Nova »osvoboditev«: Zakaj Janša (neuspešno) izrezuje praporščake, partizane in rdečo zvezdo iz proslav in zgodovine

Zadeva je tako očitna, da človeka utruja že samo ponavljanje dobro znanih ocen.

A ker jih vlada Janeza Janše vsako leto znova ponuja kot novo državno resnico, jih je očitno treba ponavljati – vsaj toliko časa, dokler bo kdo poskušal iz desetdnevnega spopada leta 1991 narediti drugo svetovno vojno.

Zadnji zaplet je naslednji.

Vlada je ob dnevu suverenosti, ki spominja na 25. oktober 1991, ko je zadnji vojak JLA iz koprskega pristanišča zapustil Slovenijo, letos vabila na proslavo ob »35. obletnici osvoboditve Slovenije«.

Nedeljska slovesnost v Kopru je zamišljena kot vojaška parada: okoli 500 vojakov, častni streli, postroj, preleti helikopterjev, padalci z zastavami, vojaški ladji Ankaran in Triglav 11, zavezniške bojne ladje in celo dva italijanska lovca eurofighter. Na proslavo pa niso bili povabljeni praporščaki Zveze združenj borcev za vrednote NOB – ker na vrhu njihovih drogov stoji peterokraka zvezda.

zvezdato.jpeg

Predsednik koordinacijskega odbora za državne proslave Jelko Kacin je kritike zavrnil z besedami: »To ni poimenovanje proslave, samo povemo, kaj obeležujemo.« Janez Janša pa je bil še bolj neposreden: »Vsi so dobrodošli, a brez simbolov agresorja.« Dodal je, da ne bo tistih, ki jim »simbol na kapi in zastavi nekdanjega agresorja« pomeni več kot samostojnost.

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je bila najprej iz kabineta predsednika vlade naprošena, naj na proslavi ne govori. Pristala je, da bo »samo gledalka, ne tudi slavnostna govornica«. Nato so ji brez pojasnila iz programa umaknili pregled častne čete in poklon zastavi.

Ko so k temu dodali še »osvoboditev« in izgon borčevskih praporov, je sporočila, da je to »prva državna proslava v mojem mandatu, na kateri me ne bo«.

Njena utemeljitev je bila kratka in točna: »Slovenija se je leta 1991 osamosvojila in ne osvobodila.« Narodnoosvobodilni boj, je dodala, »nima zveze z vojsko JLA«, z odvzemom protokolarnih dejanj pa je bilo odvzeto »dostojanstvo ljudem, državi in institucijam«.

Proslavo bojkotira tudi opozicija. Pri Svobodi so sporočili, da jih v Kopru ne bo, sokoordinatorica Levice Asta Vrečko je dejala: »Ne bomo sodelovali v šovu Janeza Janše za poveličevanje njega in njegovih pajdašev,« pri SD pa so spomnili na nekaj, kar bi moralo biti samoumevno: »Osvoboditev in osamosvojitev nista sopomenki, temveč pojma z različnim zgodovinskim pomenom.«

Ni prvič.

Že junija, pred dnevom državnosti, je državni protokol v vabilu zahteval, da morajo imeti prapori na vrhu droga državni grb. Zveza borcev in primorsko društvo TIGR sta udeležbo odpovedala, Robert Golob je izključitev prapora označil za »zgodovinski vandalizem«, vlada pa je takrat po dnevu pritiska poslala novo vabilo, brez navodil o praporih. Tokrat si ni premislila.

Poskus je bil, kot se zdi, le generalka.

Janez Janša je s tem znova pokazal svoje stare barve. Iz okovov svojega zgodovinskega revizionizma preprosto ne more. Čeprav je bil nekoč sam član Zveze komunistov Slovenije, se vso kariero zaletava v rdečo zvezdo in jo slika kot simbol okupacije.

A ta zvezda je veliko več. V Sloveniji in še marsikje po svetu je simbol upora – nosili so jo partizani, ki so se med drugo svetovno vojno uprli nacističnemu in fašističnemu okupatorju, nosili so jo osvoboditelji Beograda, Trsta, Dunaja in Berlina.

Da njen status ni primerljiv z nacističnimi znaki, priznava tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. V zadevi Vajnai proti Madžarski je leta 2008 razsodilo, da rdeče zvezde »ni mogoče razumeti kot simbola izključno komunistične totalitarne vladavine«, saj simbolizira tudi mednarodno delavsko gibanje, in da je Madžarska s kaznovanjem človeka, ki jo je nosil na shodu, kršila svobodo izražanja.

Ironija je še večja zaradi kraja proslave. Janša je »simbole agresorja« izganjal iz Kopra – mesta, ki bi danes najverjetneje ležalo v Italiji, če ne bi bilo prav vojakov z rdečo zvezdo na kapi.

Primorska je bila osvobojena maja 1945, ko je jugoslovanska armada prodrla do Trsta, Koper pa je po letih cone B in londonskem memorandumu iz leta 1954 pripadel Jugoslaviji in v njej Sloveniji.

Slovenska obala, na kateri se bo v nedeljo ob italijanskih eurofighterjih praznovala »osvoboditev«, je slovenska zaradi tistih, katerih prapori so na proslavi nezaželeni.

Infantilada spet ne razume pomena besed, tokrat osvoboditev. Morda pomaga tale prikaz. https://t.co/hH5rAciNo4

— GangstArbeiter  (@gastarbeitr) October 23, 2026

Junija je bil iz istega razloga sprva nezaželen še prapor društva TIGR – primorskih protifašistov, ki so se Mussolinijevemu režimu uprli že dve desetletji pred letom 1941.

Druga »finta«, ki jo Janša uporablja, je prav tako znana. Spopad med slovenskimi oboroženimi silami in JLA iz leta 1991, ki je trajal le deset dni, poskuša predstaviti kot izjemno veliko vojno, stanje v Sloveniji pred njim pa kot okupacijo neodvisne države.

Tokrat je bilo to narejeno z eno samo besedo v vabilu, ki je izzvala val protestov. Sporočilo je vsem v Sloveniji jasno: Slovenije niso osvobodili partizani in NOB, osvobodili so jo šele »osamosvojitelji« – torej Janez Janša in njegovi »soborci«.

Na portalih, naklonjenih vladajoči stranki, je bilo v teh dneh mogoče prebrati celo, da je predsednica »na strani agresorjev, ki so več kot 45 let teptali Slovence«.

Gre seveda za veliko potvarjanje zgodovine. Eden od uporabnikov omrežja X je to komentiral z zemljevidom resnično osvobojenega ozemlja Jugoslavije med drugo svetovno vojno.

In jasno je, da so bila takšna ozemlja v vsej okupirani Evropi redkost: Užiška republika jeseni 1941, Bihaško osvobojeno ozemlje, na Slovenskem pa obsežna osvobojena ozemlja na Dolenjskem, Notranjskem in Primorskem.

Na enem od njih se je oktobra 1943 sestal Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju – eno prvih izvoljenih predstavniških teles sredi okupirane Evrope. To je bila osvoboditev. Plačana je bila z ogromno krvjo: na Slovenskem je med drugo svetovno vojno in neposredno po njej umrlo skoraj sto tisoč ljudi.

Janševo enačenje te osvoboditve z letom 1991 bi pomenilo, da bi morali tudi na JLA gledati kot na okupatorsko silo, ki je vse do »osvoboditve« teptala državo in narod. Torej na nekakšen Wehrmacht. A to je seveda daleč od resnice.

Slovenija je imela skoraj vse vzvode oblasti v svojih rokah že pred »osamosvojitvijo« – v resnici: pred razglasitvijo neodvisnosti 25. junija 1991. Imela je svojo skupščino, svojo vlado, svoje predsedstvo, svojo policijo in teritorialno obrambo, decembra 1990 je izvedla plebiscit.

partizani.jpg

Slovenci so sedeli na najvišjih zveznih položajih – Janez Drnovšek je bil predsednik predsedstva SFRJ in je bil njegov član tudi leta 1991. Odhod JLA iz Slovenije je 18. julija 1991 ukazalo prav predsedstvo SFRJ, v katerem je za umik glasoval tudi slovenski član Drnovšek, »za« je bil tudi srbski član Borisav Jović, proti pa je glasoval le hrvaški član Stipe Mesić – ker je hotel, da JLA odide tudi s Hrvaške.

Odhod vojske je bil le zadnji korak pri potrjevanju de facto neodvisnosti države.

Zvezna država je bila takrat že močno omajana, prav zaradi udarcev, ki jih je prejemala od vseh šestih republik in obeh pokrajin, predvsem pa zaradi spora Slovenije in Hrvaške s Srbijo.

Za spopad s Slovenijo niti Srbija ni imela nobenega apetita.

To kaže tudi dnevnik Borisava Jovića »Zadnji dnevi SFRJ«, ki sva ga s Svetlano Vasović Mekina prevedla v slovenski jezik.

Jović je pozneje povedal, da Milošević sploh ni vedel, da je on predlagal umik vojske iz Slovenije, razlog pa je bil preprost: »Zato ker smo mi zmeraj smatrali, da lahko Sloveniji pustimo oditi.« Milošević naj bi že januarja 1991 Milanu Kučanu dejal, da Slovenija lahko gre, a da to ne velja za Hrvaško.

OklepnikJLA.jpeg

Zadeva je še dodatno absurdna, ker je bil spopad leta 1991 po ocenah vojaških strokovnjakov le spopad »nizke intenzivnosti«. Ameriška vojaška doktrina – priročnik ameriške kopenske vojske FM 100-20 iz leta 1990 – spopad nizke intenzivnosti opredeljuje kot politično-vojaško konfrontacijo, ki je pod ravnijo konvencionalne vojne.

Ameriški raziskovalni projekt Correlates of War z univerze v Michiganu, ena najbolj citiranih baz podatkov o vojnah na svetu, za »vojno« zahteva najmanj tisoč padlih v boju.

Švedski program UCDP iz Uppsale spopade s 25 do 999 žrtvami uvršča med »manjše oborožene spopade«.

Na ameriško oceno značaja spopada se sklicuje tudi diplomsko delo Marka Prešerna o tožilski in sodni praksi pri pregonu kršitev mednarodnega prava oboroženih spopadov leta 1991, nastalo na FDV pod mentorstvom Bojka Bučarja.

Prešeren ugotavlja, da je bilo po mednarodnih vojaških merilih za vojno »več kot desetkrat premalo mrtvih«.

Številke so neizprosne. Na slovenski strani je padlo 19 pripadnikov teritorialne obrambe in policije, JLA je izgubila 44 vojakov – večinoma mladih nabornikov iz vse Jugoslavije – umrlo je še 12 tujcev, med njimi avstrijska novinarja in bolgarski vozniki tovornjakov, ter nekaj slovenskih civilistov. Skupaj manj kot sto ljudi.

JLA je na mejne prehode poslala okoli dva tisoč neizkušenih vojakov, razdeljenih v manjše skupine. Proti njim je stalo več deset tisoč mobiliziranih pripadnikov teritorialne obrambe in policije.

Več kot 4.600 pripadnikov JLA se je predalo ali bilo ujetih. Za primerjavo: vojna na Hrvaškem je terjala okoli dvajset tisoč življenj, v Bosni in Hercegovini okoli sto tisoč, v Ukrajini danes na stotisoče.

Spopad v Sloveniji je bil v primerjavi s temi vojnami – in še posebej v primerjavi z drugo svetovno vojno na Slovenskem – statistična opomba.

To ni bila prava vojna, še posebej pa ne mednarodna, kot jo danes poskušajo prikazati predvsem v SDS, ki ves čas govorijo o »agresiji« JLA.

Ta pojem je dejansko neuporaben: JLA ni mogla izvršiti agresije na lastno državo. Njen odhod na meje leta 1991 je izzvala enostranska razglasitev neodvisnosti in prevzem mejnih prehodov ter carine s strani takratne slovenske skupščine in vlade.

Slabo delujoča zvezna država, ki je imela na svoji strani mednarodno pravo – enostranske odcepitve zunaj kolonialnega konteksta še danes ne veljajo za pravico –, je poskušala preprečiti enostransko spreminjanje svoje mednarodne meje.

antemarkovic.jpg

Ukaz za zavarovanje meje je izdala zvezna vlada, ki jo je vodil Hrvat Ante Marković. Brionska deklaracija 7. julija je razglasitev neodvisnosti zamrznila za tri mesece.

ZDA Slovenije niso priznale vse do 7. aprila 1992, Evropska skupnost do 15. januarja 1992, priznanja pa so temeljila na mnenju Badinterjeve komisije, da je SFRJ »v procesu razpadanja« – ne na potrditvi enostranske odcepitve.

V Sloveniji je bilo ravnanje JLA označeno za agresijo, po moratoriju in odhodu vojske pa se je država maščevala predvsem družinam nekdanjih pripadnikov JLA.

Izganjala jih je iz države, preprečevala združevanje družin, jih sodno preganjala zaradi domnevnih zločinov, jim jemala stanovanja in odvzemala akontacije pokojnin zaradi domnevnega sodelovanja v »agresiji«.

Mnoge je 26. februarja 1992 nezakonito »izbrisala« iz registra stalnega prebivalstva – skupno več kot 25.000 ljudi, kar je leta 2012 kot kršitev človekovih pravic obsodilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji.

Nekaterim, kot generalu Milanu Aksentijeviću, so odvzeli državljanstvo.

In mnogi so ob tem molčali, ker je šlo za »južnjake«.

Zdaj pa se ost obrača tudi proti Slovencem.

Tisti, ki je kot obrambni minister sedel v Peterletovi vladi, ki je začela s pregonom oficirjev JLA kot notranjih sovražnikov in jim nezakonito jemala pokojnine zaradi lažne obtožbe o sodelovanju v »agresiji«, danes z državnih proslav izganja pripadnike Zveze borcev za vrednote NOB.

Tiste, ki ohranjajo spomin na partizane, ki so Slovenijo resnično osvobajali.

izbrisani.jpg

Janez Janša, ki je v času »procesa proti četverici« iz rok šefa vojaške protiobveščevalne službe KOS JLA Aleksandra Vasiljevića prejemal sladolede in zobal češnje – o tem sem pred leti pisal v Mladini –, bi danes rad JLA predstavil kot nekakšen Wehrmacht, ki ga je nato osebno premagal on sam.

»Osamosvojitelji« se pač starajo in si poskušajo še za življenja postaviti čim več muzejev in spomenikov, ki bodo opevali njihove vrline in herojska dela.

jansagrosuplje.jpg

Janša se ob tej proslavi ni pozabil pritožiti nad tistimi, ki so »ukinili muzej slovenske osamosvojitve«.

Da bi bila njihova vloga čim pomembnejša, mora biti vojna čim večja, sovražnik čim bolj hudoben, spopad pa manihejski, izjemen, neponovljiv – in mora predstavljati resnično, pravo »osvoboditev« države.

Zato ponavljajo, da je bila JLA »četrta najmočnejša armada v Evropi«, zato Janša slovenski spopad iz leta 1991 primerja z današnjo vojno v Ukrajini.

Gre za mitologiziranje preteklosti, za privatizacijo zgodovine in za zgodovinsko laž. A politike to ne moti.

Takšne operacije niso nove. V starem Egiptu je faraon Tutmozis III. po smrti svoje predhodnice Hačepsut dal s templjev izklesati njene podobe in ime, da bi bilo videti, kot da ni nikoli vladala.

Za faraonom Ehnatonom so nasledniki izbrisali ime s seznamov kraljev.

Rimski cesar Karakala je dal po umoru svojega brata Gete njegov obraz izpraskati z družinskega portreta, ki ga še danes hranijo v Berlinu.

Stalinovi retušerji so s fotografij brisali padle tovariše, enega za drugim.

Najbolj absurden primer pa je iz leta 1953: po aretaciji Lavrentija Berije so naročniki Velike sovjetske enciklopedije po pošti dobili navodilo, naj z britvico izrežejo stran z geslom o njem in jo nadomestijo s priloženo novo stranjo – z razširjenim člankom o Beringovem morju.

Janša strani iz enciklopedije ne izrezuje z britvico.

Izrezuje praporščake s proslav, partizane iz »osvoboditve« in rdečo zvezdo iz zgodovine – in to v Kopru, mestu, ki ga je osvobodila prav ta zvezda.

A tako kot je Hačepsut po tridesetih stoletjih spet dobila svoje ime in obraz, bo tudi resnica o letu 1945 preživela 35. obletnico »osvoboditve« leta 1991.