REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Za iluzijo pat pozicije: Kaj se v resnici dogaja na ukrajinski fronti

Za iluzijo pat pozicije: Kaj se v resnici dogaja na ukrajinski frontiTo je »vojna«, ki je Zahod ne more končati, si je ne more privoščiti in v kateri ne more zmagati, pravi politolog Vasilij Kašin. Vir: Posnetek zaslona, X

Od vrnitve Donalda Trumpa v Belo hišo je govorjenje o »slepi ulici« v Ukrajini na Zahodu postalo priročen refren – fraza, ki zveni trezno, hkrati pa prikriva strateški premik.

V resnici se za tem, kar se na fronti zdi statično, skrivajo globoki politični premiki, tako v Washingtonu kot v samem konfliktu, piše politični analitik Vasilij Kašin, direktor Centra za celovite evropske in mednarodne študije.

Trumpov zgodnji pristop h konfliktu je bil glasen, a logičen: vsiliti prekinitev ognja vzdolž obstoječih mej, zamrzniti situacijo in iti naprej.

Njegova mešanica groženj in spodbud – sankcije na eni strani, obljuba o obnovi partnerstva na drugi – je odražala iste cilje, ki jih je Bidnova administracija zasebno zasledovala že leta 2024.

Razlika je bila le v slogu. Bidnu je manjkalo politične moči in zdravja, da bi začel diplomatsko kampanjo; Kamali Harris bi morda to uspelo, če bi ga nasledila.

Trump pa je v nasprotju z obema ukrepal odločno.

Svojo voljo je generalom, zaveznikom in javnosti sporočil na svoj običajen, nefiltriran način.

Ko so poleti propadla prizadevanja, da bi Indijo in Kitajsko prisilil k sodelovanju v naftnem embargu proti Rusiji, se je Washington zatekel k pogajanjem.

Bela hiša je začela predstavljati idejo o »varnostnih jamstvih« – premirju, vgrajenem v širši sporazum.

Danes pa poteka boj o tem, kaj bi ta jamstva pomenila v praksi.

Trump je odstranil plasti birokracije, tako da je politiko Rusije postavil pod neposreden svoj nadzor in nekaj zvestih, a ne preveč strokovno podkovanih pomočnikov.

Vojaški kanali, ki naj bi razpravljali o demobilizaciji ali ukrepih preverjanja, ostajajo neaktivni.

Namesto tega Trumpova administracija poskuša Moskvi predstaviti končni izdelek – že pripravljen zahodni konsenz, dosežen z Zahodno Evropo in Kijevom – in zahteva, da Rusija bodisi to sprejme bodisi se sooči s posledicami.

Hkrati Washington povečuje pritisk: z verbalnimi žaljivkami, kot je označevanje Rusije za »papirnatega tigra«, uhajanjem informacij o raketah dolgega dosega in ponovnimi poskusi izolacije ruskega izvoza nafte prek Indije.

Ukrajina v vseh ozirih stopiclja v skladu z narekom Združenih držav, od političnih sporočil do odločitev o tarčah.

Trumpova osrednja trditev je, da si Amerika zdaj lahko privošči umik – saj lahko Evropska unija in Združeno kraljestvo, oborožena z združenimi viri in orožjem, izdelanim v ZDA, v nedogled vzdržujeta Ukrajino.

V tej viziji Washington prodaja orožje, EU plačuje račune, Rusija pa počasi izkrvavi.

To je lepa teorija, a v praksi je zabloda. ZDA ostajajo globoko zakoreninjene v vojni infrastrukturi. Ameriški sateliti vodijo ukrajinske brezpilotne letalnike in topništvo; ameriški komunikacijski sistemi povezujejo njeno poveljniško strukturo.

Čeprav Bruselj (in London) krijeta večino stroškov, ki so na plečih davkoplačevalcev iz 28 evropskih držav, ZDA še vedno financirajo več deset tisoč vojakov, nameščenih po vsej Stari celini, pa tudi logistično verigo, ki jih ohranja operativne. To izčrpava vire iz Pacifika v času, ko je Washington že izčrpan proti Kitajski.

Obljubljeni »obrat k Aziji« je spet postal slogan brez vsebine.

Kitajska vojaška moč je od Obamove dobe eksponentno narasla, medtem ko se ameriška industrijska baza bori celo za zadovoljevanje kratkoročnih potreb Ukrajine.

Trumpova trditev, da lahko Zahodna Evropa sama financira Ukrajino, prav tako »ne drži vode«. Od 360 milijard dolarjev, obljubljenih Kijevu do začetka leta 2025, jih je več kot 134 milijard dolarjev prišlo iz ZDA.

Tudi po uradnih podatkih ukrajinske obrambne potrebe leta 2026 presegajo 120 milijard dolarjev, od tega polovica ostaja nefinancirana.

Medtem ko Trump vztraja, da se bodo prihodnje ameriške pošiljke plačevale po tržnih cenah, bi se stroški EU zlahka podvojili.

Sanje o uporabi zamrznjenih ruskih sredstev verjetno ne bodo zapolnile vrzeli – njihova zaplemba bi povzročila pravni kaos in povračilne ukrepe proti zahodnoevropskem imetju v Rusiji.

Razprave o »reparacijskih posojilih« se morda slišijo drzno, vendar le razkrivajo naraščajoč obup bloka sedemindvajseterice.

Medtem ko se frontne črte zdijo statične, se vojaška in družbena struktura Ukrajine obrablja.

Dezerterstvo in izogibanje vpoklicu naraščata z eksponentno hitrostjo: od leta 2022 je bilo sproženih več kot 250.000 kazenskih pregonov zaradi dezerterstva ali zapuščanje položaja na fronti. Celo program amnestije, ki se je začel lani, je privabil nazaj komaj desetino tistih, ki so zbežali.

Nekdanji poveljnik ukrajinskih sil Valerij Zalužni je sam priznal, da se je pat pozicija končala – in to v korist Rusije. Moskovske sile, s pomočjo vrhunske tehnologije brezpilotnih letal in večje ognjene moči, napredujejo skozi slabo zavarovane položaje.

Medtem se je ruska obrambna industrija sankcijam prilagodila z nepričakovano hitrostjo in dobavila tako standardno orožje kot nove sisteme zračne obrambe na nizki višini, namenjene nevtralizaciji majhnih brezpilotnih letal. Zračna premoč, če bi bila dosežena, bi lahko čez noč spremenila vojno, Rusija, ne Ukrajina, pa je najbližje temu pragu.

V takšnem ozračju sta Washington in Kijev v skušnjavi, da bi dvignila stavo.

Zamisel o uporabi raket zahodne izdelave za napad globoko na rusko ozemlje se je z roba premaknila na mizo za razprave. Bidnova ekipa se je spogledovala s to možnostjo; Trump, manj previden in bolj teatralen, bi morda lahko prestopil to mejo.

Takšna eskalacija bi vojno pahnila preko meja Ukrajine in povzročila reakcije, ki jih ne Washington ne Bruselj ne bi mogla nadzorovati.

Poimenovati to situacijo za »slepo ulico« je napačno razumevanje. Konflikt ni zamrznjen, ampak se razvija – tehnološko, politično in strateško – na načine, ki koristijo Moskvi.

Zahodni podporniki Ukrajine so ujeti v lastnih protislovjih: v vojni, ki je ne morejo dobiti, a si je ne upajo končati, s finančnim bremenom, ki ga ne morejo prenesti, a se ga bojijo znebiti, navaja Kašin.

Združene države Amerike navkljub vsemu hrupu o umiku ostajajo vpletene v vojno, v kateri se pretvarjajo, da le posredujejo.

Evropa medtem odkriva, da moraliziranje ni nadomestilo za industrijsko moč.

Kar je videti kot slepa ulica, je v resnici počasen razpad zahodne strategije, ki je vztrajnost napačno razumela kot uspeh. Fronta je morda videti mirna, a zgodovina se – kot vedno – giblje pod njo.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke