REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Mir ali eskalacija? Vojna v Ukrajini vstopa v fazo razpleta

Mir ali eskalacija? Vojna v Ukrajini vstopa v fazo razpletaFjodor Lukjanov o najnovejšem diplomatskem manevriranju med Moskvo in Kijevom – in zakaj se konflikt morda bliža prelomni točki. Vir: Posnetek zaslona, X

Ameriško mirovno pobudo v Ukrajini vodijo notranjepolitične potrebe, a še vedno ponuja možnost za dosego dogovora, piše Fjodor Lukjanov, glavni urednik revije »Rusija v globalnih zadevah« in direktor raziskovalnega programa Mednarodnega diskusijskega kluba »Valdaj«.

Najnovejši porast diplomatske dejavnosti v zvezi s konfliktom v Ukrajini sledi znanemu vzorcu, čeprav vsak krog prinaša svoje posebnosti.

Tokrat je ameriški predsednik Donald Trump še posebej jezen na Vladimirja Zelenskega, ki ga vse bolj krivi za neuspeh pri končanju vojne.

Njuna osebna nestrpnost je očitna že od njunega prvega srečanja med Trumpovim drugim mandatom, pred več kot 18 meseci. Zdaj pa je tu še dodaten dejavnik, in to je ameriška notranja politika.

Medtem ko se republikanci soočajo s težkimi volitvami, Trump potrebuje politični uspeh.

Za velike dosežke je malo časa, a močne podobe lahko še vedno naredijo vtis, stabilizacija trga z gorivom z diplomacijo z Moskvo pa ponuja prav to priložnost.

Vzpostavljanje miru v krvavem konfliktu je že samo po sebi dosežek, vendar ameriške volivce na splošno bolj skrbijo lastne finance in Trump to razume, zato se zdi, da se je vrnil k prepričanju, ki ga je imel od samega začetka: da je Zelenski bolj dovzeten pritisku kot Moskva.

Rusija je določila meje svoje fleksibilnosti in ni pokazala veliko nagnjenosti k umiku od njih; Washingtonu medtem ni uspelo spraviti Ukrajine in njenih evropskih sponzorjev k pameti.

Pravzaprav je kijevskemu režimu in njegovim evropskim sponzorjem celo na kratko uspelo prepričati Trumpa, da bi Kijev lahko temeljito obrnil vojaško situacijo sebi v prid, a zdaj se je nihalo premaknilo nazaj.

Ponavljajoče se zavrnitve Zelenskega na račun Trumpovih zahtev k prenehanju napadov na rusko energetsko infrastrukturo so še posebej razkačile ameriškega predsednika, in to ne le zato, ker Trump ne mara, da mu kdo kljubuje. Spominja se namreč, kako si je ukrajinsko vodstvo med predsedniško kampanjo leta 2020 prizadevalo pomagati demokratom Joeja Bidna, in zdi se, da trenutno vedenje Kijeva razlaga v podobni luči: kot poskus pomoči domačim nasprotnikom pred pomembnimi volitvami v ZDA.

Trump redko odpusti takšno vedenje, zato je tudi retorika Bele hiše vse bolj ostra.

Zato lahko pričakujemo, da se bo to Trumpovo stališče do Ukrajine ohranilo, vendar bi bilo napačno domnevati, da njegova sovražnost do Zelenskega zagotavlja uspešno mirovno rešitev.

Politika, ki je ugodna za Moskvo uživa v ameriškem establišmentu malo podpore, ne glede na strankarsko pripadnost, zato bodo Trumpovi nasprotniki izkoristili vsako priložnost, da jo ovirajo.

Evropa je medtem odločena, da se ne bo pustila izključiti iz pogajanj, njene vlade pa se še naprej upirajo doseganju rešitve, za katero menijo, da bi služila ruskim interesom.

Trumpa lahko potiskamo v eno ali drugo smer, toda temeljita sprememba njegovega stališča je druga stvar, saj je kljub svoji očitni nepredvidljivosti izjemno dosleden v svojem osnovnem pogledu na svet in ko si enkrat ustvari mnenje, ga le redko zapusti.

Vendar so to vprašanja osebnosti in politične psihologije.

Kaj pa sam dogovor?

Pogajanja ostajajo zavita v tančico skrivnosti, kot je to običajno pri pristni diplomaciji, zato je njihovo smer mogoče nakazati le iz posrednih signalov.

Razumno je domnevati, da se pogovori nadaljujejo v okviru, ki je bil vzpostavljen v Anchorageu lani poleti, glede na to, da so ruski uradniki večkrat pozvali k določenim tam doseženim sporazumom, katerih izvajanje je zastalo, ker Washington ni zmogel prepričati svojih partnerjev, da bi jih sprejeli.

Zahodni komentarji ponavadi opredeljujejo ozemlje kot glavno oviro za dosego dogovora in za to obstaja nekaj upravičenja, saj je potek vojaških operacij postopoma dvignil teritorialna vprašanja preko pomena, ki so ga imela na začetku konflikta.

Vladimir Putin je dosledno opozarjal, da bi zavrnitev ruskih predlaganih pogojev sporazuma pomenila soočenje z manj ugodnimi pogoji pozneje, in prav to se je zgodilo, zlasti glede ozemlja.

Vendar teritorialne koncesije niso celotna zgodba. Širša načela evropske varnosti, tako vojaška kot politična, ostajajo ključna.

Navsezadnje so bila ta odločilni razlogi za odločitev Moskve, da leta 2022 uporabi silo.

Dejansko bi lahko sklepali, da je varnost, razumljena v najširšem pomenu, postala ali bo kmalu postala osrednje vprašanje v pogajanjih in da je neločljivo povezana z teritorialnim vprašanjem.

Manj ko je zaupanja v trajne sporazume o vzajemnih jamstvih in vojaških omejitvah, večja je spodbuda za širitev varovalnih con in zmanjšanje zmogljivosti nasprotnika na dolgi rok.

Zato ozemlje, z drugimi besedami, postane nadomestilo za varnostne aranžmaje, za katere nobena stran ne verjame, da jim lahko zaupa.

Po srečanjih v Oslu in Sankt Peterburgu so ameriški predstavniki govorili o znatnem napredku, medtem ko Evropejci govoričijo o konvergenciji stališč in pojavu novih idej.

Moskva priznava, da so se pojavili novi predlogi, vendar jasno pove, da so še vedno nezadostni.

Zaenkrat diplomacija nadaljuje svojo znano pot, novembra pa se pričakuje še eno tristransko srečanje na ravni strokovnjakov, na katerem bodo razpravljali o tehničnih vprašanjih, po dveh prejšnjih krogih. Kljub temu kombinacija dogodkov kaže, da se vojaška faza konflikta morda bliža pomembni prelomnici, čeprav je njen zaključek še daleč.

Jurij Ušakov je izrazil upanje, da se bliža konec, in to je morda optimistično, vendar alternative postajajo jasnejše: bodisi resna mirovna pogajanja, ki vključujejo celoten spekter spornih vprašanj, bodisi prehod na novo raven eskalacije.

Prva možnost zahteva verodostojna varnostna jamstva in zgolj tehnični dogovori ne bodo zadostovali, zato je potreben stabilen politični okvir, ki bo sposoben preživeti spremembe okoliščin in vodstva.

V tem kontekstu se preučuje tudi možnost tristranskega srečanja med voditelji Rusije, Kitajske in Združenih držav.

Predlagano srečanje na vrhu APEC prihodnji mesec v Shenzhenu je sprožilo precejšnje špekulacije, vendar ostaja negotovo, ali se bo zgodilo. Tudi če se to zgodi, ne bo nove Jalte ali velikega dogovora, ker mednarodno okolje preprosto ne dopušča takšnega izida.

Kljub temu bi imelo srečanje med Vladimirjem Putinom, Xi Jinpingom in Donaldom Trumpom velik pomen.

V vse bolj zapletenem mednarodnem okolju bi pokazalo raven, na kateri se sprejemajo najpomembnejše odločitve na svetu, raven, ki je sorazmerna obsegu izziva.

Morda bi že to samo po sebi ponudilo novo perspektivo.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek