeno, da tisti, ki take primere odkrijejo - največkrat učitelji opazijo odsotnost oz. spremembe, tudi socialne delavke in policisti, ne vedo, kako odreagirati, ker gre za "kulturne razlike". Potrebno bi bilo večje ozaveščene ljudi, da prisilne poroke niso nekaj dovoljenega v naši državi in motivirati ljudi, da bi prijavili sumljive okoliščine. Vendar pa se prevečkrat zgovarjamo ne zgolj an kulturne razlike, temveč tudi na to, kaj pomeni "prisila". Prisila ni samo, če ti grozijo, temveč so tudi drugi načini prisile - torej neka tradicionalna prisila (dogovorjena poroka mladih kot nekaj normalnega), ekonomska prisila (torej edini izhod za preživetje),... In pa še zadnje področje, ki je dokaj neurejeno v naši državi - namestitev žrtev, ki so mlajše od 18 let, trgovine z ljudmi.