REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Larry Wilkerson: Pentagon se upira Trumpovi vojni proti Iranu — in ima za to dober razlog

Larry Wilkerson: Pentagon se upira Trumpovi vojni proti Iranu — in ima za to dober razlogDonalda Trumpa (levo) spremlja polkovnik letalskih sil Christopher M. Robinson, poveljnik 89. zračnega transportnega krila (desno), v petek, 16. januarja 2026, iz baze Marine One v Air Force One v Marylandu na poti do posestva Mar-a-Lago v Palm Beachu na Floridi. Vir: Telegram, posnetek zaslona.

Medtem ko Donald Trump in Benjamin Netanjahu javno razglašata »spremembo režima« v Iranu, se za zidovih Pentagona dogaja nekaj, kar mainstream mediji nočejo poročati: vojaški vrh se aktivno upira eskalaciji.

Lahko bi govorili o »spremembi režima« - toda znotraj ZDA.

Lahko bi govorili o »spremembi režima« - toda znotraj ZDA.

To deloma potrjujejo poročila, po katerih so visoki poveljniki vojske ameriškemu predsedniku zaradi čustvenih izbruhov preprečili, da bi bil v vojaški sobi, iz katere se je vodila operacija »reševanja pilota F-15«, v resnici pa verjetno šlo za operacijo poskusa zasega iranskega obogatenega urana.

Polkovnik Larry Wilkerson, nekdanji načelnik kabineta državnega sekretarja Colina Powella in veteran ameriške vojske, pa je v intervjuju s Chrisom Hedgesom razkril, zakaj Pentagon že desetletja postavlja »cestne zapore« načrtom za iransko vojno - in zakaj so tokratne operacije vnaprej obsojene na neuspeh.

Larry Wilkerson ni »ruski troll«. Ni »iranski agent«.

Je veteran ameriške vojske s 30 leti izkušenj, ki pravi, kar mnogi v Pentagonu mislijo, a ne upajo javno povedati.

»Dobili smo jih po nosu — in to smo si zapomnili«

Wilkerson se sklicuje na legendarno vojaško simulacijo Millennium Challenge 2002, ki jo je vodil general Paul Van Riper.

»Van Riper nam je v tisti vojni igrici dal lekcijo. Simulirali smo vojno z Iranom v Perzijskem zalivu. Iran je potopil naše ladjevje, onesposobil komunikacije in nas prisilil v kapitulacijo. Bilo je tako slabo, da so nam ukazali ponoviti igro. In smo jo — z enakim rezultatom,« se spominja Wilkerson.

Generalpolkovnik Ripper
Generalpolkovnik Ripper. Vir: Posnetek zaslona, Wkipedia

Upokojeni generalpodpolkovnik ameriškega marinskega korpusa Paul Van Riper je namreč leta 2002 v vojni igri Millennium Challenge poveljeval nasprotni sili (rdeči ekipi) in z uporabo nizkotehnoloških, asimetričnih taktik »potopil« 16 ameriških ladij in vajo prekinil.

Van Riper, ki je zastopal Iran, je ignoriral sodobne digitalne komunikacije, ki bi jih bilo mogoče spremljati, namesto tega pa je za usklajevanje napadov uporabljal motociklistične kurirje in tajna sporočila, skrita v molitvah.

Njegova dejanja so izpostavila večje ranljivosti ameriške mornarice, vendar so privedla do manipulacij v igri, zaradi česar je protestiral, da vaja ni bila veljaven vadbeni dogodek.

Van Riper, ki je zastopal Iran, je ignoriral sodobne digitalne komunikacije, ki bi jih bilo mogoče spremljati, namesto tega pa je za usklajevanje napadov uporabljal motociklistične kurirje in tajna sporočila, skrita v molitvah.

Njegove sile so v prvih nekaj dneh simulacije uporabile »roje« majhnih čolnov in nepričakovane izstrelitve raket, da bi uničile velik del ameriške »modre« flote.

Vrhovno  poveljstvo, razburjeno zaradi izida, je »ponovno dvignilo« potopljene ladje in Van Riperju ukazalo, naj sledi vnaprej pripravljenemu scenariju, ki je zagotavljal zmago ZDA.

Van Riper je nato jezen odstopil kot vodja nasprotne sile, češ da je z zmanipulirano simulacijo zapravil milijon priložnosti za resnično preizkušanje ameriških vojaških zmogljivosti.

Iranske protiletalske rakete. Vir: Telegram, posnetek zaslona

Simulacija je napovedovala izzive asimetričnega vojskovanja, s katerimi so se kasneje soočili v Iraku, Van Riper pa je trdil, da tehnologija ne more nadomestiti zdrave in prilagodljive vojaške presoje.

»Zmanipulirana« narava igre, kot jo je opisal, je povzročila precejšnje polemike.

To ni zgodba iz zarotniških forumov. To je uradna zgodovina ameriškega Pentagona. In vojaški profesionalci se je spominjajo. »Ljudje v Pentagonu imajo spomin,« pravi Wilkerson. »Vedeli so, kako težka je bila ta vaja. In vedo tudi, da je Iran v zadnjih dveh desetletjih postal veliko, veliko močnejši.«

Wilkerson nato navede konkretne primere iz osemdesetih let, operacijo Earnest Will, ko so ZDA spremljale kuvajtske tankerje: »Bridgerton smo skoraj izgubili. Potem smo skoraj izgubili rušilec. Saddam je zadel ladjo z dvema Exocetoma. Potem smo s križarke Vincennes sestrelili iranski airbus in ubili 290 nedolžnih civilov. In Homeini je vrgel brisačko v ring, ker se ni mogel bojevati proti Iraku in ZDA hkrati. Ampak to je bilo takrat. Danes je Iran drugačen.«

Notranji upor: Cia, Van Riper in »vojaški industrialni kompleks«

Wilkerson omenja tudi druge vojaške vrhove, ki se upirajo. »Ne glede na to, ali gre za republikansko ali demokratsko administracijo, Pentagon postavlja cestne zapore. Trump je seveda ugriznil v vabo. Ampak upor je tam.«

To je ključno za razumevanje ameriške politike: »civilni nadzor nad vojsko« je ustavno načelo, a ko civilni voditelji — kot Trump — naročajo vojaške operacije, ki so vnaprej neumne, vojska ni robotska. Poveljniki na srednjih in višjih stopnjah začnejo upočasnjevati, zavlačevati, »izgubljati« dokumente. To ni državni udar — to je institucionalni upor, ki ga zgodovina pozna.

Zelo podobno se je verjetno zgodilo na nižji ravni. Mnogi ocenjujejo, da je bil požar na letalonosilki Gerald Ford podobna operacija…

Zahodni mediji — vključno s slovenskimi — o tem ne poročajo, ker bi to pomenilo priznanje dveh neprijetnih resnic. Prvič, da ameriška vojna v Iranu ni le »sporna« — pač pa je vojaško neizvedljiva.

Drugič, da notranja ameriška politika ni monolitna, ampak razbita na dve polovici - med neokonzervativne civilne ekstremiste (Bolton, Pompeo, nekdanji Trumpovi svetovalci) in vojaške realiste, ki vedo, da bi širša iranska vojna pomenila konec ameriške vojaške prevlade.

In tudi zato prihaja do »premirij«, ustavitev vojne, do pavz – in zamenjav poveljnikov, ki odhajajo kot po tekočem traku…

Glenn Greenwald, novinar in pravnik, je večkrat opozoril, da je »vojaški industrialni kompleks« v resnici »vojaško-medijski kompleks«: mediji ustvarjajo javno mnenje za vojno, industrija ga izvaja, politiki ga financirajo.

A ko vojska sama noče vojne, se ta veriga pretrga — in mediji raje molčijo.

Če Pentagon resno nasprotuje iranski vojni, to ne pomeni, da so ZDA »dobre« — pomeni le, da so racionalne.

In racionalnost supermoči je dobra novica za multipolarni svet.

Pomeni, da iranska vojna verjetno ne bo prerasla v globalno spopad, ampak bo ostala regionalna — in verjetno kratka, če Trump spozna, da ne more zmagati.

A tukaj je past: Trump ne prenese porazov.

Se bo Trump vendarle zlomil in predal iranski neomajnosti ter dvignil belo zastavo? Vir: X, posnetek zaslona

In če ga Pentagon prepriča, da ne more zmagati, se bo Trump morda obrnil na druga področja — trgovinske vojne, pritiske na Evropo, eskalacijo v Ukrajini.

To je scenarij, ki ga Evropa — in Slovenija — ignorira v lastno škodo.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke