Nepričakovane posledice cenzure: Kako so zahodnoevropske elite izgubile spletko proti Rusiji

Zahod je hladno vojno dobil s ponudbo boljšega življenja, ne z nadzorom misli. Zdi se, da so članki in možganski trusti odločeni pozabiti to lekcijo.

Države »Zahoda« počasi in zagotovo, v pogojih posredne vojne z Rusijo, ki jo izvajajo preko Ukrajine, lastne države spreminjajo v »države nadzora«.

In vse to pod krinko »odpornosti« ter plemenitih ciljev, kot je »varnost otrok.«

Po isti poti je krenila tudi prejšnja, Golobova vlada in nič ne kaže, da bo Janševa v tej smeri kaj manj zagreta.

V Veliki Britaniji oziroma Združenem kraljestvu je nedavno kakor bomba udarila vest o dokončni prepovedi dostopa do družbenih omrežij vsem 16-letnikom in tistim, ki so stari manj.

A v resnici se za tem skriva veliko več.

Gre za predlog, ki bo zahteval prijave, skeniranje, kazanje potnih listov za prav vsako komentiranje na družbenih omrežjih.

Ni namreč mogoče uvesti prepovedi za določeno starostno skupino , ne da bi preverjali starosti vseh.

A to je samo začetek. Sedaj so v v Združenem kraljestvu velikim tehnološkim podjetjem ukazali, da naj vohunijo za vsemi sporočili svojih naročnikov.

Ukaz pa je tako tajen, da sploh ne smejo priznati, da so ga dobili.

A javnost je za to vseeno izvedela.

V bistvu gre za najbolj splošen in drzen napad na anonimnost in svobodo govora doslej.

Podobne sisteme je uvedla že Avstralija, v isto smer pa rinejo tudi članice EU.

K temu je potrebno dodati še ostale omejitve, ki jih že poznamo v EU – obsodbe ljudi, ki kritizirajo politike, uvedbo algoritmov, ki zmanjšajo vidnost »neprimernih« objav (pogosto tudi naših, na Insajderju), ustrahovanje drugače mislečih s pomočjo evropske uredbe DSA, ukrepov proti »dezinformacijam« ter »sankcij« Sveta EU, ki v trenutku, brez sodne odločbe, posameznikom preprečijo dostop do lastnih dohodkov, računov in podobno.

To pa kratkovidno podpirajo, v imenu »boja proti Rusiji«, tudi vsi vidnejši zahodni intelektualci.

Tudi v Sloveniji jih je večina pogrnila na tem zgodovinskem izpitu.

Tomaž Mastnak je eden od redkih, ki se je v Sloveniji glasno zoperstavil tej represiji, na povsem drugem polu pa so pronatovski vojni hujskač Slavoj Žižek in večina »komentariata« v osrednjih medijih.

A nič bolje ni v drugje.

Najhuje je verjetno prav v Združenem kraljestvu.

Situacijo tam je v svojem eseju na Substacku in X-u predstavil Brian MacDonald.

Takole je zapisal:

»Prejšnji teden je Guardian predstavil zanimiv kratek posnetek pospešenega upada političnega mišljenja v Zahodni Evropi. Esej Timothyja Gartona Asha »Kako premagati Putina«, ki ga je tri dni pozneje kot »Pogled Sveta« predstavila lobistična skupina ECFR, ki jo financira EU, in se začne, kot se to pogosto zgodi, s smiselno predpostavko, da blok potrebuje resno strategijo za Rusijo, konča pa se nekje veliko temneje, z receptom za rešitev demokracije tako, da jo naredimo manj demokratično.

Vse to je del ponavljajoče se sodobne bolezni, kjer avtor želi, da bi EU postala bolj avtoritarna, da bi premagala avtoritarneže.

Lahko bi jo imenovali »von der Leyenizem«, ki izvira iz tistega posebnega toka zahodnoevropskega mišljenja, ki verjame, da ni bilo vse, kar je povezano z Nemčijo v tridesetih letih prejšnjega stoletja, slabo, in da je bilo v tem kar nekaj odrešilnih potez.

Star trik, preoblečen v čisto srajco, ki vztraja, da moramo nadzorovati govor, da bi branili svobodo, in je precej podoben seksu zato, da bi ohranili nedolžnost.

Vse to je temeljilo na prepričanju, da je treba nestrinjanje obravnavati kot izdajo, če drugače misleči uporablja napačen besednjak in prihaja z napačne strani političnih tirov.

Izraz »pregnati lastne nacionaliste« je tukaj velik izdajalec in razkriva pravi cilj.

ashputin.jpg

Če bi to pomenilo, da jih premagamo na volitvah z reševanjem pomislekov volivcev, bi bilo to dovolj pošteno, saj naj bi tako politika delovala.

Vsi pa vemo, da nova orodja vključujejo pravosodje, cenzuro, nadzor, deplatformiranje, finančni pritisk, vmešavanje špijonov, medijske kampanje in neskončno namigovanje, da vsaka stranka zunaj centra, ki ga je odobril Bruselj, nekako nosi matrjoško, napolnjeno s kremeljskim denarjem.

Da bi načrt uspel, bi bilo treba liberalno demokracijo nadomestiti z novo obliko »upravljane demokracije«, tokrat z zahodno blagovno znamko.

V bistvu gre za ruski surkovizem iz 2000-ih, preoblikovan z boljšim krojenjem, spolnimi kvotami, manj cigaretami, manj repa, več raznolikosti, mavričnimi zastavami, zaimki in veliko bolj dolgočasnim nočnim življenjem.

Tragedija je v tem, da se avtor skoraj spomni resnične lekcije hladne vojne 20. stoletja, nato pa se požene mimo nje, kot da bi bil žrebec z očali na vlaku ob 2.40 v Sandownu.

Zahod je premagal Sovjetsko zvezo, ker je ponujal boljše življenje in ne zato, ker je znal učinkoviteje nadzorovati razmišljanje.

Celo otroci Hruščova in Stalina so se preselili v Ameriko, toda klani Kennedyjev in Rooseveltovi niso odhiteli na vzhod, hrepeneč po komunalni četrti Leningrada.

Zahod se je ponašal s svobodnejšimi institucijami, višjim življenjskim standardom, bolj odprto razpravo, več prostora za posameznika in globljim občutkom, da je jutrišnji dan morda tvoj, da ga oblikuješ, namesto da bi bil nekaj, kar si je izročil odbor sivih mož, ki so se drug drugega nagovarjali kot »tovariši« in imeli nenavadno navado, da se poljubljajo na ustnice.

Ujeta mladina vzhodnega bloka ni gledala čez železno zaveso in zavidala sporočilom Nata, temveč supermarketom, svobodi potovanja, univerzam, jazzovskim ploščam, kavbojkam, lepšim avtomobilom, necenzuriranim knjigam, Michaelu Jacksonu in možnosti življenja brez majhnega cenzorja, ki bi bil trajno vgrajen v lobanjo.

To je tisto, zaradi česar je bil Zahod privlačen, zdaj pa poglejte program, ki ga ponuja liberalni pisateljski razred.

Vključuje trajno sekuritizirano EU, odrezano od poceni ruske energije in surovin ter zavezano ponovnemu oboroževanju, sankcijam, industrijskim obremenitvam, padajočemu življenjskemu standardu in neskončnemu moralnemu pouku.

Ali Ash resno verjame, da naj bi to postal veliki privlačni pol enaindvajsetega stoletja?

In na podlagi česa? Bi bili to draga elektrika, deindustrializacija, visoka brezposelnost mladih, naraščajoča neenakost, migracijske krize in politični razred, ki volivce označuje za nevarne, ko se pritožujejo?

Nemčija je očiten opozorilni znak, saj je njen uspešen model desetletja temeljil na poceni energiji, napredni proizvodnji, trdni infrastrukturi, kohezivni družbi in dostopu do razvitih in razvijajočih se trgov.

Od leta 2021 je ta model narušen, saj so tovarne pod pritiskom, stroški energije so se zvišali, država sprejema vse več migrantov (zelo pogosto vprašljive uporabnosti za širšo družbo), stara industrijska gotovost pa se je po robovih skrčila, medtem ko se razpada celo železniško omrežje.

Vendar, namesto da bi se vprašali, ali lahko članice EU resnično uspevajo, medtem ko so trajno ločene od največje evropske države, strateški razred polovice celine poseže po še enem predavanju.

Česar ne razumejo, je, da EU ne more cenzurirati in moralizirati svoje poti do privlačnosti in niti ne more graditi enotnosti z nepoštenim pretvarjanjem, da je populizem izključno tuja okužba.

Vodilni v EU imajo raje laž, da so volivci hipnotizirani s strani Moskve, ker ne morejo predelati resnice, ki je, da vse več njih ne verjame več, da je sedanji politični razred (to pomeni oni) kos nalogi.

In čeprav je lažje, kot da bi jim odgovorili, svoje nasprotnike označiti za agente, prevarante, rasiste, "proruse" ali skrajneže - je to tudi samomorilsko.

eu_rismo_cesarstvo.jpg

No, nič od tega ne pomeni, da bi morala biti Zahodna Evropa šibka in da bi se morale njene različne države seveda braniti.

Imeti bi morale delujoče vojske, meje, ki nekaj pomenijo, industrijo, jasne identitete in voditelje, ki bi se lahko pogovarjali z Washingtonom, Moskvo, Pekingom in Kijevom, ne da bi zveneli kot pripravniki na panelu možganskih trustov.

Vendar bi resna EU razumela tudi geografijo in sprejela, da Rusija ni minljiv vremenski sistem, temveč največja evropska država, jedrska sila, pomembna baza virov in trajno dejstvo celine.

Poskus izključitve Rusije iz evropskega projekta, hkrati pa vključevanje vseh drugih nekdanjih sovjetskih držav, je bil vedno absurdna oblika pobožnih želja in je imela tudi strukturne posledice za samo Rusijo.

Če bi se EU obnašala drugače, bi lahko počakala na Putinovo generacijo, ki je razumljivo prizadeta zaradi razpada Sovjetske zveze in ponižanja v devetdesetih letih.

Takrat bi se lahko spopadla z bolj mednarodno in liberalno usmerjenim vodstvom, ki se sploh ni spomnilo ZSSR, ki bi zagotovo sledilo

Nikoli ne smemo pozabiti, da je le mesec dni pred prvimi protesti na Majdanu v Kijevu Aleksej Navalni osvojil drugo mesto na županskih volitvah v Moskvi, toda potem, ko sta EU in ZDA z vsem srcem podprli strmoglavljenje izvoljene ukrajinske vlade, so ruske elite, pa če nam je všeč ali ne, sklenile, da je bila zavezanost Zahoda demokraciji in pravilom le prevara.

To ni poziv EU k predaji Moskvi, temveč predlog, da zgradi evropsko varnostno arhitekturo, ki vključuje tako Rusijo kot Ukrajino, saj stabilnega reda ni mogoče zgraditi s pretvarjanjem, da je mogoče eno od njiju odpraviti.

Če bo EU še naprej postajala revnejša, bolj cenzorska, manj svobodna in bolj prestrašena zaradi lastnih volivcev, bo še naprej drvela po poti propada.«