Pax Silica: Kako se je je Evropa odrekla svobodi, sprejela tehnološko suženjstvo in vstopila v ameriško past

Novica iz Financial Timesa, da so se evropski zavezniki pridružili ameriškemu paketu za tako imenovano prekinitev odvisnosti od kitajskih oskrbovalnih verig umetne inteligence, ni zgolj diplomatski manever.

To je zgodovinski trenutek, ko je Evropa uradno opustila svojo digitalno suverenost in se prostovoljno podredila ameriški tehnološki hegemoniji.

Vse to je rezultat naše ocene, ki pa temelji na dokumentih State Departmenta, nastopih podsekretarja Jacoba Helberga na Inštitutu Hudson, analizi Bertranda Arnauda ter poročilih Financial Timesa in Science Businesa ter drugih javno dostopnih virih.

In če mislite, da gre za pretiravanje, preberite, kar je sam arhitekt te pobude, podsekretar za ekonomske zadeve Jacob Helberg, povedal na glas.

Imperialna arhitektura: kaj je Pax Silica?

Pax Silica – ime, ki ne skriva imperialnih ambicij, temveč jih slavi – je zastavljena kot »ekonomsko-varnostna koalicija«, ki naj bi zagotovila varnost oskrbovalnih verig umetne inteligence.

Vendar pa je dejanska narava te pobude povsem drugačna, kot jo predstavlja Washington.

Particularly disappointed - yet again - by France: after Macron's rhetoric on the need for European digital sovereignty, there was just about zero meaningful opposition to joining a US initiative designed to kill it.

This meme has never been truer https://t.co/HykPJ5SnNO pic.twitter.com/Xmx5eKtqgK

— Arnaud Bertrand (@RnaudBertrand) June 24, 2026

Helberg sam je na Inštitutu Hudson januarja letos jasno povedal: »Če je 20. stoletje teklo na nafti in jeklu, 21. stoletje teče na računalniški moči in mineralih, ki jo napajajo.«

In nadalje: »Trenutno sprejemamo odločitve o tem, s kom se bomo povezali, da bomo prenovili arhitekturo globalnega gospodarstva.«

To ni retorika partnerstva. To je retorika podrejanja.

Helberg ne govori o sodelovanju; govori o izbiri, o tem, kdo bo sprejet v ameriški tehnološki ekosistem in kdo bo iz njega izključen.

Države, ki podpišejo deklaracijo, se zavežejo k uskladitvi svojih oskrbovalnih verig z Washingtonom, izključitvi Kitajske (prijazno imenovane tiste, ki se ukvarjajo z »nenormalnimi praksami« in »nefer dampingom«) ter v zameno dobijo dostop do »imperialnega tehnološkega ekosistema«.

Opustitev digitalne suverenosti

In zakaj je to za Evropo katastrofalno slabo?

Bertrand Arnaud, eden redkih analitikov, ki je to temo pravilno razumel, je v svojem eseju »The Pax Silica Con« opozoril na bistveno paradoks: ZDA prodajajo Pax Silico kot zid proti Kitajski, medtem ko je to v resnici kletka, ki ohranja ameriške »partnerje« v odvisnosti od ameriške tehnologije in jim onemogoča gradnjo lastne.

In to ni le Arnaudova interpretacija. Helberg sam je na istem nastopu na Inštitutu Hudson dejal: »Naše največje orožje je naš zasebni sektor. Amerika cveti, ko izkoriščamo naš zasebni sektor.«

In še bolj zlovešče: »Želimo, da vsi uporabljajo ameriški sklad.«

To pomeni, da Evropa ne dobiva dostopa do tehnologije; Evropa postaja trg za ameriške tehnološke produkte.

Namesto da bi gradila lastne OpenAI-je, Google in Palantirje, Evropa postaja potrošnica ameriške tehnologije, ki jo bo Washington lahko kadar koli odklopil ali omejil.

