REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Utrujenost od vojne v Ukrajini: Kdo želi umreti za Kijev

Utrujenost od vojne v Ukrajini: Kdo želi umreti za KijevNič od tega, kar je obljubila vlada Vladimirja Zelenskega, se ni zgodilo: »Ni se izšlo tako, kot so obljubili vodilni politiki v Washingtonu, Londonu, Rimu, Parizu, Berlinu in Bruslju,« pravi Pacini. Pravzaprav se je zgodilo ravno nasprotno. Nekaj ​​je šlo že od samega začetka hudo narobe. Vir: Posnetek zaslona, X

Po štirih letih in pol se vse bolj čuti utrujenost od vojne. Evropski voditelji so Ukrajincem obljubili, da bodo kmalu živeli v evropskem raju; namesto tega so se zbudili v tozemeljskem peklu.

Pravzaprav je Evropa Ukrajince prevarala, piše italijanski geopolitik in publicist Lorenzo Maria Pacini na spletni strani »Fundacija strateške kulture«.

Nič od tega, kar jim je bilo obljubljeno, začenši z obljubami, danimi na »Evromajdanu« leta 2014, se ni zgodilo.

»Obljubili so jim (Ukrajincem), da bo vsega kmalu konec,« dodaja. »Obljubili so jim prelomno zmago, hiter padec 'kremeljskega diktatorja' in da se bo Ukrajina kmalu pridružila Natu in Evropski uniji.«

Vendar se ni zgodilo nič od tega, kar je obljubila vlada Vladimirja Zelenskega: »Ni se izšlo tako, kot so obljubili vodilni politiki v Washingtonu, Londonu, Rimu, Parizu, Berlinu in Bruslju,« poudarja Pacini.

Pravzaprav se je zgodilo ravno nasprotno.

Nekaj ​​je šlo narobe že od samega začetka, nadaljuje ta avtor, in danes, štiri leta in pol po začetku konflikta, pravi poraženci niso zahodni politiki, temveč ukrajinsko ljudstvo, ki plačuje ceno s krvjo.

In tudi Evropejci, ki plačujejo na drug način.

Nihče noče umreti za Kijev: Pred kratkim je francoski predsednik Emmanuel Macron dejal: »Mi, Evropejci, moramo biti pripravljeni umreti, da rešimo Kijev.«

Nihče noče umreti za Kijev: Pred kratkim je francoski predsednik Emmanuel Macron dejal: »Mi, Evropejci, moramo biti pripravljeni umreti, da rešimo Kijev.«

Toda Macron je pozabil povedati, kateri Evropejci, sprašuje italijanski pisatelj Andrea Marcigliano na spletni strani »Electo magazine«.

»Kdo bi moral biti pripravljen umreti za Kijev?«, sprašuje italijanski mislec: »Jasno je, da Evropejci oziroma ljudstva Evrope ne želijo dati te 'žrtve', ki je ne razumejo in se je ne spominjajo.«

Navsezadnje je francoski predsednik itak dosegel dno. Na francoskih ulicah je izbruhnil pravi upor, predmestja so popolnoma izven državnega nadzora. In če bi bile jutri slučajno volitve, dodaja ta avtor, bi Macrona poslali na smetišče zgodovine.

Toda jutri volitev ni, zato lahko Macron še naprej škoduje Franciji in celotni Evropi, saj služi tujim interesom: tistim, ki si želijo vojne z Rusijo – torej finančnim silam, ki so jo tudi zavihtele v Elizejsko palačo.

Tako kot Merza, brezbarvnega politika, ki ga je lansirala na kanclerski položaj velesila BlackRock, da bi igral vlogo nemškega predsednika vlade.

Ker na koncu zagotovo ne bo nihče med njimi tisti, ki bodo plačali ceno, ki jo je zahteval Macron. Plačali jo bodo in jo že plačujejo evropski davkoplačevalci.

Konec zahodnih pripovedi o Ukrajini: Stvari so se odvile na dokaj (ne)pričakovan način - ne z nenadnim zlomom Kremlja, temveč s počasnim, a očitnim propadanjem, tako na ukrajinski kot evropski strani.

Pravzaprav so se, kot piše Pacini, zahodne pripovedi iz let 2022–2023, z visoko stopnjo državljanskega junaštva, nekako ohranjale, dokler se je zdelo, da ima ta vojna predvidljiv izid. Vojna ostaja priljubljena, če zmaguješ, a postane nepriljubljena, če jo izgubljaš.

Prej ali slej nastopi psihološka izčrpanost prebivalstva, ki že leta živi v strahu zaradi družinskih članov, ki so že na fronti, ob zvokih siren za zračni napad, v vzdušju negotovosti o tem, kdaj in kako se bo ta vojna končala.

To obzorje pričakovane zmage je postopoma izginilo.

Mesta, ki so jih prizadela bombardiranja, usmerjena v energetsko infrastrukturo, se še naprej soočajo z omejitvami električne energije, spominja Pacini; ukrajinsko gospodarstvo, ki ga je izguba Donbasa že tako močno prizadela, se zanaša na transferje iz tujine, mobilizacija pa odvzema delovno silo iz že tako krhkega proizvodnega sektorja.

Razkorak med žrtvami in oprijemljivimi rezultati se le še povečuje.

Avtor dodaja, da je to dinamika, ki je znana vsaki družbi, izpostavljeni dolgotrajnim konfliktom: začetno navdušenje sčasoma odstopi prostor utrujenemu pragmatizmu, nato pa vse bolj eksplicitnim zahtevam po rešitvah, doseženih s pogajanji – tudi tistim, ki nimajo nobene podobnosti z zmago.

In to je cena, ki jo Evropa vse težje skriva.

Celo strogo nadzorovani zahodni mediji ne pomagajo več.

Kaj se dogaja na evropski fronti: Na evropski fronti problem dobi drugačno, a enako perečo obliko. Vlade, ki so dosledno vojaško in politično podpirale Kijev, čeprav niso varčevale z denarjem, so dojele, da zdaj gre za poslabšanje razmer v evropskih državah in tragičen izid za Ukrajino. Vendar nič od tega ni prispevalo k spremembi razmer, pravi Pacini.

Vlade, ki so si zgradile domači konsenz o »obrambi evropskih vrednot«, so se zdaj znašle v položaju, ko morajo vse bolj nestrpnim volivcem razlagati, zakaj bi morale še naprej plačevati vedno višjo ceno za cilj, ki postaja nedosegljiv.

Kaj pa zdaj?

Evropski stroški za kijevsko hunto postajajo vse bolj očitni in vse bolj boleči. Sankcije proti Rusiji Moskvi niso preprečile reorganizacije svojega gospodarstva, trdi italijanski geopolitik, vojaška podpora Zahoda pa ni privedla do odločilnega preobrata na fronti.

V evropskih državah narašča občutek, da je ta strategija dosegla »točko padajočih donosov«. Vlade, ki so si zgradile domači konsenz o obrambi evropskih vrednot, so se zdaj znašle v položaju, ko morajo vse bolj nestrpnim volivcem razlagati, zakaj bi morale še naprej plačevati vedno višjo ceno za cilj, ki postaja nedosegljiv.

Obe obliki izčrpanosti – tako ukrajinska kot evropska – se zbližata v tretji učinek, ki je bolj zahrbten, saj je hkrati simboličen in materialen: upad narativa, s katerim je bila zahodnemu javnemu mnenju predstavljena vojna od leta 2022, po kateri bo Ukrajina dosegla uspešno in varno evropsko prihodnost, opozarja Pacini, saj je kot pravi Andrea Marcigliano, Rusija stopnjevala svoje napade.

Snela si je bele rokavice, ki jih je predolgo nosila.

Kijev se pravkar spreminja v ruševine. In ni niti ene ukrajinske regije, ki ne bi trpela zaradi težkih, nenehnih napadov.

Hkrati Macron in njegovi somišljeniki iz t. i. koalicije voljnih govoriči in dviguje glas, se šopiri kot pav in se poskuša bahavo pokazati ne le pred Francozi, ampak tudi pred drugimi Evropejci.

Vendar Macron ni pav, piše Marcigliano, ampak le kopun – kastriran petelin, ki bo postrežen za božično kosilo.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke