REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Pasji davek: Velekretenizem, ki ga ima le peščica držav sveta in so se mu na Nizozemskem z referendumi odrekli!

Pasji davek: Velekretenizem, ki ga ima le peščica držav sveta in so se mu na Nizozemskem z referendumi odrekli!Slovenija bi odgovorne lastnike rada kaznovala. Vir: Pexels

Čeprav slovenski proračun beleži najmanjši primanjkljaj v zadnjih petih letih, Slovenijo podobno kot druge članice EU pesti šibka gospodarska rast, hude posledice zaradi izgubljene vojne v Ukrajini in pričakovane, a za vlado »nepredvidene« težave s strani glavnega zaveznika Evropske unije – to pa so ZDA pod Trumpovo administracijo.

Predsednik vlade gospodarstvu obljublja topel plašč, finančni minister pa išče, kje bi se dalo še kaj postrgati in napolniti z nekaj milijoni blagajno, ki je zaradi neumne, tragične, nepotrebne in katastrofalne vojne v Ukrajini izgubila na desetine milijard.

Vojne v Ukrajini, ki sta jo podpirali tako Janševa kot Golobova vlada.

Nekateri (upravičeno) menijo, da gre za velekretenizem.

Država zato povsod, kjer lahko, uvaja nove davke, od nepremičnin, elektrike, pa do – psov.

Tako je na primer Ministrstvo za kmetijstvo prišlo na »genialno« idejo, da uvede »prispevke za skrbnike psov.«

Celo občine so proti temu davku, kar je ideja, ki je zrasla na zeljniku Ministrstva za kmetijstvo pod taktirko ministrice Mateje Čalušić, kar veliko pove o koordinaciji in kvaliteti dela v tem državnem organu.

Nekateri (upravičeno) menijo, da gre za velekretenizem.

Uradno naj bi torej ta davek (nekje v višini 15-20 evrov letno) plačevali vsi lastniki psov, denar pa naj bi bil, takšna je bila prva obrazložitev, porabljen za stroške pasjih zavetišč, sterilizacijo prosto živečih psov in podobno.

Kmetijsko ministrstvo z Upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) namreč pripravlja novo spremembo zakona o zaščiti živali, ki naj bi reformirala financiranje zavetišč za zapuščene živali.

Na Upravi zatrjujejo, da je glavni namen zagotoviti organizirano mrežo zavetišč in spodbujanje posvojitev živali iz zavetišč.

Odziv na na »genialno« idejo Ministrstva za kmetijstvo, da uvede »prispevke za skrbnike psov.« Vir: Posnetek zaslona, X

Kakšno zvezo ima to z lastniki psov, ki so za svoje pse plačali vse dajatve, jih imajo »čipirane«, za njih skrbijo in z njimi ne obremenjujejo zavetišč seveda sploh ni jasno.

Toda logike v tem ukrepu seveda ne smemo iskati.

Frida reševalni pes v Mehiki
Reševalni pes v Mehiki. Vir: X, posnetek zaslona

Kako sicer pojasniti »pojasnilo«, da bo »po novem legalno lastništvo štirinožnih prijateljev lahko stalo do 20 evrov letno.«

Po novem?

Ne pozabimo, da so lastniki psov do njih že prišli legalno, s plačilom kupnine, ob tem pa so poravnali vse stroške cepljenja, registracije in podobno.

Še več, v Sloveniji lastniki tudi za odjavo psa iz registra plačujejo okoli 30 evrov, kar vključuje tudi odstranitev trupla preminule živali (znesek se pogosto plača v celoti, tudi ko lastnik sam poskrbi za truplo hišnega ljubljenčka) –, a v številnih državah EU je takšna odjava brezplačna.

To je enako logično, kot bi bilo prav, če bi kazni za cestnoprometne prekrške kršilcev plačevali iz posebnega fonda, ki bi ga z 20 evri letno polnili tisti, ki letno ne naredijo nobenega prekrška.

»Ideja o možnosti uvedbe prispevka skrbnikom psov in ne davka, je nastala na podlagi dejstva, da je v Sloveniji skrb za zapuščene živali prenesena na lokalne skupnosti. Občine zato plačujejo rezervacijo mest v zavetišču, višina stroška pa je odvisna od števila registriranih psov v občini,« o razlogih za prenovo sistema oskrbe zapuščenih živali pojasnjujejo na UVHVVR, kjer poudarjajo, da je uvedba prispevka prepuščena občinam, saj te že skrbijo za financiranje zavetišč, ponekod tudi za opremljenost sprehajalnih poti z zabojniki za pasje iztrebke.

S spremembami želijo zagotoviti, da bi bilo posvajanje živali iz zavetišč lažje, posvojitelji bi bili tako oproščeni prispevka, zato jih »preseneča, da eno od zavetišč takemu predlogu celo nasprotuje.«

Na Upravi so se odzvali tudi na očitke nekaterih zavetišč, naj država raje kot 20 evrov prispevka na teren pošlje inšpektorje, a le tako, da so navedli število zaposlenih inšpektorjev.

Ta podatek je ključen, ker razkriva dobesedno butasto logiko, ki jo uporabljajo vodilni na Ministrstvu za kmetijstvo.

Po njihovem naj bi bila torej skrb za zapuščene države na plečih tistih, ki že tako ali tako dobro skrbijo za svoje živali.

Lastniki psov, ki spoštujejo zakone, skrbijo, da se bolezni ne širijo in čistijo za svojimi ljubimci bi bili tako kaznovani z novim davkom, da bi z njim menda vzdrževali pasja zavetišča, ki so polna zaradi – neodgovornih lastnikov.

To je enako logično, kot bi bilo prav, če bi kazni za cestnoprometne prekrške kršilcev plačevali iz posebnega fonda, ki bi ga z 20 evri letno polnili tisti, ki letno ne naredijo nobenega prekrška.

Ampak tega uradnica, ki je v fotelj kmetijske ministrice priplezala na sporen način in brez ustreznih kvalifikacij seveda ne razume.

In sedaj je jasno, kaj luknjičavo znanje in pomanjkanje logike kmetijske ministrice v vladi Roberta Goloba pomeni za vse državljane, še posebej pa tiste, ki dobro skrbijo za svoje pse.

Ob tem bi se lahko vprašali tudi, zakaj bi morali takšen prispevek plačevati zgolj lastniki psov, ne pa tudi mačk, ki jih je v zavetiščih nekajkrat več?

In tako naprej…

Toda to ni najhuje.

Najslabše je to, da se je slovensko ministrstvo za kmetijstvo odločilo za metodo polnjenja državnega ali pa občinskih proračunov na način, ki ga ima le peščica držav na svetu, pa še med njimi so se nekatere prav zaradi nelogičnosti in netransparentnosti tega »pasjega davka« odločile, da ga prekinejo.

Najslabše je to, da se je slovensko Ministrstvo za kmetijstvo odločilo za metodo polnjenja državnega ali pa občinskih proračunov na način, ki ga ima le peščica držav na svetu, pa še med njimi so se nekatere prav zaradi nelogičnosti in netransparentnosti tega »pasjega davka« odločile, da ga prekinejo.

Davek na pse (t. i. »pasji davek«) ali podobni prispevki res obstajajo v nekaj državah, pri čemer se namen in poraba zbranih sredstev lahko razlikujeta od ene države do druge oziroma celo od ene občine do druge znotraj iste države.

Toda čeprav se pogosto omenja, da naj bi tak davek prispeval h kritju stroškov zavetišč in drugih javnih storitev, ki nastanejo zaradi lastništva psov, v praksi sredstva praviloma gredo v občinski oziroma državni proračun (namenjeni so torej splošnim javnim izdatkom, ne nujno le oskrbi zapuščenih živali). In prav zato so takšni davki vir stalnih kritik tudi tam, kjer obstajajo.

In kje obstajajo?

Na primer v Nemčiji (»Hundesteuer«).

Davek določajo občine. Višina davka se lahko zelo razlikuje glede na kraj, število psov, pasmo ipd.

Odzivi na na »genialno« idejo Ministrstva za kmetijstvo, da uvede »prispevke za skrbnike psov.« Vir: Posnetek zaslona, X

V Švici je takšen davek prav tako občinska pristojbina. Tako kot v Nemčiji se zbrana sredstva stekajo v občinski proračun in so lahko (a ne nujno) namenjena tudi za živalske zavetišča ali druge storitve, povezane z živalmi.

Tudi v Avstriji imajo nekatere občine uveden davek na pse. Višina in način plačevanja sta odvisna od posameznih dežel oziroma občin.

Podobno ima tudi Luksemburg davek na pse, ki se plačuje letno. Namen je »dvig odgovornega lastništva in financiranje različnih občinskih storitev«, med drugim lahko tudi za zavetišča - ne pa zgolj zanje.

Irska je v preteklosti poznala obvezne licence za pse, ki so bile plačljive. Ker pa se je sistem precej spreminjal, ima danes Irska bolj sistem pristojbin/registracije psov. Zbrana sredstva se v določenem deležu lahko usmerjajo v zavetišča, vendar gre večinoma za državni proračun.

Združeno kraljestvo (Anglija, Škotska, Wales, Severna Irska) je prav tako poznalo obvezno pasjo licenco za vse lastnike psov (dog licence). Leta 1987 je bila v Angliji in Walesu ukinjena, v Severni Irski pa še vedno obstaja nekakšna različica licence. Ni pa univerzalnega predpisa, da bi šla vsa zbrana sredstva direktno v zavetišča.

V ZDA ni državnega (federalnega) pasjega davka, ampak so ponekod obvezne letne licenčnine ali registracije na ravni mestnih ali okrožnih oblasti (npr. »dog license fee«). Tudi tu se sredstva lahko uporabljajo različno – za zavetišča, nadzor nad živalmi (»animal control«), a pogosto gredo pretežno v splošni občinski proračun.

Tudi v Kanadi je na ravni občin pogosto potrebna plačljiva registracija psov, deloma namenjena sofinanciranju zavetišč, deloma pa za druge namene.

Odzivi na na »genialno« idejo Ministrstva za kmetijstvo, da uvede »prispevke za skrbnike psov.« Vir: Posnetek zaslona, X

Vse težave tega davka pa najbolje odslikuje primer Nizozemske.

V preteklosti so imele skoraj vse občine vpeljan t. i. »hondenbelasting« (davek na pse).

A po letu 2010 se je veliko občin odločilo davek odpraviti (zaradi javnega pritiska in poenostavitve davčnih postopkov). V nekaterih občinah še obstaja.

Pogosto je namreč šlo za splošen občinski prihodek in ni bil nujno namensko porabljen za zavetišča. Nekatere občine pa so del sredstev namenile urejanju pasje infrastrukture in sofinanciranju zavetišč.

Običajni argument je, da lastništvo psa povzroča (ali lahko povzroča) določene stroške za širšo družbo – npr. vzdrževanje pasjih parkov, košev in vrečk za iztrebke, sistem sterilizacij in kastracij zapuščenih psov, financiranje zavetišč ipd. Toda v Sloveniji so na prvo mesto postavili vzdrževanje zavetišč, s katerimi odgovorni lastniki seveda nimajo nobene zveze – za njihove težave so krivi neodgovorni lastniki, ki bi jih morali poiskati in kaznovati.

Kot lahko vidimo, je davek na pse za občino ali državo predvsem dodaten vir prihodkov.

Običajni argument je, da lastništvo psa povzroča (ali lahko povzroča) določene stroške za širšo družbo – npr. vzdrževanje pasjih parkov, košev in vrečk za iztrebke, sistem sterilizacij in kastracij zapuščenih psov, financiranje zavetišč ipd.

Toda v Sloveniji so na prvo mesto postavili vzdrževanje zavetišč, s katerimi odgovorni lastniki praviloma nimajo nobene zveze – za njihove težave so krivi neodgovorni lastniki, ki bi jih morali poiskati in kaznovati.

Skratka, očitno je, da bi bilo bolje s pomočjo dosledne registracije psov in preverjanja le-te ter kaznovanjem neodgovornih lastnikov (ki so lahko vir zapuščenih psov) ter na druge načine (s prispevki občin, donacijami) zbirati sredstva tudi za pasja zavetišča, ne pa – kaznovati odgovorne lastnike čipiranih in registriranih psov.

Odzivi na na »genialno« idejo Ministrstva za kmetijstvo, da uvede »prispevke za skrbnike psov.« Vir: Posnetek zaslona, X

Sloveniji v poduk bi lahko bile tudi javne razprave na Nizozemskem pred ukinitvijo »pasjega davka.«

Lastniki psov niso neposredno videli koristi, ki bi jih prinesel plačan davek in so smatrali, da so diskriminirani in nepravično obremenjeni.

Mnogi so trdili, da je davek nepravičen do odgovornih lastnikov, ki skrbijo za svoje živali in redno pobirajo iztrebke, hkrati pa ni učinkovit pri »kaznovanju« neodgovornih lastnikov.

Nekateri so davek označevali za »zastarelo obliko obdavčitve« z dolgo zgodovino, ki pa ni več služila sodobnim potrebam družbe.

Za občine je bil postopek pobiranja in nadzora (kdo je registriral psa, kdo ni) pogosto zapleten in drag.

Pojavljali so se očitki, da se precejšen del zbranih sredstev porabi zgolj za upravo (davčna napoved, kontrola ipd.), namesto da bi dejansko koristil lokalni skupnosti ali živalim.

Čeprav so nekatere občine argumentirale, da se davek porablja za urejanje pasjih parkov ali sofinanciranje zavetišč, je v praksi večina sredstev večinoma šla v splošen občinski proračun.

To je zbujalo neodobravanje, ker lastniki psov niso neposredno videli koristi, ki bi jih prinesel plačan davek in so smatrali, da so diskriminirani in nepravično obremenjeni.

Odziv na na »genialno« idejo Ministrstva za kmetijstvo, da uvede »prispevke za skrbnike psov.« Vir: Posnetek zaslona, X

Zaradi kombinacije zgoraj navedenih dejavnikov se je javnost na Nizozemskem (še posebej organizacije za pravice živali in lastniki psov) zavzemala za odpravo sporne dajatve.

Slovenija poskuša sedaj celo do financiranja zavetišč priti tako, da bo izključno z davkom kaznovala tiste lastnike psov, ki so odgovorni in ne povzročajo prenapolnjenosti zavetišč, torej z uvajanjem davka, ki v Sloveniji nima tradicije in tudi drugje v Evropi velja za netransparentnega in zastarelega.

Več občin je na pobudo prebivalcev izvedlo referendume ali posvetovalne procese in se odločilo, da pasji davek ukinejo.

Ko se je davek odpravil, so se občine odločile drugače razporejati svoje splošne proračunske prihodke (ki med drugim izvirajo iz lokalnih davkov na nepremičnine, turističnih taks, državnih dotacij ipd.).

Del teh sredstev občine namenijo financiranju ali sofinanciranju živalskih zavetišč, skladno z zakonsko obveznostjo reševanja problematike zapuščenih živali.

Na Nizozemskem imajo zavetišča že tradicionalno tudi močno podporo v civilni družbi in lokalnih skupnostih. Veliko zavetišč prejema donacije od posameznikov in podjetij, ima sponzorje in sprejema prostovoljne prispevke obiskovalcev, ki želijo pomagati pri kritju stroškov hrane, veterine ipd.

Prav tako se pogosto izvajajo dobrodelne akcije in kampanje, s katerimi zavetišča na Nizozemskem zbirajo sredstva.

Nekatera zavetišča delno financirajo svoje delovanje z nadomestili za posvojitev psov ali mačk (tj. posvojitelji ob posvojitvi živali plačajo določen prispevek, ki vsaj delno pokrije stroške veterinarskih posegov, cepljenj, čipiranja...).

Prav tako obstajajo zavarovalne police oziroma skladi, iz katerih se lahko pokrijejo nekateri veterinarski stroški zavetišč.

Skratka, po svetu lahko najdemo le malo, največ okoli osem držav (med skoraj 200), ki poznajo »pasji davek« in v skoraj vseh primerih je glavna kritika, da ta zastarel davek »kaznuje odgovorne lastnike« ter se v resnici ta denar porablja za druge namene in ne za to, za kar so se sredstva domnevno zbirala (večinoma za infrastrukturo, pasje parke itd.).

Slovenija pa poskuša sedaj celo do financiranja zavetišč priti tako, da bo z davkom kaznovala izključno tiste lastnike psov, ki so odgovorni in ne povzročajo prenapolnjenosti zavetišč, torej z uvajanjem davka, ki v Sloveniji nima tradicije in tudi drugje v Evropi velja za netransparentnega in zastarelega.

To je tudi vse, kar morate vedeti o delu in sposobnostih ministrice Mateje Čalušić.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke