REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Štafeta enoumja nekoč in danes

Tako kot smo se takrat, v času komunizma, borili proti enopartijskemu diktatu in kultu osebnosti, je danes nujen boj na globalni ravni proti medijski temi in monopolu zahodnih, vojno hujskaških in cenzorsko nabritih vladarjev in njihovih medijskih hlapcev. Z besedami velikega pesnika: »Princip je isti, sve su ostalo nijanse.«

V zadnjih nekaj dneh sem imel nepričakovan obisk iz Groningena na Nizozemskem. Doktorandka, ki raziskuje kompleksno temo vpliva umetnosti na politiko, je želela izvedeti kaj več o protestnih akcijah, ki smo jih ljubljanski študenti organizirali konec osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Presenečen sem bil, da se je kdo spomnil te zgodbe po toliko desetletjih, kaj šele, da bi na to temo snoval doktorsko disertacijo.

Telefonski klic me je popeljal nazaj, v desetletja ob koncu prejšnjega stoletja. Bili so lepi časi. Polni upanja, bojev, preobrazbe družbe v nekaj novega, k čemur je veliko prispevala takratna mladina.

Takrat sem bil odgovorni urednik mariborskega študentskega časopisa Katedra. Zahtevali in zavzemali smo se za svobodo misli in govora ter odpravo represije v takratnem enopartijskem sistemu.

Tako kot smo se takrat, v času komunizma, borili proti enopartijskemu diktatu in kultu osebnosti, je danes nujen boj na globalni ravni proti medijski temi in monopolu zahodnih, vojno hujskaških in cenzorski nabritih vladarjev in njihovih medijskih hlapcev. Z besedami velikega pesnika: »Princip je isti, sve su ostalo nijanse.«

Ko je celotno uredništvo beograjskega »Študenta« zaradi kritike Miloševićeve politike centralizma in ponovne vladavine z metodo »čistk« na 8. seji CK ZK Srbije, »odletelo«, smo se v mariborskem uredništvu Katedre odločili, da damo šest strani našega časopisa kolegom iz Beograda, tako da so v »Beograjski prilogi«, ki jih je urejala moja bodoča žena Svetlana Vasović, v srbščini lahko še naprej pisali.

Časopise smo razpečevali po Sloveniji in v Beogradu, v znamenitem Draganovem kiosku na Terazijah.

Oblasti našega kljubovanja niso sprejele naklonjeno. Dogajale so se prepovedi in zaplembe »Katedre«, včasih v Mariboru, včasih v Beogradu. Razlog?

Zaradi »sovražnega govora« (po današnji terminologiji), ki je vključeval kritiko policijskega nasilja v Mariboru, razkrivanje povojnih likvidacij, zapiranja disidentov, izjave tujih dopisnikov o slabem stanju v Jugoslaviji ter žaljenje »lika in dejanj« Slobodana Miloševića zaradi kritike preganjanja njegovih političnih nasprotnikov.

Srečevali smo se na sojenjih ne le v beograjski »Palači pravice«, ampak tudi v Mariboru in Velenju, saj so se kazenske ovadbe v Srbiji in Sloveniji vrstile ena za drugo.

V Mariboru so nam časopise navadno zaplenili že v tiskarni (redke prepovedane izvode, ki smo jih uspeli rešiti, smo nato fotokopirali), v Beogradu pa so miličniki izvode »Katedre« neposredno iz Draganovega kioska stlačili v marice, z ustnim pojasnilom, da je časnik prepovedan zaradi »vznemirjanja javnosti«.

»Katedro« smo iz Maribora v Beograd pošiljali z vlakom, v »Palači pravice« pa sta nas branila odlična odvetnika Srđa Popović iz Beograda in Drago Demšar iz Ljubljane.

Medtem ko je sodnik bral obtožnico, ki nam je očitala, da s karikaturami in kritičnimi zapisi »črnimo lik in delo Slobodana Miloševića«, je za nami po sodni dvorani odmevalo hahljanje zbranih beograjskih disidentov, ki so sodnika pozivali, naj prebere, po vrsti, vse »obremenilne« stavke iz Svetlaninega intervjuja s tujimi dopisniki, zaradi katerih smo pristali na zatožni klopi.

Vsaka naslednja točka iz obtožnice je povzročila nov odziv »občinstva« v sodni dvorani in nove salve smeha ...

Doktorandko iz Nizozemske je zanimala tudi akcija, ki smo jo študentski »mladinci«, člani univerzitetnega odbora Mladinske organizacije Univerze v Ljubljani, organizirali pred slovensko skupščino v znak protesta proti poveličevanju anahronističnega kulta osebnosti in nošenje »štafete mladosti« po vsej Jugoslaviji še po smrti Josipa Broza. Zvezna mladinska organizacija se z nami ni strinjala; zato smo organizirali »klesanje štafete« sredi Ljubljane, pred današnjim parlamentom.

Akcijo smo poimenovali »Štafeta absurda«.

Na osrednji ljubljanski trg smo zvlekli velik hlod, ki smo ga s sekirami in drugim orodjem nekoliko razrezali, vse zato, da bi »zvezni mladini« sporočili, naj to »štafeto« nosi sama, ker mi ne te in ne »prave« - ne bomo. Naslednje jutro so ljubljanski komunalci našo »velikansko štafeto« odvlekli na smetišče, medtem ko so nas z vseh koncev takratne skupne države napadali zaradi »predrznosti«.

Vseeno smo dosegli cilj – »štafeto mladosti« so kmalu zatem ukinili.

Potem smo izvedli prve »večstrankarske« volitve v študentski parlament. Skupina »opozicijskih« študentov, med katerimi sem bil tudi jaz, je premagala »partijce« na čelu z Borutom Pahorjem, zagrizenim komunistom, ki je desetletja pozneje – leta 2012 – napredoval na položaj predsednika Slovenije, članice Nata.

Potem smo izvedli prve »večstrankarske« volitve v študentski parlament. Skupina »opozicijskih« študentov, med katerimi sem bil tudi jaz, je premagala »partijce« na čelu z Borutom Pahorjem, zagrizenim komunistom, ki je desetletja pozneje – leta 2012 – napredoval na položaj predsednika Slovenije, članice Nata.

Toda v »prejšnjem življenju«, ko Pahorju kot študentu ni bilo mar za demokracijo in ni hotel niti slišati za NATO, je ob »prvih večstrankarskih volitvah v Jugoslaviji« ameriški konzul prispel iz Zagreba v Ljubljano, ker je nameraval spremljati »prve svobodne volitve v Jugoslaviji« – naše, študentske.

»Boste videli, kar ste naredil tukaj, se bo kmalu zgodilo po vsej državi,« je rekel in me povabil na večerjo. Zavrnil sem. Poleg vseh težav s sodnimi procesi »Katedri« in »delovanja s pozicij meščanske desnice«, s kar mi je tedanja oblast prilepila, mi je manjkalo le še pečanje z diplomati z Zahoda.

Med klepetom ob kavi z gostjo iz Nizozemske o vsem tem sem zagrenjeno dodal, da nisem pričakoval, da se bom danes, v »svobodi in demokraciji«, spet boril proti cenzuri in malikovanja lažnih idolov, tokrat pa zahodnih političnih voditeljev in njihovih, za Evropejce, usodnih politik.

Dejstvo je, da se napadi na svobodo govora v zadnjem času dogajajo kot po tekočem traku, medtem ko »naši« mediji poročajo o mednarodni politiki, kot da bi jim besedila pisal Politbiro v Bruslju.

Kljub mednarodnim konvencijam, ki zagotavljajo svobodo govora, Evropska unija že dve leti prepoveduje delo nekaterih ruskih medijev; ne zaradi dokazljivih »laži«, ki jih sploh niso objavili, ampak zaradi države, iz katere prihajajo.

Medtem ko je sodnik bral obtožnico, ki nam je očitala, da s karikaturami in kritičnimi zapisi »črnimo lik in delo Slobodana Miloševića«, je za nami po sodni dvorani odmevalo hahljanje zbranih beograjskih disidentov, ki so sodnika pozivali, naj prebere, po vrsti, vse »obremenilne« stavke iz Svetlaninega intervjuja s tujimi dopisniki, zaradi katerih smo pristali na zatožni klopi. Vsaka naslednja točka iz obtožnice je povzročila nov odziv »občinstva« v sodni dvorani in nove salve smeha ...

Evropski diplomati v svojih nastopih njihove novinarje označujejo celo za pripadnike tajnih služb.

Nič bolje ni niti v Ameriki, kjer Scotta Ritterja preganjajo zaradi sodelovanja z RT, Julian Assange pa je na koncu ušel neskončnemu bivanju v londonski ječi pod pogojem, da prizna krivdo za novinarstvo in razkrivanje državnih zločinov.

Da bi si Assange ponovno povrnil svobodo, se je moral strinjati s tem, da postane obsojeni zločinec.

Na njegovo delo in potovanja zdaj vpliva vrsta omejitev, ki spodkopavajo njegovo sposobnost, da si služi za življenje in preživlja družino.

Nesprejemljivo je, da novinar, ki je samo razkrival zločine drugih, trpi takšne omejitve.

A to je le vrh ledene gore, saj smo nedavno izvedeli, da so se lovu na RT pridružili tudi Novinarji brez meja, organizacija, ki naj bi si prizadevala za zaščito človekovih pravic.

Res je absurdno – da se novinarji, ki naj bi branili brezmejno svobodo medijev, spremenijo v inkvizitorje, tožilce in sodnike, ki celo pozivajo države EU, naj utišajo RT tudi v Srbiji, ter zahtevajo omejitev informacij in prepoved dela novinarskim kolegom, ki jim hočejo natakniti cenzorske nagobčnike.

V kaj se je spremenil (zahodni) svet, pa domnevni varuhi človekovih pravic zdaj propagirajo cenzuro. Zato je, kot sem povedal nizozemski sogovornici, danes vse skupaj zelo podobno časom iz obdobja enopartijskega sistema, ko je na tisoče aparatčikov v en glas pelo »tovariš Tito, mi ti se kunemo!«.

Takrat nas je bilo v študentskih in alternativnih mladinskih medijih v Jugoslaviji le nekaj, ki smo, včasih tudi za veliko ceno, predstavljali otočke odpora enoumju tovarišev iz komunistične partije.

Enako vlogo v mednarodni skupnosti danes igrajo mediji, kot so RT, Sputnik in podobni, saj nasprotujejo mašineriji zahodnih »mainstream« medijev, ki širijo kolonialni pogled na svet.

Tako kot se je v našem prostoru vodil boj za svobodo govora ter proti represiji misli in govora, tako danes na svetovni medijski sceni teče boj proti enoglasju medijev. V tem boju sta RT in Sputnik glasnika novega in drugačnega, multipolarnega sveta, medtem ko so se zahodni mediji in sodobni cenzorji, kot so »Novinarji brez meja«, izrodili v zaščitnike zahodne hegemonije.

Ameriški sodnik Andrew Napolitano, avtor sedmih knjig o ameriški ustavi, tudi sam večkrat cenzuriran na YouTube kanalu, je pred kratkim objavil zanimivo kolumno, v kateri se spominja »zgodovine svobode govora v Združenih državah Amerike« z več podrobnimi primeri škodljivosti cenzorskih škarij. Sodnik Napolitano je spomnil, da je Kongres na vrhuncu protipriseljenske histerije v času predsednika Woodrowa Wilsona sprejel zakon o vohunjenju in zakon o uporu, ki je sankcioniral govor, »škodljiv prizadevanjem Združenih držav«.

Da bi si Assange ponovno povrnil svobodo, se je moral strinjati s tem, da postane obsojeni zločinec. Na njegovo delo in potovanja zdaj vpliva vrsta omejitev, ki spodkopavajo njegovo sposobnost, da si služi za življenje in preživlja družino.

Wilson je želel zadušiti vsak glas kritike med vojno tudi za ceno preganjanja idej, ki se jih je bal ali jih je sovražil.

»Kasneje je vrhovno sodišče izdalo vrsto sodb, da je v primeru, ko je primarni cilj ali namen vlade zatiranje govora zaradi njegove vsebine, takšen ukrep protiustaven.

To nas pripelje nazaj k Madisonu, ki je verjel, da edino moralno in ustavno zdravilo za 'sovražni govor', za škodljiv in celo subverziven govor ni represija in kazen, ampak še več govora,« piše Napolitano.

In poudarja, da omenjeno stališče zdaj brišejo tako ZDA kot vazali Washingtona v EU, ker jih moti pri vodenju posredniške vojne v Ukrajini.

»V začetku meseca je ministrstvo za pravosodje vložilo obtožnico proti Američanom in Rusom zaradi spodbujanja 'ruske propagande' v Ameriki. Zvezni tožilci trdijo, da je izražanje pogledov na vojno v Ukrajini z ruskega vidika in zagovarjanje teh pogledov kot pravilnih -kaznivo dejanje. Gre za politično preganjanje,« opozarja sodnik Napolitano.

Podobno, pravzaprav še huje, je v državah Evropske unije.

Politbiroje in cenzorske državne tožilce so zamenjali vojne žejni politiki, prepoved tiskanih izvodov časopisov pa je zamenjalo digitalno brisanje vsebin z družbenih omrežij in medijskih portalov.

Evropski diplomati v svojih nastopih njihove novinarje označujejo celo za pripadnike tajnih služb....Politbiroje in cenzorske državne tožilce so zamenjali vojne žejni politiki, prepoved tiskanih izvodov časopisov pa je zamenjalo digitalno brisanje vsebin z družbenih omrežij in medijskih portalov...Namesto kulta osebnosti imamo danes kult Nata – priseganje na »dober vojaški pakt«, čeprav ta z ognjem in mečem seje »demokracijo« in izvaja »humanitarne intervencije« povsod, kjer ima Zahod interes. Kdor v to dvomi, je blokiran, izključen, obtožen ali sankcioniran

Namesto kulta osebnosti imamo danes kult Nata – priseganje na »dober vojaški pakt«, čeprav ta z ognjem in mečem seje »demokracijo« in izvaja »humanitarne intervencije« povsod, kjer ima Zahod interes. Kdor v to dvomi, je blokiran, izključen, obtožen ali sankcioniran.

Kot je poudaril Elon Musk – cenzorji nove dobe ne zatirajo sovražnega govora, temveč govor, ki ga sovražijo. In s tem tudi našo svobodo. Kajti vsi vemo, da je svoboda vedno svoboda le, če je svoboda tudi za drugače misleče. Ali kot je rekel Voltaire: »Ne odobravam vaših besed, vendar bom do smrti branil vašo pravico, da jih izgovorite.« Noam Chomsky nas je učil, da »če ne verjamemo v svobodo izražanja ljudi, ki jih preziramo, potem vanjo sploh ne verjamemo«, George Orwell pa je bil prepričan, da se »svoboda odraža v pravici, da ljudem poveš česar nočejo slišati«...

Ko vse skupaj povzamemo, ni težko ugotoviti, da štafete absurda v imenu enoumja danes ne nosijo več mladi, ki slepo verjamejo v komunizem, temveč zahodni vladarji in njihovi novinarski hlapci, nagnjeni k obrambi hegemonije ameriškega Velikega brata. Med katerimi štrlijo »Novinarji brez meja«.

Zato je nov boj za svobodo podoben prejšnjemu.

Tako kot smo se takrat, v času komunizma, borili proti enopartijskemu diktatu in kultu osebnosti, je danes nujen boj na globalni ravni proti medijski temi in monopolu zahodnih, vojno hujskaških in cenzorsko nabritih vladarjev in njihovih medijskih hlapcev.

Z besedami velikega pesnika: »Princip je isti, sve su ostalo nijanse .« (Princip je isti, vse ostalo so odtenki.)

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina@insajder.com
Igor Mekina

Igor Mekina

Ostala mnenja

Štafeta enoumja nekoč in danes
Vrnitev verbalnega delikta
Zakaj »Srbska« ni Kosovo
»Suverenost« podkolonije
Zadnje brce hegemonov

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke