torek, 28. april 2026 leto 31 / št. 118
Ruska analiza »Bruseljskega mehurčka«: Kaj si želijo evroskeptiki na čelu slovenskega parlamenta?
Morda že kmalu? Putin in Stevanović. Vir: Fotomontaža Grok AI, Insajder
Ruski avtor Arsenij Švarjov je za Regnum (regnum.ru) pod naslovom »Bruseljski mehurček«: Kaj si želijo evroskeptiki na čelu slovenskega parlamenta«, napisal zanimiv članek o stranki Resni.ca, predsedniku parlamenta Zoranu Stevanoviću in Sloveniji, ki ga zaradi odlične analize objavljamo v celoti: »Nedavni politični dogodki v Sloveniji, ki so dosegli vrhunec z izvolitvijo Zorana Stevanovića za predsednika parlamenta in njegovo pobudo za izvedbo referenduma o izstopu države iz Nata, predstavljajo več kot le notranjepolitično epizodo. So simptom globokih strukturnih sprememb, ki se dogajajo v slovenski družbi, in kazalnik širših transformacijskih procesov v evropski varnosti.
V tem kontekstu je še posebej pomemben koncept 'bruseljskega mehurčka', ki so ga razvili znanstveniki Marko Lovec, Faris Kočan in Melika Mahmutović. Opisuje vrzel med proevropskimi elitami, ki so aktivno vključene v integracije, in prebivalstvom, ki članstvo v EU in Natu dojema predvsem skozi prizmo funkcionalnih koristi, ne da bi vedno delilo vrednostne temelje teh zavezništev.
Razmere v Sloveniji so še posebej primerne za proučevanje dinamike evroskepticizma in atlantizma v majhnih državah članicah EU in Nata.
.@Drzavnizbor, novemu predsedniku parlamenta in stranka @resni_ca, zakaj levičarji pogrešajo svojo Urško. pic.twitter.com/Wy2C6E6w9h
— SimonVidmar (@VidmarSimon) April 21, 2026
Stranka Resni.ca, ki jo vodi Zoran Stevanović, je presenetljiv primer nove vrste populističnega gibanja v Evropi. Njen ideološki profil je bistveno bolj kompleksen kot poenostavljena definicija 'evroskeptične stranke'.
Resni.ca, ki se je pojavila kot protestno gibanje proti vladnim ukrepom za boj proti COVID-19, je v svojo agendo hitro vključila elemente libertarizma, anti cepljenja in, kar je najpomembneje, poudarek na nacionalni suverenosti in kritiko nadnacionalnih institucij.
Ideologijo Resnice lahko opredelimo kot kombinacijo retro modernističnega nacionalizma in postmodernističnega protesta. Prvi se kaže v želji po obnovi tradicionalnih vrednot in krepitvi vloge nacionalne države, drugi pa v nezaupanju do establišmenta, globalnih elit in uradnih narativov.
Stevanović se spretno pozicionira kot 'proslovenski' voditelj, katerega primarni cilj je 'prebiti mehurček' elit, ki so izklopljene od resničnih problemov ljudi, in obnoviti polno suverenost Slovenije pri odločanju.
Levica je v DZ prišla po zaslugi združitve z Vesna, drugače bi bila težka.
— Boštjan Perne (@bostjanperne) April 11, 2026
V opoziciji bo skupaj s Svoboda, ki bo narekovala tempo. Svoboda je od Levice prevzela temeljno smer in Levici zmanjkuje prostora na politični sceni. Če se ne bo "odlepila" od Svobode je ne bo več.
Njegova izvolitev za predsednika parlamenta aprila, ki jo je podprlo 48 od 90 članov, je bila rezultat situacijske večine, združene okoli ideje o nasprotovanju vladi in njeni politiki, in je odražala tudi naraščajoče nezadovoljstvo dela volivcev.
Pomembno je konceptualno razlikovati med različnimi oblikami nasprotovanja evropskim integracijam in članstvu v Natu.
Trdi evroskepticizem pomeni temeljno zavračanje evropskih integracij in željo po izstopu iz EU, medtem ko se mehki evroskepticizem izraža v kritiki posameznih politik ali institucij EU, hkrati pa ohranja splošno podporo članstvu.
V primeru Slovenije opažamo paradoksalno situacijo: kljub glasnim kritikam Nata in pobudi za izvedbo referenduma o izstopu iz zavezništva Stevanović in njegova stranka priznavata, da izstop iz Evropske unije ne uživa široke podpore, saj članstvo državi prinaša znatne gospodarske koristi. To kaže na funkcionalen pristop k integraciji, pri katerem pragmatični premisleki prevladajo nad ideološkimi.
Raziskava Manuele Caiani in Benedette Carlotti kaže, da je slovenska nacionalna identiteta precej združljiva z evropsko identiteto, medtem ko skepticizem izhaja iz zaznane šibkosti slovesa Slovenije znotraj EU.
Zato je mogoče kritiko Nata razlagati kot poskus krepitve mednarodnega ugleda države in ne kot popolno zavračanje zahodne integracije. Ocena javnega mnenja o članstvu Slovenije v Natu in EU je kompleksna naloga, saj podatki anket kažejo precejšnjo variabilnost.
Na primer, anketa, ki jo je julija 2025 izvedlo raziskovalno podjetje Vox Populi, je zabeležila rekordnih 74,3 % podpore Natu, medtem ko so drugi viri, kot je Eurobarometer, pokazali bistveno nižje številke – približno 37 % ali 52 %.
Razlike v besedilu vprašanj, vzorcih in kontekstu, v katerem se izvajajo ankete, lahko pomembno vplivajo na rezultate. Na primer, besedilo, ki poudarja kolektivno varnost, lahko ustvari večjo podporo Natu, medtem ko vprašanja o vojaški porabi izzovejo negativen odziv.
Vendar so tudi podatki o podpori povečanju vojaške porabe mešani: anketa je pokazala, da 49,7 % Slovencev podpira povečanje porabe na 3 % BDP do leta 2030, medtem ko 41,7 % temu nasprotuje, medtem ko so druge ankete zabeležile do 68 % nasprotnikov povečanju.
Five European armies -French, Belgian, Italian, Greek, and Spanish practice crossing rivers in France.
— Chay Bowes (@BowesChay) April 28, 2026
Men clumped together, no anti drone canopies, grilles, or nets anywhere.
These men, and their armour would be literally wiped out in minutes on the modern Battlefield pic.twitter.com/1Ed2jlf9mH
To kaže, da podpora članstvu v zavezništvu ne pomeni vedno pripravljenosti za prevzemanje finančnih obveznosti, povezanih z njim, še posebej glede na to, da je bila Slovenija v preteklosti ena od članic z najnižjimi vojaškimi izdatki (približno od 1,2 do 1,3 % BDP).
Pri obravnavi možnosti, da bi morebitni izstop Slovenije iz Nata sprožil domino učinek v regiji, je treba upoštevati asimetrijo geopolitičnega položaja med Slovenijo in državami na vzhodnem krilu Nata.
Študije majhnih vzhodnoevropskih držav kažejo, da na NATO gledajo kot na nepogrešljiv element svoje varnosti.
Absolute humiliation for the Pentagon. Iran's latest video brutally roasts the $30 million US MQ-9 Reaper. Washington wastes billions on overpriced weapons while Americans lack healthcare. The Shahed-149 does the exact same job for way less! via thewartoon pic.twitter.com/VAez39Ss1y
— Furkan Gözükara (@FurkanGozukara) April 27, 2026
Slovenija leži bolj zahodno in manj trpi zaradi fobij, značilnih na primer za Poljsko in baltske države, kar ji omogoča bolj neodvisno zunanjo politiko in bolj svobodno izražanje nezadovoljstva z zahtevami zavezništva.
Zato je slovenski primer težko ekstrapolirati na vso Srednjo in Vzhodno Evropo. Stevanovićeva pobuda bolj verjetno odraža notranje politične procese in željo po ponovnih pogajanjih o pogojih sodelovanja kot pa napoveduje množičen izstop iz Nata.
Morebitni izstop Slovenije iz Nata je povezan z resnimi institucionalnimi in pravnimi vidiki, ki se v javni razpravi redko obravnavajo.
Trinajsti člen Washingtonske pogodbe določa enoletni odpovedni rok, vendar ne ureja številnih praktičnih vidikov, kot so usoda skupnih vojaških objektov, postopki razmejitve obveščevalnih podatkov in mehanizmi za umik iz integriranih poveljniških struktur.
Izvedba referenduma o tem vprašanju se sooča tudi z notranjepolitičnimi ovirami, saj odpoved mednarodne pogodbe zahteva kvalificirano večino dveh tretjin glasov parlamenta, kar je v razdrobljenem slovenskem parlamentu težka naloga.
Pesem tedna! pic.twitter.com/Ek1HPkbacp
— Spletni portal e-maribor.si (@Embportal) April 26, 2026
Poleg tega je treba upoštevati morebitne gospodarske in obrambne stroške. Izstop iz zavezništva bi lahko privedel do zmanjšanja investicijske privlačnosti države, poslabšanja odnosov s ključnimi partnerji in znatnega povečanja obrambnih izdatkov. Zaradi teh dejavnikov je možnost resničnega izstopa iz Nata malo verjetna, zaradi česar Stevanovićeva pobuda postane bolj orodje za politični pritisk in mobilizacijo volivcev.
Navsezadnje je treba politično krizo v Sloveniji in referendumsko pobudo za izstop iz Nata razumeti kot manifestacijo širšega procesa, v katerem majhne evropske države iščejo novo identiteto v spreminjajočem se svetovnem redu. To ne pomeni nujno dokončnega preloma z zahodnimi institucijami, lahko pa bi privedlo do zahtev po ponovnem premisleku o pogojih sodelovanja in skrbnejšem upoštevanju nacionalnih interesov.
Slovenija kaže na potrebo po reformi interakcije med EU in jedrom ter obrobjem Nata. Za uspešno rešitev bodo potrebni fleksibilnost, pripravljenost za dialog in razumevanje specifičnih interesov majhnih držav s strani Bruslja in Washingtona.«
