ponedeljek, 29. junij 2026 leto 31 / št. 180
Jekleno prijateljstvo: Srbija po nadzvočnih raketah iz Kitajske nabavlja še najzmogljivejši protizračni ščit v Evropi
HQ-9B Vir: Telegram
Beograd se – ko gre za ključne dele nacionalne obrambe - ne ozira več na Bruselj.
Namesto da bi se zahodnim partnerjem prilizoval z nakupom zastarelega NATO orožja, srbska vojska gradi večplastni obrambni sistem, ki ga Evropa še ni videla.
In ključ do njega prihaja iz Pekinga.
Sporočilo Zahodu na Vidovdan
28. junij je za Srbe pomemben datum. Vidovdan. Dan bitke na Kosovu. Dan, ko so Slobodana Miloševića odpeljali v zapor v Haag.
Vidovdan je srbski državni in verski praznik, ki se praznuje 28. junija po gregorijanskem koledarju oziroma 15. junija po julijanskem koledarju.
Srbska pravoslavna cerkev ga praznuje kot dan spomina na kneza Lazarja in srbske mučenike, ki so 15. junija 1389 (po julijanskem koledarju) padli v bitki na Kosovu proti Osmanskemu cesarstvu. Je eden največjih srbskih praznikov.
Pomen Vidovdana za srbski narod izhaja iz zgodovinskih dogodkov, povezanih s tem datumom.
Srbija bo prva evropska država, ki bo v svoje vrste vključila kitajski najzmogljivejši večnamenski sistem za zračno obrambo — orožje, ki v mnogih pogledih prekaša celo ruski S-400 in zahodne ekvivalente.
Najpomembnejši med vsemi je bitka na Kosovu, trpljenje kneza Lazarja (1371–1389) in tako imenovani padec srbskega cesarstva, tako da se na ta dan poleg svetega Amosa od začetka 20. stoletja praznuje tudi cerkveni praznik svetega velikega mučenika kneza Lazarja in svetih srbskih mučenikov.
In to je tudi dan, ko je po velikem mitingu v središču Beograda srbski predsednik Aleksandar Vučić je potrdil, kar so vojaški opazovalci v regiji slutili že mesec dni: Srbija bo iz Kitajske kupila protizračne raketne sisteme dolgega dosega HQ-9.
Gre za potezo, ki v evropskem vojaškem zemljevidu ne pomeni zgolj novega nakupa, ampak geopolitični preboj.
Če bo pogodba dejansko podpisana, bo Srbija prva evropska država, ki bo v svoje vrste vključila kitajski najzmogljivejši večnamenski sistem za zračno obrambo — orožje, ki v mnogih pogledih prekaša celo ruski S-400 in zahodne ekvivalente.
Srbija je postala tudi prva evropska država s hipersoničnimi udarnimi zmogljivostmi — zmogljivostjo, ki jo številne zahodne vojske še razvijajo ali pa jo imajo le v eksperimentalni fazi.
HQ-9 ni samostojen projekt.
Srbija že dve leti sistematično gradi večplastno protizračno mrežo, katere osrednji steber predstavlja kitajski srednjega dosega sistem HQ-22, ki so ga v Beograd dobili aprila 2022.
Temu so se pridružili mobilni sistemi bližnjega dosega HQ-17A, ki ščitijo ključne objekte, ruski Pantsir-S ter modernizirani sovjetski S-125.
A vse to je bila le predigra. HQ-9, ki ga v kitajski vojski dopolnjujeta še strateška protibalistična sistema HQ-19 in HQ-29, predstavlja prvi resnično dolgega dosega ščit v srbski zgodovini — sposoben ne le da onesposobi letala, ampak tudi balistične rakete in druge precizno vodene izstrelke.
Zakaj ravno Kitajska?
Zahodni komentatorji so naklonjeni razlagi, da gre za Vučićevo usmeritev proti NATO. A resnica je bolj kompleksna in za zahodne obrambne načrtovalce precej neprijetna.
Kitajski sistemi, od HQ-22 do zdaj napovedanega HQ-9, v ključnih parametrih prekašajo ne le rusko, ampak tudi zahodno konkurenco.
HQ-9 naj bi imel naprednejšo elektroniko, senzorje in sisteme za vodenje raket kot ruski S-400 — kar odseva kitajsko industrijsko premoč na področju polprevodnikov, umetne inteligence in radarske tehnologije.
Vse komponente, od izstreliščnih ramp do radarjev in poveljniških vozil, so nameščene na tovornjake, kar omogoča hitro premikanje po izstrelitvi. Pri sodobnih konfliktih, kjer je prva faza vedno uničenje nasprotnikove protizračne obrambe, je takšna mobilnost ključna za preživetje.
In ni šlo le za rakete.
Srbsko vodstvo tako ohranja obrambno avtonomijo, ki bi jo z nakupom zahodnega orožja — vedno povezanega z vključevanjem v NATO logistične in poveljniške strukture — izgubilo.
Marca letos so se pojavile fotografije srbskih lovcev MiG-29, oboroženih s kitajskima nadzvočnima raketama CM-400AKG, ki letita s hitrostjo nad Mach 6.
Srbija je tako postala prva evropska država s hipersoničnimi udarnimi zmogljivostmi — zmogljivostjo, ki jo številne zahodne vojske še razvijajo ali pa jo imajo le v eksperimentalni fazi.
Poleg tega so v srbski inventar že prej vstopili tudi kitajski brezpilotniki, ki dopolnjujejo celovit sliko oboroževanja, ki ga zahodni partnerji ne morejo (ali nočejo) ponuditi.
Srbija je to svojo moč gradila počasi, več kot desetletje – in pod stalnim pritiskom iz EU in ZDA. Tudi z članicami EU in ZDA je ohranjala vsaj partnerske, če ne že dobre odnose, prav zato pa je lahko relativno brez težav obnovila svojo vojsko, precej materialno osiromašeno po razpadu SFRJ, balkanskih vojnah in po agresij zveze NATO leta 1999.
Cena je seveda pomemben dejavnik.
A še pomembnejši je politični: nakup orožja iz Pekinga ne sproži samodejnih sankcij, ki bi jih Bruselj in Washington uvedla proti vsakemu, ki bi se odločil za ruski S-400. Kitajska ponuja primerljive zmogljivosti po nižji ceni in brez političnega izsiljevanja.
Srbsko vodstvo tako ohranja obrambno avtonomijo, ki bi jo z nakupom zahodnega orožja — vedno povezanega z vključevanjem v NATO logistične in poveljniške strukture — izgubilo.
Spomin, ki ne izgine
Da bi razumeli, zakaj Beograd vlaga toliko sredstev v asimetrično obrambo, se moramo ozreti le čez ramo. Leta 1999 je zveza NATO pod krinko »humanitarne intervencije« 78 dni bombardirala ZR Jugoslavijo.
Cilji so bili ne le vojaški — uničena je bila infrastruktura, civilna industrija, mostovi, tovarne, televizijski oddajniki. Tisoči civilistov je umrlo.
Agresija, ki je v mednarodnem pravu ostala sporna, ker jo Varnostni svet OZN ni odobril, je Srbijo pustila v razvalinah in z globokim nezaupanjem do zahodnih vojaških zavez.
Zadeto s strani ZDA je bilo takrat tudi kitajsko veleposlaništvo.
Agresija, ki je v mednarodnem pravu ostala sporna, ker jo Varnostni svet OZN ni odobril, je Srbijo pustila v razvalinah in z globokim nezaupanjem do zahodnih vojaških zavez.
Umrli so kitajski diplomati in novinarji. Mnogi so še danes prepričani, da ni šlo za naključje, pač pa za namere napad.
In tudi tega Kitajska ni pozabila.
Ob tem ima zaradi leta 1999 in napada zveze NATO Srbija še danes velike težave.
Danes je situacija še zlasti občutljiva zaradi Kosova. Večina članic EU — in seveda same ZDA — je priznala neodvisnost te srbske pokrajine, ki jo Beograd šteje za svojo zgodovinsko in duhovno zibelko.
Bruselj Srbiji pri vsaki priložnosti postavlja priznanje Kosova kot ultimat za napredovanje v evropskih integracijah.
Vučićeva vlada je pod tem pritiskom, a hkrati ne more ignorirati, da je na Kosovu še vedno prisotna največja zahodna vojaška baza v regiji, da se tam še vedno dogajajo incidenti in da bi morebitna eskalacija — če bi srbska manjšina na severu pokrajine zahtevala zaščito — lahko znova odprla vprašanje vojaškega posredovanja.
Ponovitev 1999? Ne, hvala.
Nakup HQ-9, skupaj z že obstoječo mrežo HQ-22, hipersoničnimi raketami in droni, ni le modernizacija vojske. Je jasen strateški signal: Srbija namerava storiti vse, da ponovitev scenarija iz leta 1999 postane čim manj verjetna.
Ne gre za to, da bi Beograd lahko premagal NATO v odprtem spopadu — to bi bilo iluzorno. Gre za to, da bi morebitnemu agresorju naredil ceno napada previsoko.
Asimetrična obramba, ki temelji na mobilnosti, skrivanju, večplastnosti in tehnični superiornosti kitajske elektronike, je edini smiseln odgovor na vojsko, ki ima v desetkratniku več letal, raket in satelitov.
Vsaka hipersonična raketa, vsak radar, ki lahko zazna »nevidno« (stealth) letalo, vsak sistem, ki lahko v trenutku spremeni položaj, pomeni, da morebitni napadalec ne more računati na hitro in brezplačno zmago.
Za zahodne obrambne stratege to pomeni glavobol. Za Srbijo pa zavarovalno polico.
Evropa se zbuja v svetu, kjer zahodna vojaška tehnologija ni več samoumevno najboljša. Srbija to spremembo ne le opazuje — jo aktivno izkorišča.
In če bo pogodba za HQ-9 res podpisana, bo Beograd postal prva evropska prestolnica, nad katero ščit kitajskega izvora ne bo več novica, ampak realnost.
Za zahodne obrambne stratege to pomeni glavobol. Za Srbijo pa zavarovalno polico.
