Kmalu: Konec »vojne brez tveganja«

Kmalu: Konec »vojne brez tveganja«

Vse bolj je jasno, da se bodo države EU in NATA zatekle k diplomaciji in mirovnim pogajanjem z Moskvo šele takrat, ko bodo grozote vojne občutile na lastni koži.

Pred nami so nevarni časi, saj je v igri vedno več. Evropa si ne more privoščiti, da bi neskončno dolgo poceni napadala Rusijo, hkrati pa se izogibala neposrednim posledicam vojne.

Jostein Hauge, profesor na Univerzi v Cambridgeu, je v odgovor na zadnji govor ameriškega predsednika Donalda Trumpa na Generalni skupščini OZN zapisal naslednje:

»Kot raziskovalec mednarodne politične ekonomije to pravim povsem resno – mednarodni red, ki temelji na pravilih, je mrtev. V Generalni skupščini OZN Trump v zelo neformalnem tonu govori o uničenju države.

V dvorani vlada tišina. Ni skupinskega protesta. Ni uradnega ugovora.

In vse to presega zgolj retoriko.

Amerika je bombardirala Iran, kar je jasna kršitev mednarodnega prava.Amerika je ugrabila voditelja Venezuele in plenja naravne vire te države, kar je jasna kršitev mednarodnega prava.

Amerika je zaostrila blokado proti Kubi, kar je jasna kršitev mednarodnega prava.

Potem je seveda še genocid v Gazi, ki mu Amerika nudi brezpogojno podporo.

Po drugi svetovni vojni je bila Amerika ena od glavnih arhitektk sistema, ki naj bi spodbujal globalno sodelovanje. Vendar pa je Washington dosledno kršil pravila tega sistema, da bi uresničeval svoje imperialne interese. Sistem je zato izgubil vso legitimnost.«

V drugem prispevku se je dotaknil značaja in dela »ministrice za zunanje zadeve« EU:

»Kaja Kallas ni niti enkrat obsodila Trumpove administracije zaradi nezakonitega bombardiranja Irana – ki je pripeljalo do zaprtja Hormuške ožine – niti zaradi pokola 120 nedolžnih šolarjev. Kljub temu ponosno razglaša, da izvaja pritisk na Iran, naj ponovno odpre ožino in »izboljša razmere na področju človekovih pravic«.

Zahod je v očeh preostalega sveta postal smešnica. Večina njegovih voditeljev se obnaša kot klovni.

 Sodelujejo pri hladnokrvnem ubijanju otrok in zavestno kršijo mednarodno pravo na vsakem koraku. Kljub temu si drznejo na svetovnem prizorišču trditi, da imajo »moralno in pravno premoč«.

Obe zgoraj omenjeni objavi na platformi X sta le kaplja v morju podobnih komentarjev bolj pronicljivih analitikov mednarodnih odnosov, ki v zadnjih letih z vse večjim začudenjem opazujejo, v kaj se spreminja naš svet s pomočjo takšnih očitnih »dvojnih standardov«, ki jih vsiljuje »kolektivni Zahod«.

A obstaja še ena, morda celo nevarnejša »zahodna neenakost«, ki bi lahko sprožila zelo nevarno, celo usodno vojno.

Ko poslušamo Sergeja Lavrova in druge ruske uradnike, ko govorijo o Zahodu, se zavemo, da so ga začeli prezirati.

In jasno je, zakaj. V odgovor na vse ostrejše napade ukrajinskih sil na cilje globoko v notranjosti Rusije politiki iz tako imenovanih zahodnih držav nenehno opozarjajo, da se ti napadi izvajajo z uporabo zahodne tehnologije ter zahodnih satelitskih in drugih obveščevalnih podatkov.

Kje je torej ukrajinsko zaledje?

Očitno ne v zahodni Ukrajini, ampak v srcu Zahodne Evrope – v Nemčiji, Italiji, Združenem kraljestvu, na Poljskem… povsod, kjer se proizvaja orožje za kijevski režim.

Kar zadeva članice Nata, se to »zadnje dvorišče« šteje za zaščiteno z Washingtonskim sporazumom in njegovim 5. členom, ki vsem članicam zagotavlja kolektivno obrambo.

Glavno vprašanje je, ali je ta člen res čudežni »figov list« za vse zločine, kot verjamejo članice Nata, dejstvo pa je, da se Rusija sooča z resno dilemo: bori se proti sovražniku, katerega zaledje je na videz varno, in mora paziti, da z napadom na to »ukrajinsko zaledje« ne sproži spora z Natom in tretje svetovne vojne. Hkrati pa je rusko zaledje izpostavljeno vse drznejšim napadom držav Nata, ki se organizirajo prek ukrajinskega ozemlja.

To je past, v katero Zahod poskuša zvabiti Rusijo, da bi jo na dolgi rok izčrpala in razdvojila. Gre za obliko nepoštenega vojskovanja, ki ga je mogoče ustaviti le z zmago nad Ukrajino ali s širšo, še bolj uničujočo vojno.

Moskva je to jasno povedala že septembra 2024.

 Takrat je Vladimir Putin opozoril, da udari z zahodnimi raketami daljšega dosega globoko v rusko ozemlje niso mogoči brez podatkov zahodnih satelitov in zahodnega osebja, ki izračuna balistično krivuljo za cilje, ter da bi to pomenilo neposredno vmešavanje držav NATO v konflikt v Ukrajini.

Po prvih takšnih napadih je bil novembra istega leta na reki Dneper izveden napad z »orešnikom«, s sporočilom, da si Rusija pridržuje pravico, da napade vojaške objekte držav, katerih orožje se uporablja proti njej. In prav v tem je bistvo problema.

Prepričanje, da Evropejci proti svojim »ruskim bratom« bojujejo nepošteno, izdajalsko, pri čemer uporabljajo Ukrajince in njihovo ogromno žrtvovanje kot ščit, ima globoke zgodovinske korenine, saj mnogi menijo, da Zahod vodi nemoralno vojno.

 NATO je glede konvencionalnih sil nedvomno močnejši od Rusije, kljub temu pa proti njej vodi nepravično in zahrbtno vojno.

Lahko bi rekli, da krši načelo »enakosti orožja«.

Enakost orožja (equality of arms / paritas armorum) v vojni etiki in pravu označuje načelo, da morajo nasprotne strani imeti približno enake pogoje, zmogljivosti in sredstva za boj in obrambo. Čeprav se ta pojem najpogosteje uporablja v procesnem pravu (pravica do poštenega sojenja), v vojni etiki – v okviru teorije pravične vojne – sproža zapletena moralna in pravna vprašanja.

V zgodovinski vojni etiki, zlasti v srednjeveškem viteškem kodeksu, je bila enakopravnost strani temelj moralnosti spopada ali »moralne simetrije«. Verjeli so, da ima boj smisel in je častno le, če so nasprotniki na podobnem položaju, napad na neoboroženega ali znatno šibkejšega nasprotnika pa se je štel za strahopetno dejanje.

Zato so se skozi zgodovino pogosto pojavljali poskusi prepovedi orožja, ki bi to ravnovesje porušilo: na primer, Drugi lateranski koncil leta 1139 je skušal prepovedati samostrel, ker je kmetom omogočal, da so iz daljave ubili oklepnega viteza.

Sodobna etika in vojno pravo pa ne vztrajata več pri predpostavki, da morajo imeti vojske enako količino ali tehnološko raven orožja (kar je v praksi nemogoče), temveč se osredotočata na enakost pred zakonom.

V vojni zato za vse veljajo ista pravila: ne glede na to, ali je vojna pravična ali ne, in ne glede na to, katera stran je tehnološko nadrejena, morata obe strani spoštovati ista pravila (Ženevske in Haaške konvencije).

Hkrati velja prepoved asimetrične prednosti, pridobljene z nezakonitimi sredstvi: tehnološko šibkejša stran ne sme uporabljati prepovedanih metod (človeških ščitov, izdaje ali terorizma), da bi nadomestila pomanjkanje ognjene moči, močnejša stran pa ne sme uporabljati pretirane sile.

Ker danes materialna enakost orožja ne obstaja več, se etika vojne opira na načela sorazmernosti in razlikovanja. Vojaški odziv močnejše strani ne sme povzročiti škode – zlasti med civilisti –, ki je nesorazmerna z neposredno vojaško prednostjo, ki jo želi doseči.

Tehnološka premoč prinaša tudi večjo moralno odgovornost za natančnost in izogibanje stranski škodi, obveznost jasnega razlikovanja med borci in civilisti pa je še strožja za stran, ki razpolaga z naprednimi nadzornimi sistemi in natančnim orožjem.

V tem smislu vidimo, da je po napadih tisočev ruskih dronov in raket na cilje v Ukrajini na ukrajinski strani relativno malo civilnih žrtev, medtem ko precej skromnejši napadi ukrajinskih dronov pogosto terjajo primerjalno veliko večje število ruskih civilnih žrtev – prav zato, ker kijevske sile ne spoštujejo pravil, ki ščitijo civiliste v oboroženih spopadih.

Kaj pa temeljno načelo, da v vojni za vse veljajo enaka pravila?

Pravna in dejanska zaščita »ukrajinskega zaledja« – to so članice Nata in EU – pred ruskimi napadi kaže, da »bojišče« za Rusijo in Ukrajino ni enako.

V skladu s klasičnim pravom o nevtralnosti država, ki eni od vojskujočih se strani dobavlja orožje, obveščevalne podatke in podatke o ciljih, ne more zahtevati zaščite, ki je zagotovljena nevtralni državi.

In prav to zaščito si Zahod arogantno prisvaja, čeprav formalno ni niti nevtralen.

Tako imenovana »enaka konkurenčna podlaga«, ki jo Zahod v zvezi s to vojno tako rad omenja, je zasnovana tako, da Ukrajino postavi v »prednostni položaj« nasproti Rusiji.

Čeprav je Rusija na prvi pogled močnejša, so zahodni zavezniki kijevskega režima z ustvarjanjem pogojev, v katerih se ta konflikt odvija, ustvarili tako »neenako igralno polje«, da dejansko predstavlja prednost za Ukrajino – ali bolje rečeno za njene zahodne sponzorje, prave gospodarje te vojne.

To je vojskovanje »brez tveganja«, ki je moralno sporno, in prav bombardiranje ZR Jugoslavije s strani Nata leta 1999 je prvič odprlo etične dileme takšnega vojskovanja v sodobni Evropi.

Poveljstvo Nata je takrat uvedlo pravilo, da piloti v zgodnji fazi kampanje ne smejo leteti pod višino 15.000 čevljev (približno 4.572 metrov). Cilj je bil odpraviti tveganje, ki ga predstavljajo jugoslovanska protiletalska obramba in prenosni raketni sistemi („Stinger“, „Strela“).

Čeprav je bila ta odločitev razumljiva z vojaškega vidika in zaradi skrbi za lastne vojake, jo je mednarodna javnost, filozofi in etiki ter celo organizacije za človekove pravice (kot je Amnesty International) označila za globoko nemoralno.

Razlogi za takšno obsodbo se lahko strnejo v tri ključne točke.

Prvič, piloti bombnikov Nata so, da bi ohranili lastna življenja, zavestno povečali tveganje za večje število civilnih žrtev na tleh. Letenje na visokih višinah, pogosto skozi oblake in v slabem vremenu, je drastično zmanjšalo možnost vizualne identifikacije ciljev. To je pripeljalo do katastrofalnih napak – od bombardiranja albanskih beguncev na cesti med Đakovico in Prizrenom (ko so traktorji in civilna vozila pilotom izgledali kot vojaški konvoj) do napada na potniški vlak v soteski Grdelica in avtobus v bližini Lužan.

Drugič, vse skupaj se je spremenilo v etični absurd: kritiki so opozorili, da je »humanitarna intervencija«, kot jo je imenovala Nato, postala svoj lasten paradoks – življenja pilotov so na eni strani dobila absolutno prednost pred življenji civilistov, ki so jih domnevno poskušali zaščititi.

In tretjič, v skladu s klasično doktrino pravične vojne legitimnost vojaka izhaja iz vzajemnosti tveganja.

Vojna brez tveganja postane usmrtitev.

Ko je ena stran v zraku popolnoma zaščitena in nedotakljiva, druga pa nima tehničnih sredstev za povračilni udar, konflikt izgubi značaj boja in postane enostransko uničevanje.

Pravni strokovnjak z Univerze Yale Paul W. Kahn je to poimenoval »paradoks vojskovanja brez tveganja«: ko izgine vzajemno tveganje, izgine tudi moralna utemeljitev za ubijanje, ki jo vojna sicer zagotavlja bojevnikom.

To spodbuja strahopetnost namesto junaštva in vzpostavlja sramotno hierarhijo človeškega življenja – življenje enega samega pilota Nata je bilo vredno več kot življenja desetine ali stotine civilistov, ki so umrli kot »posredna škoda« zaradi napak, ki so jih povzročili varnostni protokoli.

Nekaj podobnega se danes dogaja v zahodni vojni proti Rusiji »do zadnjega Ukrajinca« – in vse bolj tudi ukrajinske ženske.

Zahodni voditelji si čestitajo in se hvalijo, da »poceni oslabijo Rusijo«, ne da bi pri tem izgubili življenja svojih državljanov, medtem ko Ukrajinci umirajo kot muhe.

Ameriški senator Richard Blumenthal se je odkrito hvalil, da Amerika dobi tisto, za kar je plačala, ne da bi bil ubit ali ranjen niti en ameriški vojak. Ti, zaščiteni kot polarni medvedi, napadajo Rusijo iz svojih varnih bunkerjev brez vsakršnega tveganja.

V etičnih razpravah po letu 1999 je model vojskovanja, uporabljen v zraku nad Zvezno republiko Jugoslavijo, postal arhetip tistega, kar danes imenujemo »vojskovanje brez žrtev«.

Njegovi neposredni nasledniki so nemoralni, strahopetni zahodni politiki, vsi tisti, ki danes zavestno podžigajo vojno v Ukrajini, sami pa pri tem skoraj ničesar ne tvegajo. Prav zaradi tega ti politiki postajajo vse bolj zaničljivi za ruske voditelje – in sprožajo vse bolj vroče razprave o tem, kako naj se nadaljuje.

Evropska »vojna brez tveganja« proti Rusiji daje vse večjo težo akademiku Sergeju Karaganovu in drugim analitikom, ki opozarjajo, da Rusija, čeprav ima znatno manj izgub kot Ukrajina, še vedno izgublja preveč dragocenih življenj svojih najboljših ljudi in da je to treba čim prej ustaviti.

In vsi slutimo, kaj to pomeni.

V svetu, kjer je »na pravilih temelječi (zahodni) red« postal farsa, v kateri evropski vojni podžigalci poučujejo druge o morali, ne moreš zmagati v sporu, če spoštuješ pravila, ki jih druga stran nenehno krši.

Če ena stran vodi vojno iz skrivališča in ne čuti bremena spopada, se vojna lahko vleče v nedogled, na koncu pa lahko izgubi prav tista stran, ki se strinja z nepravičnimi pogoji bojevanja, ki jih nalaga premeteni nasprotnik.

Evropska unija in Nato počneta prav to: narekujeta »vojno brez tveganja« na račun Ukrajincev, ki jih Kijev lovi po ulicah in jih zdaj celo v lisicah pošilja na fronto.

Ni težko razumeti, kaj to pomeni za Rusijo in svet.

Če Rusija ne želi izkrvaveti v tem sporu, bo prej ali slej prisiljena, da strahopetne evropske voditelje, ki se skrivajo za ukrajinskimi krili, prisili k vrnitvi k pravilom »viteškega bojevanja«.

Danes to ne pomeni ravnovesja moči – pomeni pa enaka pravila za vse.

Če bo rusko zaledje pod napadom evropskih raket in dronov, vojna, ki bo sledila, ne bo mogka prizanesti ukrajinskemu »zaledju« – državam Zahodne in Vzhodne Evrope.

V nasprotnem primeru bo Zahod, kljub vsem težavam, ki jih ta vojna prinaša, nadaljeval s svojo »vojno brez tveganja« prek ukrajinskega »namestnika«, ki krvavi namesto Zahoda.

Vse bolj verjetno je, da se bodo države EU in Nata obrnile k diplomaciji in se zatekle k mirovnim pogajanjem z Moskvo šele takrat, ko bodo grozote vojne občutile na lastni koži.

Pred nami so nevarni časi, saj se stava viša.

Evropa ne bo mogla več poceni napadati Rusije in se hkrati v nedogled izogibati neposrednim posledicam vojne.