Izbrisani, pa razpolovljeni: Kako se je ustavno sodišče iz zagovornika izbrisanih spremenilo v njihovega nasprotnika

Šestindvajsetega februarja 1992 je tedanja slovenska vlada takrat samo deloma priznane države (sprejem v OZN je sledil šele 22. maja 1992) iz registra stalnega prebivalstva izbrisala 25.671 ljudi, večinoma državljanov bivših jugoslovanskih republik, in jim s tem odvzela pravico bivanja v državi, pa tudi vse ekonomske, socialne in zdravstvene pravice.

Vsako leto se ob tem razpišejo mediji – a letos je bilo takšnih člankov bistveno manj kot v preteklosti.

Je to res že »pozabljena tema«, nekaj, kar je »urejeno vprašanje.«

Politiki se pogosto res obnašajo tako, kot da bi bila zadeva že »ad acta«.

A v resnici ni.

Izbris se je namreč zgodil ob samem rojstvu države.

Z njo je povezan s popkovino, ki jo ni mogoče preprosto prezreti.

»Ironija zgodovine namreč je, da je Slovenija, ki je vstopila v EU deloma na podlagi zavezanosti k spoštovanju človekovih pravic, eno svojih prvih suverenih dejanj zasnovala na njihovi sistematični kršitvi«,  kot je ta fenomen komentiral program umetne inteligence Claude.

Zato o Sloveniji in Slovencih, predvsem pa njihovi politični eliti pove veliko več, kot bi si ti mnogi še danes želeli.

Takoj po tem dogodku mnogi, še posebej pa izbrisani sploh niso vedeli, kaj se jim je zgodilo.

Šele ko so jim uradniki na občinah jemali osebne izkaznice in jih pred njimi uničevali, ali pa so jih pridržali policisti – in nekatere poslali celo v smrt – so se zavedli, da se je zgodilo nekaj strašnega.

In potem so se nekateri odzvali, predvsem Aleksander Todorović, ki je s protesti glasno opozarjal na krivico, ki jo je podpisala država.

Med izbrisanimi so bili delavci, študentje, matere, otroci.

Administrativno etnično čiščenje ni poznalo milosti, udarilo je po vseh.

Celo po teritorialcih, ki so nekaj več kot pol leta prej s puškami branili to isto državo.

Mediji so molčali. Prva je o tem poročala Mladina, v člankih podpisanega.

A tudi  v redakciji Mladine so bili odpori, še posebej, ker so bili med izbrisanimi tudi častniki JLA.

izbrisani1.jpg

Da »nam to ne dviguje naklade« je povedal Marcel Štefančič, danes svobodmiselni urednik svobodomiselne pogovorne oddaje Marcel na RTV SLO.

Več let je bila le Mladina edina na tej »medijski fronti« - Slovenec, Boris Jež v Delu in vsi ostali so iz številnih medijev pa so spodvili rep.

Lažje se je bilo pridružiti čredi in biti tiho – ali pa udrihati po »agresorjih.«

Svetle izjeme so bile Ljubo Bavcon, Boštjan M. Zupančič, Jernej Rovšek, Tanja Petovar in Neva Miklavčič.

Nekaj pravnikov, nekaj novinarjev in ena aktivistka takratnega Helsinškega monitorja, ki ga je pogosto napadalo prav provladno Delo.

Pomembni so bili tudi uredniki medijev.

Ne smemo pozabiti, da bi se te zgodbe pojavile še bistveno pozneje, če takrat ne bi bil odgovorni urednik Robert Botteri.

V ostalih medijih pa so dolga leta pristajali na čredno logiko sprevračanja krivde na izbrisane, češ da so »si sami krivi« ker »so imeli možnost zaprositi za državljanstvo.«

Da je bila takšna ureditev diskriminatorna je nedvoumno potrdilo ESČP.

Šele ko je po letih bojev prišlo do prve zmage izbrisanih na ustavnem sodišču, so se namnožili mediji in novinarji, ki so začeli odkrivati največjo hudo in množično kršitev človekovih pravic v Sloveniji.

