torek, 24. junij 2025 leto 30 / št. 175
TaTrenutek -
Odpadki brez izhoda: Kritična meja presežena – požari, nevarnosti in sistemska ohromelost
promocijsko sporočilo
Odpadki v Sloveniji Vir: Ljubljansko geografsko društvo, posnetek zaslona
Slovenija je pred pragom ekološke in javnozdravstvene krize zaradi prenatrpanih deponij in pomanjkanja sistemske rešitve za ravnanje z gorljivimi odpadki. Stanje ni več opozorilno – postalo je neobvladljivo.
Požari kot simptom globlje težave
V začetku letošnjega leta je eden največjih požarov v zadnjem desetletju ponovno razkril nevzdržno stanje slovenskega sistema ravnanja z odpadki.
V regijskem centru za ravnanje z odpadki v Puconcih je izbruhnil obsežen požar, ki ga je gasilo 94 gasilcev iz 18 enot več kot tri dni.
Slovenija teh frakcij ne zna in ne more sproti predelovati – domače kapacitete so premajhne, izvoz v tujino pa vse bolj negotov in drag.
Ogenj je pogoltnil na tisoče ton mešanih in gorljivih frakcij, zrak pa je bil nasičen z delci PM10, dioksini in drugimi toksini, ki ogrožajo predvsem otroke, kronične bolnike in starejše.
Požar ni bil nesreča – bil je neizbežna posledica let kopičenja lahkih frakcij (gorljivih odpadkov, ki niso primerne za reciklažo) na deponijah, kjer ti materiali v vročem vremenu ali zaradi mehanskih pritiskov samovžigajo.
Slovenija teh frakcij ne zna in ne more sproti predelovati – domače kapacitete so premajhne, izvoz v tujino pa vse bolj negotov in drag.
Pomanjkanje sežigalnic – sistemska praznina
Trenutno ima Slovenija le eno delujočo sežigalnico komunalnih odpadkov – v Celju, ki letno obdela približno 30.000 ton in s tem pokriva komaj 10–15 % potreb države.
Za preostanek se država zanaša na izvoz, kar pa se pogosto izkaže za nezanesljivo rešitev – ob vsakem zastoju ali odpovedi izvoza se deponije hitro napolnijo do roba.
Ministrstvo za okolje sicer že več kot desetletje načrtuje izgradnjo dveh večjih sežigalnic v Ljubljani in Mariboru, vendar sta oba projekta ujeta v kolesju birokracije, civilnih nasprotovanj in pomanjkanja politične volje.
Analiza ministrstva iz leta 2021 ocenjuje, da bi Slovenija za pokritje vseh potreb potrebovala vsaj tri sodobne sežigalnice z zmogljivostjo obdelave 120.000 do 150.000 ton odpadkov letno – kar pomeni, da bi tudi po izgradnji načrtovanih obratov država še vedno zaostajala za lastnimi potrebami.
Zbornica komunalnega gospodarstva: Javni sistem sežiganja nujen
Strokovnjaki z Zbornice komunalnega gospodarstva že dlje časa opozarjajo, da Slovenija nujno potrebuje učinkovit javni sistem za energetsko izrabo odpadkov.
To pomeni celovit pristop, ki vključuje jasno razdelitev odgovornosti, dolgoročne finančne vire, zakonodajno podporo in lokalno vključevanje.
Trenutno ni sistemskega okvira, ki bi javnim ali zasebnim investitorjem omogočil gradnjo objektov za sežig ali sosežig odpadkov z zadostno varnostjo, regulacijo in javnim zaupanjem.
Okoljski in zdravstveni vplivi: nevarnosti niso več skrite
Po podatkih Agencije za okolje se na slovenskih deponijah letno kopiči okoli 80.000 ton gorljivih frakcij, ki niso predelane ali odpeljane.
Te količine rastejo, saj je delež reciklaže že dosegel zgornjo mejo realnih zmožnosti, medtem ko končna obdelava stagnira.
Če država v naslednjih dveh letih ne bo sistemsko uredila vprašanja sežiga in energetske predelave, bomo priče še več požarom, okoljskim obremenitvam in dragim izrednim ukrepom.
Dolgotrajna izpostavljenost emisijam iz gorenja tovrstnih materialov lahko vodi do povečanega tveganja za raka, bolezni dihal in reproduktivne motnje.
Podatki NIJZ opozarjajo, da je ob večjih požarih v preteklih letih zaznati porast obiskov pri zdravnikih zaradi draženja dihal in alergij.
Izpostavljeno – Kaj mora država storiti – takoj
- Vzpostavitev javne službe za energetsko izrabo odpadkov, ki bo omogočila trajno in zanesljivo obdelavo gorljivih frakcij.
- Izgradnja vsaj treh sodobnih sežigalnic, vključno z Ljubljano in Mariborom, ob hkratnem odprtju razprave o dodatnih regijskih centrih (npr. v Posavski ali Primorski regiji).
- Uvedba zakonskih časovnih omejitev za skladiščenje gorljivih odpadkov – npr. največ 14 dni pred odvozom ali obdelavo.
- Digitalizacija sledljivosti odpadkov, ki bi omogočila nadzor nad tem, kje in kako dolgo se določena frakcija zadržuje.
- Okrepitev monitoringov zraka, zemlje in podtalnice na območjih, kjer so deponije ali začasna skladišča gorljivih frakcij.
Okoljsko zavzeta država brez dolgoročnih sistemskih rešitev
Slovenija se upravičeno ponaša z visokim deležem ločevanja in reciklaže odpadkov – a brez končne energetske obdelave ta prizadevanja izgubljajo težo.
Če država v naslednjih dveh letih ne bo sistemsko uredila vprašanja sežiga in energetske predelave, bomo priče še več požarom, okoljskim obremenitvam in dragim izrednim ukrepom.
Na eni strani imamo znanje, zakonodajne osnutke in opozorila stroke.
Na drugi strani pa politično ohromelost, nerealistične obljube in odpor do gradnje sežigalnic, kar v praksi pomeni, da je na področju trajnostnega upravljanja odpadkov Slovenija živi na točki brez izhoda.
