REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Kako je britanska krona neposredno služila s trgovino z ljudmi

Kako je britanska krona neposredno služila s trgovino z ljudmiSužnji

Vprašanje odškodnin za suženjstvo se je v zadnjem času znova znašlo v središču mednarodnih razprav, zlasti v Afriki in na Karibih.

Gana se zavzema za odškodnine za transatlantsko trgovino s sužnji in suženjstvo, medtem ko je delegacija z Jamajke vložila peticijo britanskemu kralju, s čimer se je vključila v boj za zgodovinsko priznanje.

Razpravo je dodatno osvetlila preiskava, ki jo je objavil časnik The Guardian, ki je preučevala vpletenost britanske monarhije v sistem suženjstva ter zgodovinske povezave med krono in trgovino z Afričani.

Vsi ti dogodki skupaj odpirajo temeljno vprašanje: Kako se lahko britanska monarhija in britanska država resnično soočita s preteklostjo, v kateri je bila krona neposredno povezana z ekonomskimi in političnimi strukturami suženjstva?

Obstajajo simboli, ki sami po sebi zaobjamejo stoletja zgodovine. Krona, vtisnjena z razžarjenim železom v kožo sužnja, je eden izmed njih.

Šlo je za resnično, dokumentirano prakso družbe South Sea Company, ki jo je med vladavino kraljice Ane neposredno podpirala britanska monarhija.

Leta 1713 je ta sporazum Veliki Britaniji zagotovil ekskluzivno pravico, da vsako leto v španske kolonije v Ameriki prepelje skoraj 4.800 zasužnjenih Afričanov. Ta srhljiva številka je bila šele začetek širšega sistema, v katerem je bila britanska monarhija osrednji akter.

Monarhija kot delničarka

Zgodovina transatlantsko trgovino s sužnji pogosto prikazuje kot neoseben gospodarski pojav, ki so ga vodile trgovske družbe, odmaknjene od politične oblasti.

Vendar je resničnost povsem drugačna. Royal African Company, eno najpomembnejših družb za trgovino s sužnji v britanski zgodovini, je neposredno vodil James, vojvoda Yorški, ki je kasneje postal kralj James II. Pod njegovim vodstvom je družba čez Atlantik prisilno prepeljala najmanj 150.000 Afričanov.

Obstajajo simboli, ki sami po sebi zaobjamejo stoletja zgodovine. Krona, vtisnjena z razžarjenim železom v kožo sužnja, je eden izmed njih.

Identificiranih je bilo okoli 13.000 vlagateljev v britansko trgovino s sužnji, za več kot 10.500 med njimi pa so zdaj na voljo podrobni biografski podatki.

Med njimi so člani parlamenta, trgovci, več kot tisoč žensk iz aristokracije in buržoazije ter člani same kraljeve družine.

Skupno je britanska trgovina s sužnji iz domovine prisilno odpeljala več kot 3 milijone Afričanov ter jih poslala na plantaže v Ameriki in na Karibih – številka, ki prikazuje resnično človeško ceno blaginje, ustvarjene z britanskim kolonializmom.

Besede, a brez dejanj

Glede na ta dejstva ostaja uradni odziv sodobne monarhije v najboljšem primeru previden. Kralj Karel III. je suženjstvo označil za »grozljivo tragedijo« in izrazil podporo zgodovinskim raziskavam o povezavah med monarhijo in trgovino s sužnji.

To je simbolična gesta, ki pomeni odmik od desetletij skoraj popolnega molka o tej temi.

Vendar ostaja hladno dejstvo: do danes britanska vlada ni izrekla nobenega uradnega opravičila, na državni ravni pa se niso začele nobene resne razprave o morebitnih odškodninah.

Aleksander Hamilton, sužnjelastnik in oče ameriške ustave
Tudi ZDA so poznale suženjstvo: Aleksander Hamilton, sužnjelastnik in oče ameriške ustave.

Ta preračunljiva previdnost ni značilna le za Združeno kraljestvo, vendar ima tam poseben pomen, saj zgodovinski dokazi neposredno bremenijo prav monarhijo – institucijo, ki naj bi utelešala kontinuiteto in enotnost naroda. Priznavanje »povezav« s suženjstvom, kot to počnejo trenutna kraljeva sporočila za javnost, je ena stvar. Priznavanje neposredne odgovornosti, z vsemi političnimi, moralnimi in finančnimi posledicami, ki jih to prinaša, pa je nekaj povsem drugega. Med obema poloma leži prostor, v katerem se že leta odvija boj za britanski kolonialni spomin.

Od diamanta Koh-i-Noor do beninskih bronov

Ta nelagodnost je vidna tudi v predmetih, ki jih monarhija še naprej obdrži v svoji lasti. Koh-i-Noor, kolosalni diamant, odvzet z indijske podceline v kolonialni dobi, je najbolj nazoren primer. Ob svojem kronanju leta 2023 se je kraljica Camilla odločila, da ne bo nosila krone kraljice matere, v katero je kamen vstavljen – odločitev je bila očitno narekovana z diplomatsko previdnostjo in ne zaradi kakšnega temeljnega premisleka, saj diamant ostaja ohranjen med kraljevimi dragulji, kot da se ni nič zgodilo.

Enak vzorec je viden pri beninskih bronih, ki so bili oplenjeni med britansko vojaško ekspedicijo leta 1897 in so še vedno v velikem številu razstavljeni v Britanskem muzeju, daleč stran od afriških tal, s katerih so bili odvzeti.

V obeh primerih britansko stališče ostaja enako: razpravljati, preučevati, odlašati – vendar ne vrniti. Ti predmeti so materialni dokaz organiziranega sistema ropanja, ki ga uradna diplomacija še naprej obravnava kot drugorazredno vprašanje.

Ta britanska razprava je del veliko širšega gibanja, ki ga že leta vodijo države in ljudstva, ki so neposredno izkusili trgovino s sužnji in kolonializem. Nedavna zahteva Jamajke po odškodninah od britanske vlade je le eden izmed mnogih primerov, podobno kot zahteve, ki jih prek mednarodnih institucij in panafriških forumov uveljavlja več afriških in karibskih narodov.

Te zahteve odpirajo zelo konkretno vprašanje moralnega in materialnega dolga, ki je nastal zaradi stoletij izkoriščanja – dolga, ki se mu neposredni dediči tega sistema v veliki meri še naprej izogibajo.

Izvor sedanjega bogastva

Tukaj je treba opozoriti na očitno dejstvo, ki je prepogosto zapostavljeno: bogastvo, ki sta ga akumulirali britanska monarhija in velik del njene aristokracije, ni nastalo v vakuumu.

V precejšnji meri sloni na prisilnem delu, deportacijah in trpljenju milijonov človeških bitij, iztrganih iz afriške celine.

Slavljenje kraljeve dediščine – njenih kron, diamantov in palač – brez jasne navedbe tega izvora pomeni brisanje ključnega dela zgodovine.

Priznavanje »povezav« s suženjstvom brez izpeljave kakršnih koli konkretnih posledic spreminja zločin proti človečnosti v zgolj arhivsko stran zgodovine.

Besede sočutja, ne glede na to, kako iskrene so, ne morejo nadomestiti uradnih opravičil, odškodnin ali vrnitve oplenjenega kulturnega premoženja.

Za afriška ljudstva in njihove potomce v diaspori gre pri tem vprašanju za polno priznanje zgodovinskega zločina, vrnitev tistega, kar je bilo ukradeno – bogastva, predmetov in dostojanstva – ter za vzpostavitev končno poštenega odnosa med nekdanjo kolonialno silo in narodi, ki jih je oplenila.

Dokler bo to priznavanje ostalo previdno in brez konkretnih posledic, se bo razprava z vse večjo silo uveljavljala v britanskem in mednarodnem javnem življenju.

Avtor: Egountchi Behanzin, ustanovni predsednik mednarodne Afriške črne obrambne lige, tiskovni predstavnik Pan-afriških bratov, politični analitik in panafriški aktivist.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke