Paradoks: Zakaj Rusija ne išče hitre zmage v Ukrajini? 

Številni analitiki z osupljivo naivnostjo ponavljajo, da bi Rusija s svojo vojaško močjo lahko uničila Ukrajino v le nekaj tednih.

To je poenostavljena razlaga, ki popolnoma spregleda globoko naravo tega konflikta. Moskva ne bije vojne proti državi s štiridesetimi milijoni prebivalcev.

Preko Ukrajine se neposredno sooča s celotnim atlantskim blokom – z zvezo NATO v polni sestavi, njenimi obveščevalnimi službami, arzenali, sateliti, vojaško industrijo in medijskim aparatom.

Ukrajina je le bojišče in prizorišče v širši svetovni vojni, ki za zdaj še tli.

V takšnih razmerah ideja o bliskoviti zmagi nima nikakršnega smisla.

Rusija bi Kijev sicer lahko v nekaj dneh zbrisala z obličja zemlje, uničila celotno ukrajinsko infrastrukturo in državo zvedla na ničlo.

Vendar bi takšna radikalna izbira imela ogromno človeško in politično ceno: na desettisoče mrtvih civilistov, enoglasno mednarodno obsodbo, prekinitev odnosov s ključnimi strateškimi partnerji in popolno izgubo vpliva na globalnem jugu.

Večdimenzionalna strategija Moskve

Moskva je zato izbrala subtilnejšo, počasnejšo, a hkrati precej bolj ambiciozno strategijo.

Ta pristop sistematično združuje vojaški pritisk, ekonomsko vojno, diplomatske bitke, geopolitični vpliv in informacijsko vojno.

Glavni cilj Rusije ni le gola vojaška zmaga na terenu, temveč korenito in trajno preoblikovati celoten svetovni red.

Današnja Ukrajina je eno najbolj militariziranih in utrjenih območij na svetu.

ruski_vojak.jpg

Zahodne države so vanjo vložile milijarde evrov v obliki sodobnega orožja, zapletenih sistemov zračne obrambe, globokih obrambnih linij, podzemnih bunkerjev in nenehnega satelitskega izvidovanja.

V takšnih razmerah bi le z velikimi težavami napredovala celo ameriška vojska z vso svojo tehnološko premočjo. Rusija zato deluje previdno.

Regij, ki jih ima za svoje zgodovinsko ozemlje, ne želi spremeniti v ruševine. Napreduje počasi, utrjuje vsak meter osvojenega ozemlja, vzpostavlja lokalne uprave in že zdaj načrtuje povojno ureditev.

Civilizacijski spopad po Emmanuelu Toddu in industrijski paradoks

Ta strateška izbira dobi jasen pomen, če jo analiziramo skozi delo Emmanuela Todda.

Ta ugledni francoski zgodovinar in antropolog v svoji odmevni knjigi »La Défaite de l'Occident« (Poraz Zahoda) poudarja, da ne gre le za ozemeljski konflikt.

emmanuel_todd.jpg

Za Todda je ta vojna civilizacijski spopad med propadajočim Zahodom in Rusijo, ki zagovarja tradicionalno ter suvereno vizijo političnega in družbenega reda.

Zahod kljub navidezni gospodarski in tehnološki nadmoči kaže znake globoke krhkosti: staranje prebivalstva, deindustrializacijo, krizo družbenega zaupanja in izgubo ideoloških orientacij.

Todd izpostavlja ključno in paradoksalno gospodarsko okoliščino: Rusija in Belorusija, katerih skupni BDP predstavlja zgolj okoli 3,3 % zahodnega BDP, uspešno kljubujeta celotnemu zahodnemu bloku in proizvedeta več ključnega orožja kot celoten Zahod.

Ta teoretični paradoks se najbolj nazorno odraža v tekmi za artilerijsko prevlado, kjer podatki zahodnih obveščevalnih služb (npr. Estonian Foreign Intelligence Service) in uradnikov NATO razkrivajo surovo realnost materialne vojne:

Čeprav so zahodne države preko iniciativ Zveze NATO močno pospešile investicije in z odpiranjem novih tovarn drastično povečale proizvodnjo standardnih 155-milimetrskih granat, ruska vojaška mašinerija zaradi centraliziranega vodenja deluje z bistveno nižjimi stroški.

Ta podatek razkriva globoko strateško nesorazmerje.

Če se narod, ki namenja le del svojih zmogljivosti za vojno, lahko uspešno zoperstavi celotni zvezi NATO, to pomeni, da zahodna hegemonija danes sloni na iluziji finančne vsemogočnosti, medtem ko anglosfera troši kolosalne zneske zgolj za ohranjanje osnovnega ravnovesja.

Mearsheimer in »Ruski paradoks«

Znanstvenik in utemeljitelj teorije ofenzivnega realizma, John Mearsheimer, gre v svojih analizah še dlje.

Mearsheimer v svojih esejih in predavanjih o vzrokih za vojno opozarja na očitno neskladje. ZDA, Evropska unija (EU) in njuni azijski zavezniki obsegajo ogromen delež svetovnega BDP, ki drastično presega ruskega.

mearsheimerjudge.jpg

Kljub temu kolosalnemu razkoraku pa Moskva na bojišču ne le uspešno kljubuje, temveč tudi napreduje.

To dokazuje, da se surova geopolitična moč ne meri zgolj z ekonomskimi kazalniki iz storitvenega sektorja. Prava moč države v vojni izčrpavanja izhaja iz:

Nacionalne kohezije in družbene odpornosti, spobnosti dolgotrajnega prenašanja ekonomskih in vojaških udarcev, množične industrijske proizvodnje ter neodvisnosti oskrbovalnih verig, trdne politične volje ter jasne strateške vizije.

Ta »ruski paradoks« opisuje državo z omejenimi nominalnimi gospodarskimi viri, ki se lahko samostojno zoperstavi kolektivnemu Zahodu, ker njena strategija sloni na potrpežljivosti in izkoriščanju demografskih ter realno-industrijskih prednosti v dolgotrajni vojni.

Faktor časa in zaton enopolnega sveta

Ravno zato je faktor časa v tem konfliktu ključen. Dlje ko vojna traja, bolj nepopravljivo propada ukrajinsko gospodarstvo.

Zahodne države z nenehnim pošiljanjem orožja praznijo lastne arzenale, zahodne družbe pa se postopoma utrujajo od neskončnega financiranja konflikta, ki za njihove državljane nima neposrednega smisla.

Vsak pretekli mesec jasneje razkriva notranje politične in družbene razpoke zahodnega sveta ter hkrati krepi mednarodni položaj Rusije.

Počasen napredek Rusije torej ni znak vojaške šibkosti, ampak vnaprej premišljena strategija izčrpavanja, namenjena zatonu enopolnega sveta in oblikovanju nove večpolne ureditve.

Ključni viri in literatura:

• Todd, Emmanuel (2024). La Défaite de l'Occident (Poraz Zahoda). Pariz: Éditions Gallimard. (Knjiga podrobno analizira industrijski paradoks 3,3 % BDP-ja in koncept civilizacijskega spopada).
• Mearsheimer, John J. (2014). Why the Ukraine Crisis Is the West's Fault: The Liberal Delusions That Provoked Putin. Foreign Affairs, letnik 93, št. 5.
• Mearsheimer, John J. (2023). The Darkness Ahead: Where the Ukraine War is Heading. Eseji o teoriji ofenzivnega realizma in dinamiki vojne izčrpavanja (attrition war).
• Estonian Foreign Intelligence Service (Uradna poročila). Analitični podatki o rasti ruske vojaško-industrijske proizvodnje in prehodu na vojno gospodarstvo.
• Center for Strategic and International Studies (CSIS) & RUSI (Royal United Services Institute). Primerjalne študije o proizvodnih kapacitetah artilerijskega streliva 152 mm naproti 155 mm med Rusijo in državami članicami NATO.