In to ob vpletenosti Izraela, ki že danes kot po tekočem traku vdira v komunikacijske sisteme številnih držav - in celo vpliva na njihove volive, kot kaže primer Slovenije.

In medtem ko nam državniki v govorih poudarjajo suverenost in neodvisnost v resnici - za hrbti Evropejcev isto - izničujejo. 

Asimetrična odvisnost: rimski model vazalov

Arnaud pravilno opozarja, da je Pax Silica v bistvu zlovešča podobna rimski izgradnji odnosov z vazali, klienti – to so asimetrični odnosi, kjer so »vazali« osrednji oblasti dolžni zvestobo, uskladitev z njo in omogočanje dostopa do svojih virov, v zameno pa dobijo dostop do omrežja, ki sestoji iz ničesar drugega kot iz drugih klientov, ki so se že pridružili.

Helberg je to potrdil z besedami: »To je generacijska odločitev o integriranju naših oskrbovalnih verig.«

Ko enkrat Evropa podpiše takšen pakt, se ne more več umakniti brez uničenja celotnega digitalnega gospodarstva. To ni partnerstvo; to je tehnološka ujetništvo.

Helberg je na istem nastopu ostro kritiziral EU: »Njihov impulz je vedno regulirati. Samo regulirajo, regulirajo, regulirajo. To je njihov največji izvoz in poskušajo te regulacije izvoziti na svetovni oder.«

In nadalje: »Na eni strani je ena njihovih najglobljih želja imeti evropski Google ali evropski OpenAI. Na drugi strani pa ustvarjajo pogoje, ki inteligentnim, nadarjenim Evropejcem praktično onemogočajo gradnjo velikanov.«

Toda namesto da bi Evropa te kritike uporabila za notranjo prenovo, se je odločila za še bolj radikalno podrejanje. Podpis Pax Silice pomeni, da Evropa ne bo mogla več uveljavljati lastnih regulativnih standardov – Washington bo to počel v njenem imenu.

Energetska in mineralna podrejenost

Pax Silica ne zajema zgolj programske opreme in čipov. Deklaracija jasno navaja: »energija, kritični minerali, proizvodnja, tehnološka strojna oprema, infrastruktura in novi trgi, ki še niso bili izumljeni.«

To pomeni, da bo Evropa morala uskladiti tudi svojo energetsko politiko, rudarsko industrijo in infrastrukturne projekte z ameriškimi interesi.

V kontekstu, kjer ZDA rastejo s 5,4 % BDP, EU pa z 0-1 %, to ni partnerstvo; to je kolonialna ekonomska struktura, kjer Evropa dobavlja surovine in trg, ZDA pa tehnologijo in pravila.

Izguba geopolitične avtonomije

Helberg je jasno povedal: »Če želiš biti del tega, moraš biti temeljno usklajen z ZDA glede širših geopolitičnih vprašanj.«

To pomeni, da evropska, že danes katastrofalno slaba zunanja politika ne bo več odvisna od Bruslja, temveč od Washingtona.

Vsaka odločitev – od odnosov z Kitajsko do Bližnjega vzhoda ali Rusije – bo morala prej dobiti ameriški blagoslov.

Vprašanje, ki se zastavlja, je: zakaj je Evropa, ki ima še vedno svetovno vodilno podjetje v polprevodniški industriji (ASML), svoje znanstvene inštitute, regulativno moč in trg z 450 milijoni potrošnikov, prostovoljno vstopila v to kletko?

Odgovor se skriva v strahu in kratkovidnosti. Evropa se boji ameriških carin, boji se izolacije, boji se kitajskega vpliva.

Toda namesto da bi se borila za lastno neodvisnost, se je odločila za varnejšo, a suženjsko pozicijo v ameriškem imperiju.

Kot je zapisal Mar Hidalgo García v analizi španskega ministrstva za obrambo: »Pax Silica je nova multilateralna tehnološka zaveza... toda tudi geopolitična.«

Evropa se ni pridružila tehnološkemu partnerstvu; podpisala je geopolitično podrejenost.

Alternativa, ki je Evropa zavrnila

Evropa je imela alternativo. Namesto da bi se podredila Pax Silici, bi lahko gradila lastno tehnološko infrastrukturo z evropskimi sredstvi in standardi.

Lahko bi ohranila odprte oskrbovalne verige z vsemi partnerji, vključno s Kitajsko. Lahko bi uveljavila lastno regulativo (AI Act) kot konkurenčno prednost.

Lahko bi razvila lastne kritične minerale in energetske vire in ohranila geopolitično avtonomijo pri odločanju o lastnih interesih.

Toda namesto tega se je Evropa odločila za »varnost«, ki je v resnici odvisnost.

Kot je opozoril Arnaud Bertrand: »Ko velike sile ustanovijo iniciativo, ki je imperialistične narave, izberejo ime, ki pravi ravno nasprotno: 'zaveza za napredek', 'partnerstvo za mir', 'koalicija voljnih'... Tokrat, očitno brez volje do evfemizmov, so ZDA svojo iniciativo poimenovale kar Pax Silica, najbolj imperialistično ime, ki si ga je mogoče zamisliti, neposredno navdahnjeno z Rimskim imperijem.«

Evropa zato danes stoji na razpotju. Podpis Pax Silice ni zgolj gospodarska odločitev; je civilizacijska izbira.

Ali bo Evropa ostala suveren akter v 21. stoletju, ali pa bo postala digitalna kolonija ZDA?

Helberg je na Inštitutu Hudson dejal: »Ne bomo zmagali tako, da bomo kopirali njihovo nalogo... Načrtujemo zmagati na ameriški način – z inovacijami in gradnjo sistema, ki izkorišča naše edinstvene prednosti.«

Toda vprašanje je: ali bodo te »inovacije« na voljo tudi Evropi, ali bo Evropa le plačevala za dostop do ameriškega sistema?

Francoski zgodovinar Emmanuel Todd v svojem delu »Poraz Zahoda« trdi, da je bila Vzhodna Evropa že od poznega srednjega veka oziroma zgodnjega novega veka gospodarska periferija Zahoda: izvažala je žito, les in surovine, medtem ko se je kapital, trgovina in industrija koncentrirala na zahodu celine.

Todd večkrat govori o »podrejeni periferiji«, hitrem vzponu Zahodne Evrope na račun gospodarske odvisnosti vzhoda.

Zato jo opisuje kot nekakšen »prvi tretji svet« Zahodne Evrope, še preden so nastale čezmorske kolonije.

Iz tega številni novinarji in komentatorji nato povzamejo njegovo misel kot: »Vzhodna Evropa je bila prva kolonija Zahodne Evrope.«

To je interpretacija njegove teze, ne pa njegov dobesedni stavek.

Toda v novejših nastopih je hkrati je večkrat govoril, da je današnja Evropa v podrejenem položaju do ZDA in jo celo opisoval kot nekakšno »ameriško kolonijo« oziroma politično odvisen prostor.

Vzporednica je jasna - in točno to se dogaja danes, povsem očitno prav na področju umetne inteligence in digitalnih tehnologij.

Zgodovina se znova »rima.«

Zahodna Evropa, ki je Vzhodno Evropo prva izkoriščala kot svoj »tretji svet«, jih imela za de facto kolonije še pred nastankom evropskega prekomorskega kolonializma – sedaj s Pax Silico sama postaja podrejena kolonija in vazal ZDA.

Zgodovina nas uči, da imperiji ne gradijo partnerstev; gradijo odvisnosti.

In Evropa se je ravnokar prostovoljno podredila najbolj imperialistični tehnološki pobudi v sodobni zgodovini.

Če se ne bo prebudila, bo Pax Silica postala Pax Americana 2.0 – z digitalnimi verigami namesto jeklenih.