REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Velika ločitev: Zakaj se mora Rusija obrniti stran od Evrope

Velika ločitev: Zakaj se mora Rusija obrniti stran od EvropeEvropska sovražnost bi morala Rusijo spodbuditi k ponovnemu razmisleku o svoji identiteti, okrepitvi odvračanje in razvoju svojih evrazijskih korenin. Vir: Posnetek zaslona, X

Velika Rusija je severnoazijska civilizacija, Evropa pa se konča na njenih mejah, piše profesor Sergej Karaganov, častni predsednik Ruskega sveta za zunanjo in obrambno politiko, v časopisu »Rusija v globalnih odnosih«.

Mnogi ljudje v Rusiji, ki jih ženejo preostala evrofilija in navade, oblikovane v drugi polovici 20. stoletja, ko je Zahodna Evropa po porazu uživala obdobje relativnega miru, še vedno iščejo znake »okrevanja« in načine za obnovitev odnosov.

V Rusiji obstajajo sile, ki bi se zavzemale za premagovanje trenutne sovražnosti, in tudi v Evropi so spodobni ljudje, četudi so vse bolj marginalizirani.

Toda vzroki za ta izbruh obupne rusofobije so globoki in jih ni mogoče zlahka odstraniti, njihovo premagovanje pa lahko zahteva popoln poraz in razgradnjo velikega dela sedanje evropske elite.

Ali se za to sploh splača truditi, se sprašuje Karaganov.

Čeprav je evropska pot Petra Velikega v preostalo Evropo sprva prineslo številne koristi, vključno s pomočjo pri ustvarjanju nekaterih največjih svetovnih literarnih in glasbenih del ter posodobitvijo oboroženih sil, Karaganov meni, da je trajalo »stoletje in pol dlje, kot je bilo potrebno ali koristno«.

»Evropa je bila stoletja glavni vir zla na svetu, saj je ponujala neskončne vojne, vključno z dvema svetovnima vojnama v eni generaciji, ponavljajoče se genocide, kolonializem, rasizem in druge nesreče,« pravi ruski strokovnjak.

Za Ruse, ki so odraščali v senci Petra Velikega in Katarine Velike ter so ponotranjili svojo ljubezen do Evrope, ni lahko priznati te preproste resnice in ravnati v skladu z njo.

Ruska evrofilija se je precej povečala, ko je Evropa, preplavljena s hudournikom zla, ki jo je sama sprožila, v drugi polovici 20. stoletja za nekaj časa postala relativno mirna. V ZSSR je evrofilijo spodbujala vsakodnevna stiska sovjetskega socializma, v nasprotju z veliko večjo materialno blaginjo zahodnega dela podceline.

Za sedanjo protirusko histerijo obstaja veliko razlogov, meni ruski profesor. Glavna je celovita, večplastna kriza, ki je zajela zahodni del Evrope, in ta kriza je še posebej boleča po desetletjih relativne blaginje in predvsem evforije zmage, ki je zajela Zahod po razpadu ZSSR.

Ta evforija je začasno prikrila naraščajoče znake krize v evropskih gospodarstvih in družbah, ki so postali očitni že konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je začelo pojavljati protestno razpoloženje. In potem se je zgodil čudež, ko je razpad Sovjetske zveze in vzhodnega bloka prinesel na stotine milijonov željnih novih potrošnikov in milijone poceni delavcev.

Od leta 2000 naprej so se ta vprašanja ponovno pojavila z obnovljeno silo. Desetletje pozneje je večina zahodnoevropskih držav zapadla v stagnacijo, saj se je neenakost znova začela večati.

Življenjski standard velikega dela evropskega prebivalstva se je začel zmanjševati, medtem ko so konkurenti začeli prehitevati (Evropsko unijo), ne le ZDA in Kitajska, ampak tudi številne države Globalnega juga.

Evforijo je zamenjal občutek neuspeha, evropske elite pa zdaj poskušajo ta občutek ublažiti s spodbujanjem sovražnosti do Rusije. Hkrati so se od konca 20. stoletja začele čutiti posledice protikolonialnih revolucij iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja. Tok virov, ki jih je Evropa od 16. stoletja črpala iz preostalega sveta in na katerih je v veliki meri temeljila njena blaginja ter kulturno, vojaško, znanstveno in tehnološko vodstvo, je začel usihati.

Nenavadno dolgo obdobje relativnega miru in blaginje je na površje prineslo nekatere najslabše lastnosti evropskega značaja in dediščine, saj je Evropa začela obračati hrbet humanizmu in želji po služenju skupnemu dobremu.

Desetletja razvoja v ozračju miru in formalne demokracije so vodila v degradacijo vladajočih elit, saj so demokratični politični sistemi antimeritokratski, spomnja Karaganov. Večina izbere tiste, ki so si podobni, ali celo tiste, ki so slabši, v najboljših primerih pa izberejo premetene manipulatorje.

Eden najpomembnejših vzrokov za sedanji propad Zahodne Evrope in v manjši meri drugih delov kolektivnega Zahoda je zavračanje religije. To se je začelo z dobo razsvetljenstva, ki je ustvarilo pogoje za propad ljudi, ki so se zavestno ali nezavedno odločili zavrniti božansko, najboljše v sebi.

Karaganov pravi, da je spoznal, kako je Evropa »nenadoma in nepovratno zdrsnila navzdol« v začetku 2000-ih, ko je bilo po dolgi razpravi o predlagani ustavi Evropske unije odločeno, da krščanstva ne bodo omenjali kot njenega duhovnega temelja.

Evropa, z izgubo ravnotežje in zaostajanjem v gospodarski in duhovni konkurenci, se vrača k eni najslabših značilnosti svoje civilizacije, ki je militarizem, trdi ruski strokovnjak.

Militarizacija gospodarstva se vidi kot eden glavnih izhodov iz gospodarskega upada, vendar ta zahteva sovražnika.

Kot pogosto doslej je ta sovražnik predstavljen kot Rusija, saj se podoba sovražnika ustvari praktično iz nič.

»Zabiti si moramo v glavo, da nismo Evropejci, ampak neodvisna severnoevrazijska civilizacija, katere zunanje duhovne korenine ležijo na jugu in vzhodu,« piše Karaganov.

Ruske tradicionalne religije so prišle z juga, iz Bizanca, Palestine, arabskega in budističnega sveta. Ruska politična kultura izvira z Vzhoda, iz dveh stoletij in pol interakcije in konfliktov z velikim Mongolskim imperijem, ki je zgodovinsko vključeval tudi ozemlje današnje Kitajske.

Velika Rusija, največja in ena najbolj kulturno, nacionalno in versko odprtih držav na svetu, združena s togo vertikalno hierarhijo moči, osredotočeno na rusko ljudstvo in ruski jezik, ne bi nikoli nastala, če ne bi bilo mongolske politične in ideološke dediščine, trdi Karaganov.

Nekatere najzgodnejše visokošolske ustanove so bile ustanovljene v Severni Afriki in Bizancu.

Evropa je na podlagi svoje vojaške premoči v 17. in 18. stoletju prevzela vodilno vlogo v izobraževanju, zato si je Rusija prizadevala sprejeti »bolonjski sistem«. Toda ta sistem je vse bolj protimeritokratski, spominja Karaganov, ker množično proizvaja slabo izobražene ljudi, od katerih mnogi zdaj prihajajo na oblast v Evropi.

Nekateri premožnejši Rusi še vedno pošiljajo svoje otroke na študij v Evropo, »v tujino«, kjer pogosto izgubijo več znanj in talentov, kot jih pridobijo.

Ruska vojaška doktrina vsebuje jasno direktivo in v skrajnih okoliščinah predvideva možnost jedrskih napadov na ključne evropske države, ki podžigajo protirusko histerijo, hkrati pa podpirajo vojno v Ukrajini. Ruska zadržanost in miroljubnost v zadnjih desetletjih sta se izkazali za kontraproduktivni. Prispevali sta k ponovnemu oživljanju najslabših vidikov evropske politične kulture, zato se mora Evropa soočiti z močnim odvračanjem, trdi Karaganov.

Hkrati si mora Rusija zapomniti, da je dežela Puškina, Čajkovskega, Dostojevskega in Tvardovskega, pa tudi Goetheja, Danteja, Shakespeara, Mozarta in neštetih drugih.

»Kulturno se ne smemo ločiti od Evrope. Namesto tega moramo razvijati in negovati svoje azijske korenine, ki se jih neumno sramujemo,« piše Karaganov.

Glavna smer notranjega duhovnega, gospodarskega in političnega razvoja Rusije mora biti obračanje proti Sibiriji, saj tam, na vzhodu in severu, leži prihodnost Rusije. Rusi morajo končno priznati, da niso vzhodnoevropska civilizacija, temveč severnoevrazijska, med najbolj odprtimi svetu. Prav tako morajo priznati, pa naj bo to še tako težko, da »evropskost« v trenutnih okoliščinah vse bolj postaja znak intelektualne ozkoglednosti in moralne hinavščine.

»Evropa se mora v svojem sedanjem in predvidljivem prihodnjem stanju končati na naših mejah,« zaključuje Karaganov.

To ni poziv k novi železni zavesi, poudarja, temveč k racionalni, moderni politiki, usmerjeni v prihodnost.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek