Zato »bremzajo«: Leta 2003 so Slovenijo v NATO vključili s prevaro, ki od leta 2018 za referendume ni več na voljo!

Potem ko je slovenski državni zbor nepričakovano sprejel pobudo o posvetovalnem referendumu o dvigu izdatkov za obrambo na 3 odstotka BDP je stranka Svoboda napovedala še posvetovalni referendum o obstanku Slovenije v zvezi NATO.

Odločitev o tem je hipno sprejel predsednik vlade, v trenutku osuplosti po odločitvi državnega zbora in očitno z namenom, da koalicijske partnerje in opozicijo postavi pred še bolj radikalno dilemo, da v primeru, če niso za več denarja za »obrambo« - glasujejo za izstop iz NATO pakta.

Vse to pa z logiko, da gre skupaj s članstvom in pravicami, ki jih prinaša tudi »obveznosti« oziroma – članarina.

Med političnimi akterji že potekajo pogovori, kako se izogniti obema referendumoma (8. 7. 2025) https://t.co/EagbrMfMro

— Trdosrcnez (@Trdosrcnez) July 9, 2025

A v vsem tem cirkusu je veliko zavajanja.

»Članarina« za NATO namreč letno znaša le od 1,5 do 8 – 10 milijonov evrov, odvisno od prihodkov države.

Odstotek BDP-ja za obrambo pa je nekaj povsem drugega in ni članarina.

Spanish Podemos Party Calls for Spain's Withdrawal from NATO

This is the translation of the speech delivered by Ione Belarra, Secretary General and current leader of the left-wing Spanish party Podemos:

"I insist: being loyal to war criminals means being loyal to something this… https://t.co/7PhNgLGtLV

— Pvt. Sakarium  (@PvtSakarium) July 9, 2025

Tega vsaka država lahko določi sama in Španija je že povedala, da več kot 3 odstotke ne bo dala.

Slovenija pa je pristala celo na pet.

Toda istočasno se je v Sloveniji glede obeh »obrambnih« posvetovalnih referendumov že začela kampanja »umirjanja strasti« in korakov nazaj.

Pobude so različne, od razveljavljanja zgolj enega referenduma (o višini vojaških izdatkov) do odprave obeh, pri čemer drugi posvetovalni referendum (o zvezi NATO) sploh še ni izglasovan.

Da bi bila volja ljudstva uresničena celo, če bi oba »uspela« je prav tako malo verjetno, saj tudi podobnih preteklih vlade niso upoštevale.

Obstaja pa še en razlog, zaradi katerega bi se politiki tokrat lahko odločili, da se odpovedo referendumom.

Razlog za to so nova pravila, po katerih bi morale biti referendumske kampanje letos drugačne, kot je bila tista ob vstopu v NATO leta 2003.

O odločitvi za zvezo NATO se sicer v Sloveniji pogosto govori kot o »demokratični« in popolnoma nesporni, a to še zdaleč ni res.

Zelo dobro se lahko še spomnimo, da je kampanja za NATO leta 2003 in prej potekala tako, da je država ZA NATO uporabljala velika denarna sredstva in ves državni aparat, medtem pa je nasprotnike vstopa v zahodni vojaški pakt marginalizirala in stigmatizirala.

Pred referendumom je potekala intenzivna kampanja (vključno z geslom »Doma v Evropi, varni v Natu«), ki so jo podprli številni formalni in civilni akterji.

ZA je tedaj propagando delal Atlantski svet, na voljo je bil NATOFON, posebne spletne strani in reklame v vseh medijih...

Takratni zunanji minister Dimitrij Rupel je celo (zavajajoče) trdil, da so slovenski mediji pristranski in proti zvezi NATO, to pa je utemeljil z raziskavo, v kateri so njegovi »strokovnjaki« prešteli vse članke in prav vse, v katerih se je pojavila kratica NATO označili za – negativne za NATO.

Kot »napade na NATO« so videli celo različne karikature, kar je tedaj razkril podpisani.

Ob tem je referendum o vstopu Slovenije v NATO potekal 23. marca 2003 in istočasno z referendumom o vstopu v Evropsko unijo.

»Za« je tedaj kljub temu glasovalo bistveno manj ljudi kot za EU. Za vstop v NATO je glasovalo 66,02 % glasov (634.068 glasov), »proti« pa 33,98 % glasov (326.414 glasov), ob 60,23 % udeležbi volilnih upravičencev.

Uradno je Slovenija postala članica 29. marca 2004, skupaj s sedmimi drugimi državami v največji širitvi Nata. Referenduma sta bila posvetovalna, a zavezujoča, kot je predvidela sprememba slovenske ustave.

Toda nesporno je: vlada Slovenije je leta 2003 podpirala in imela kampanjo le »za« vstop v NATO, in le za tiste, ki so bili »za« je država zagotovila medijski prostor in denar.

Kmalu zatem pa je bila referendumska kampanja v Sloveniji spremenjena, tako, da po novem vlada ne more privilegirati le ene opcije, ko razpiše referendum.

Slovenija je leta 2018 namreč res uvedla pomembno spremembo, tako da vlada več ne more privilegirati le ene opcije v referendumski kampanji.

25. januarja 2018 je Ustavno sodišče RS izdalo odločbo U-I-191/17, v kateri je ugotovilo, da Zakon o referendumu in ljudski iniciativi (ZRL, danes delno nadomeščen z Zakonom o volilni in referendumski kampanji – ZVRK) krši ustavno načelo enakopravnosti v kampanji, ker dovoljuje vladi, da strankam s svojimi viri in mediji omogoči nesorazmeren dostop in vpliv.

Ustavno sodišče je zato razveljavilo to določilo in odločilo, da morajo biti v referendumski kampanji vse opcije enako obravnavane.

Prej je ZRL dovoljeval vladi, da sporočila podpore (ali nasprotovanja) kritično vplivajo na medijsko pokritost in financiranje kampanje.

Po razveljavitvi tega člena je v veljavo stopil nov zakon: Zakon o volilni in referendumski kampanji, ki ureja predvsem enakovredno obravnavo vseh opcij, časovni okvir za financiranje in enake možnosti objav v javnih medijih.

ZVRK (trenutno veljaven) določa, da mora biti javni prostor (npr. RTV Slovenija), pred razpisom referenduma jasno razčlenjen, da nobena stran razprave ne sme imeti privilegiranega dostopa.

Prav tako je predvidena stroga kontrola financiranja, kjer morajo biti vsi donatorji javno znani.

Povedano drugače: Slovenija je v NATO očitno vstopila po nepošteni kampanji, v kateri so bili nasprotniki vstopa v neenakopravnem položaju, netransparentno financirani zagovorniki vstopa pa so imeli nesorazmerno velik vpliv na odločitev.

Če bi se danes vlada odločila za podoben referendum, pa čeprav samo posvetovalni, bi morala v kampanjo vstopiti pod slabšimi pogoji kot leta 2003.

Ta razlog, ob sicer povsem očitnih številnih neuspehih zveze NATO in njenih vodilnih članic ali podpore vojnam, ki so prinesle številne katastrofe (Afganistan, Libija, Irak, Sirija, Kosovo, Ukrajina) zaradi katerih zaupanje v ta agresivni vojaški pakt neprestano upada, bi lahko vplivale na to, da se bodo kratkovidni slovenski politiki poskusili čim prej izvleči iz pasti dveh referendumov, v katere so se ujeli sami.

Slovenske vlade so navajene v referendumih zmagovati, ko ima nasprotnik eno reko zvezano za hrbtom.

V novih pogojih bi bila vlada Roberta Goloba tako zaradi geopolitičnih porazov Nata kot zaradi bolj poštene notranje zakonodaje v slabšem položaju kot leta 2003.

In zato je zelo verjetno, da bodo vodilni politiki poskusili narediti korak nazaj in se znebiti zanje neprijetnih referendumov, ki bi lahko razkrili pravo voljo ljudi.

Torej nasprotovanje ljudstva nepotrebnemu oboroževanju ter vse bolj agresivnemu NATO paktu.

NSi in SDS sta želeli delati predvolilno kampanjo. II Na vprašanje, zakaj so podprli predlog Levice za posvetovalni referendum, pa je Cigler Kralj odgovoril, da so pripravili "stresni test" za koalicijo in da so s tem presekali njihovo zavajanje državljanov in zaveznikov v Natu.

— Trdosrcnez (@Trdosrcnez) July 9, 2025

Kaj je bistvo zahodnega vojaškega pakta pod taktirko ZDA pa lepo razkrivajo tudi stare sovjetske karikature.

V resnici se v teh desetletjih ni prav nič zelo spremenilo.

Nekoč so strašilo Sovjetske zveze anglo-saški politiki in orožarske industrije na Zahodu uporabljali za polnjenje svojih žepov in nove vojne, danes pa temu služi neutemeljen strah pred Rusijo.