Dolga letza hza izbrisane prav nič ni storil niti predsednik Borut Pahor.

»On je kriv, da je prišlo do referenduma o izbrisanih. Zagotovo se je zavedal takratnega negativnega vzdušja do ljudi, ki so v Slovenijo prišli iz drugih republik, toda on je v politiki vedno delal z belimi rokavičkami in tudi takrat, ko bi se na Ustavno sodišče moralo do 24. ure dostaviti zapisnik seje? Ki jo je on, kot predsednik vodil. Sejo je zavlekel in za 5 minut zamudil predajo sklepov na US, ki je 30 korakov od Skupščine.

Gorja, ki ga nam je povzročeno z izbrisom nobenemu, ki je sodeloval kakorkoli pri izbrisu nikoli ne bom oprostila. Preveč ga je bilo, da bi pozabila,« se danes spominja Silva Stannković.

Po vrnitvi z ustavnega sodišča pa je najtežje pravno delo na svoja pleča prejel Matevž Krivic, ki je javno opozarjal na problem in vodil neskončne pravne bitke na sodiščih.

Nato je bila s pomočjo italijanskih odvetnikov in slovenskih nevladnih organizacij izbojevana še ena, pomembna zmaga na Evropskem sodišču za človekove pravice.

Potem so sledila leta počasnega mrcvarjenja in »popravljanja krivic«, ki so se končala z nekaj opravičili države in drobtinicami za izbrisane.

Sodišča jim nikoli niso prisodila človeka vredne odškodnine.

Celo še danes so v Sloveniji izbrisani, ki nimajo urejenega statusa.

Da o tisočih, ki jih je Slovenija de facto izgnala sploh ne govorimo. Tisti zunaj meja Slovenije praviloma niso dobili nič.

Izbrisani v Sloveniji pa so dobili so le moralno zmago, nekaj trepljanja po ramenih in do polovice v zemljo zakopan spomenik v obliki črke ć.

Še najbolje so jo odnesle razne nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z izbrisanimi.

Ti so postali dobra postavka v njihovih proračunih, lep trnek za »grante« in donacije, brez otipljivih rezultatov dela.

Najhuje je to, da so izbrisani tudi pri delu teh organizacij zgolj kulisa, na mesto da bi bile te organizacije v polni meri soudeležene pri teh projektih.

Mnogi so menili, da bo »levosredinska« vlada leta 2022, ki je vladala z ogromno in udobno večino, prinesla napredek.

A zgodilo se ni nič.

Vlada je ignorirala predlog predsednice države o tem, da se dokončno uredi status izbrisanim.

Pa tudi ta je bil pomanjkljiv, na kar sta vztrajno opozarjala opozarjal predvsem Matevž Krivic in predsednik DIPS-a Marko Perak.

Izbrisani so postali vložek v spopadu za politično moč med predsednico in vlado in doživeli zavrnitev s strani vlade, ki se je ob tem sklicevala – na zelo proti izbrisanim usmerjeno ustavno sodišče.

Izbrisani so leta 2024 nato dobili novo zavrnitev ustavnega sodišča.

ustavno.jpeg

In ne le eno, sledilo je še več podobnih odločb.

Ustavno sodišče je v prvem primeru odločalo o pritožbi družine izbrisanih, ki se je bila zaradi izbrisa prisiljena izseliti iz Slovenije in kasneje (prav zato) ni bila upravičena do poprave krivic, možnosti povrnitve statusa stalnega prebivališča, kaj šele odškodnine.

Enaka usoda je doletela dobro polovico od več kot 25 tisoč izbrisanih.

Država je namreč želela popraviti krivice z dvema zakonoma, enim o statusih in drugim o odškodninah, a tako, da je vnaprej izločila polovico izbrisanih, tiste, ki so tedaj živeli v tujini.

Možnost zahtevati povrnitev statusa je podelila le tistim v tujini živečim izbrisanim, ki bi zmogli dokazati, da so bili v izselitev prisiljeni zaradi izbrisa in da so se potem (neuspešno) vztrajno poskušali vračati v državo z namenom, da bi tu (nezakonito) živeli.

Takih izbrisanih je bilo že tako malo, saj za tako početje niso imeli pravne podlage, pred upravnimi organi pa jim je to uspelo dokazati le peščici.

Kako absurdna je slovenska zakonodaja je poskusil v neki zadevi je že leta 2012 pojasniti Matevž Krivic, ki je »po domače« povedal, kaj tista čudna določba čl. 1č/IV ZUSDDD (iz leta 2010) izbrisanim zunaj Slovenije dejansko sporoča:

»Zdaj se končno lahko vrnete – ampak to vam bomo dovolili samo, če dokažete, ste se poskušali vrniti že prej« - torej takrat, ko pa se vrniti še niste smeli!

Že v eni od tožb leta 2012 je Matevž Krivic, ki danes v imenu DIPS zastopa izbrisane temu dodal: »Postavljanje takih zakonskih pogojev za popravo neke krivice (nezakonitosti), ki jo je zagrešila država sama, je v bistvu norčevanje iz zdravega razuma in iz načel pravne države.«

Čeprav je torej država z izbrisom vsem izbrisanim enako kršila človekove pravice, je polovici odrekla popravo krivic.

Ko je Slovenija popravljala povojne krivice tega ni počela – avstrijskim in italijanskim petičnežem ter domačim lastnikom nepremičnin, ki so bile odvzete po osvoboditvi so vračali lastnino ne glede na njihovo prebivališče ali državljanstvo.

To je še en dokaz diskriminacije.

Ustavno sodišče Slovenije pa je nato odločilo, da odločitev oblasti o razdelitvi izbrisanih na dva dela ni protiustavna.

V odločbi iz marca leta 2024 so se sklicevali na »moralno zadoščenje«, ki naj bi bila primerna odškodnina.

V resnici je ob deliktih držav to samo en del popravljanja škode – drugi je materialni.

Gre v resnici za še eno nemoralno sodbo, še posebej zato, ker – to se vidi iz pritrdilnega ločenega mnenja takratnega predsednika Mateja Accetta – je sicer večina najprej zagovarjala ugotovitev neustavnosti, a ker se niso mogli zediniti o podrobnostih, je Acetto pač (in očitno še nekaj sodnic ali sodnikov) potegnil z desno usmerjenimi in odločili so nasprotno.

Ne samo to, sodniki so ustavno pritožbo celo »interpretirali« in spremenili, nato pa glasovali o tako spremenjeni pritožbi.

Zanimivo - na zelo podoben način so naredili tudi sodniki Meddržavnega sodišča, ko so odločali o vprašanju, ali je bila deklaracija o neodvisnosti Kosova zakonita.

Spremenili so vprašanje v drugačno, lažje, o pravici do izražanja mnenja – in odločili tako, da se je zdelo, kot da so Kosovo in njegovi zahodni podporniki zmagali.

To metodo so za škodovanje izbrisanim leta 2024 uporabili tudi slovenski sodniki…

Toda celo pri tem umetno in nezakonito skonstruiranem vprašanju, ki si ga je sodišče sámo zastavilo, je bilo pet sodnikov mnenja, da je zakonska ureditev protiustavna – potem pa je prišlo do tistega, kar je (neprevidno – ali zaradi blaženja slabe vesti?) razkril predsednik Accetto v svojem pritrdilnem ločenem mnenju: da se ta peterica ni mogla zediniti o tem, kako naj bi se ta odločitev glasila (kako naj bi bila utemeljena) – in sta zato on in še en sodnik (ali sodnica) raje glasovala za povsem nasprotno odločitev.

Z izgovorom, da edino tako zadeva ne bo ostala nerešena.

Za predsednika in še enega sodnika (sodnico) je torej bolje, da je težka zadeva rešena napačno (protiustavno), kot da bi ostala (krajši ali daljši čas) nerešena.

Proti so glasovali Neža Kogovšek Šalamon, Katja Šugman Stubbs in Rajko Knez.

Potem ko je izbrisane na cedilu pustilo ustavno sodišče, bi situacijo lahko rešila tudi vlada.

Vlada Roberta Goloba bi lahko naredila pravo potezo in z novim zakonom, ki ga predlagajo predsednica republike Nataša Pirc Musar in nevladne organizacije, izpeljala spodobne poprave krivic.

A vlada tega ni storila - sedaj pa že odhaja na volišča.

In kaj je vlada storila?

Golobova vlada je na predlog predsednice najprej štiri mesece molčala – šele potem, ko je najbrž zvedela, kaj se je zgodilo na ustavnem sodišču, pa je poslala zavajajoče sporočilo, da bo v zakonih popravila vse, kar bo zahtevalo ustavno sodišče.

Ustavno sodišče pa je priročno odločilo, da ni treba popravljati ničesar – ker je vse v skladu z ustavo.

In to ne le tista najbolj sramotna (slaboumna) določba v čl. 1č/IV ZUSDDD, ki družini Ristić (in dejansko še 10.000 drugim) preprečuje popravo njim storjene krivice (za vrnitev v Slovenijo, če si to še želijo – ali vsaj za odškodnino), pač pa so k temu dodali še (kot še večje norčevanje iz prava) še odločitev, da je v skladu z ustavo tudi (kar celoten!) zakon o odškodninah (ZPŠOIRSP), ki v tej zadevi sploh še izpodbijan ni bil (ker pogoji za to še niso bili izpolnjeni).

Že danes pa vemo, da bo naslednja vlada, če bo »levosredinska« imela manjšo večino, ni pa izključena tudi desna vlada, ki pa krivic, ki jih je delala, zagotovo ne bo popravljala.

Ob tem je v še najmanj dveh odločbah US odločilo podobno in zelo nemoralno. Primer Z.K. je takoj zavrnilo, v primeru E.O. pa so jo sprejeli v obravnavo, a zavrnili 6:3.

Čeferin in Mežnarjeva sta tu spet glasovala skupaj z znano trojico Jaklič-Šorli-Svetlič proti interesom izbrisanih – Neža K.Š. in Rajko Knez sta jih podprla. Končni rezultat je bil 6:3, ker je tudi Acetto glasoval z večino, hkrati pa se sprenevedal, da se z njimi ne strinja.

Še huje pa je to, da vprašanja odškodnin organizacije Mirovni inštitut, Amnesty International in druga organizacija izbrisanih CIIA z zavajajočim predlogom zakona, ki ga Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije (DIPS) ni podprl  - niso upali niti omeniti.

So pa tudi letos spomnili na problem izbrisanih.

Eno od ločenih mnenj Neže Kogovšek Šalamon je povedno in razkriva, kje je problem, saj jasno zapiše, da se je v zadnjih letih Ustavno sodišče iz zagovornika pravic izbrisanih spremenilo v njihovega nasprotnika.

Ostaja seveda upanje, da bo Evropsko sodišče za človekove pravice ravnalo drugače – a ve se, da tudi tam potekajo lobistični boji.

Če dobi sodbo v roke napačen poročevalec – »filter« pa sta tudi dve strokovni sodelavki sodišča iz Slovenije – tudi pomembne zadeve romajo v koš.

V Sloveniji pa so s to sramotno odločbo US iz leta 2024 za izbrisane možnosti za pravne zmage zmanjšane skorajda na nič...

Gre namreč za očitno nepravičnost, ki jo lahko razumemo tudi brez prebiranja debelih sodnih spisov: država je pravice nezakonito odvzela vsej skupini izbrisanim, množično, naenkrat, odškodnine in statuse pa je ponujala samo določenim, pogojno, s posamičnimi obravnavami primerov, »po kapljicah«.

To ni pravica: iz pravne države in mnoge zares tudi iz države smo izbrisane odplaknili v enem valu, z enim udarcem na »Delete« po tipkovnici, pravice pa smo tistim v državi iz zunaj nje vračali po drobtinicah.

Z drugimi besedami – temeljna usmeritev države, da se tej skupini ljudi skupinsko in množično škodi, krivice pa popravijo individualno in samo deloma – je ostala v veljavi do danes.

Diskriminacija, ki jo ti ljudje in njihovi sonarodnjaki v Sloveniji in izven nje čutijo še do danes je zato realna in otipljiva.

Javno nakladanje o čefurjih, v nekakšnem zabavljaškem tonu v največjih medijih pa je še dodatna sol na njihovo rano.

Celovita ureditev tega vprašanja je zato še vedno nedokončana naloga države.

K temu jih pozivata tudi organizaciji izbrisanih DIPS (Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije) in CIIA (Civilna iniciativa izbrisanih aktivistov) s podporo drugih nevladnih organizacij v Sloveniji (AI, Mirovni inštitut). 

Marko Perak, predsednik Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije (DIPS) opozarja:

»Kot predsednik Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije (DIPS) poudarjam, da se po več kot treh desetletjih od izbrisa še vedno soočamo z nepopolno pravno, socialno in simbolno rehabilitacijo izbrisanih.

Čeprav je bilo izrečeno opravičilo predsednika Republike, ocenjujemo, da bi imelo bistveno večjo pravno in politično težo formalno opravičilo Vlade Republike Slovenije ali Državnega zbora kot nosilcev izvršilne in zakonodajne oblasti. Novi statut društva jasno opredeljuje cilje: zaščito človekovih pravic, ohranjanje zgodovinskega spomina, vzpostavitev digitalnega arhiva ter sistemsko vključitev teme izbrisa v izobraževalni in javni prostor.

Naše aktivnosti – izdaja zloženk, razglednic, priprava Zbornika, javne razstave in strokovne razprave – so usmerjene v informiranje javnosti ter utrjevanje institucionalne odgovornosti države. Predlagamo sprejem celovite državne resolucije o izbrisu, trajno ureditev odprtih statusnih in odškodninskih vprašanj ter vključitev teme izbrisanih v učne programe in nacionalno spominsko politiko. 

Zaskrbljujoče je, da se institucije iz izkušnje izbrisa očitno niso ničesar naučile, saj tako imenovano Kosovo* pripravlja zakon o tujcih po modelu, primerljivem z ureditvijo, sprejeto v Sloveniji leta 1991/1992 – posledice takšnih rešitev pa dobro poznamo.

Pravne in družbene posledice administrativnega izključevanja so dolgotrajne in sistemske, zato je nujna pravočasna javna in strokovna razprava.  

Eden ključnih ciljev Društva je tudi priprava samostojne razstave po vzoru sorodnih mednarodnih dogodkov, ki bi bila izvedena v Ljubljani in večjih evropskih mestih, s končnim ciljem postavitve razstave v Beogradu v času »EXPO 2027«, kjer bi bila tematika izbrisanih umeščena v širši evropski kontekst varstva človekovih pravic.«

In kaj so cilji organizacij izbrisanih v Sloveniji danes?

Predvsem povrnitev statusa vsem izbrisanim brez časovnih in drugih omejitev, zagotovljena pravica do povrnitve statusa tudi potomcem izbrisanih, ki še vedno nosijo posledice teh odločitev in vključitev tematike izbrisa v učne načrte osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja, da se preteklih krivic ne pozabi in ne ponovi.

Ter predvsem – revizija določb, ki so izbrisanim prisodile mizerne odškodnine, na kar pa opozarja predvsem DIPS.

Slovenija, ki se je osamosvojila zato, da bi bila boljša, bolj demokratična in pravna država v nasprotju s svojo predhodnico je to dolžna vsem izbrisanim.

Predvsem pa - sami sebi.