REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Palestina, Izrael in Balfourjeva deklaracija: Britanci so VSE zakuhali!

Palestina, Izrael in Balfourjeva deklaracija: Britanci so VSE zakuhali!Morda je res obstajal vsaj kanček plemenitih namenov, ko je lord Balfour pisal Rothschildu 2. novembra 1917, da bo britanska vlada podprla ustanovitev nacionalne domovine za Jude v Palestini, vendar je to zagotovo povzročilo splošno katastrofo v britanskem mandatu. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Arabski svet obletnico Balfourjeve deklaracije, listine, ki je soglašala z ustanovitvijo judovske domovine in je zagledala luč sveta 2. novembra leta 1917 zaznamuje z demonstracijami in vzkliki, da jim je prinesla trpljenje in pogubo, medtem ko jo judovski svet praznuje skoraj kot državni praznik, ker je postavila temelje za ustanovitev izraelske države.

Ta dokument je morda najbolje opisal Arthur Kessler v enem samem stavku: »Nek narod je drugemu narodu svečano obljubil deželo tretjega naroda.« Vir: Posnetek zaslona

Kratko pismo britanskega zunanjega ministra lorda Arthurja Balfourja vplivnemu britanskemu Judu Lionelu Walterju Rothschildu, v katerem je izrazil podporo britanske vlade oblikovanju »nacionalne domovine za Jude« v Palestini ob poudarku, da »ne bo storjenega nič, kar bi lahko poseglo v državljanske in verske pravice obstoječih nejudovskih skupnosti« na tem ozemlju, za Jude pomeni začetek nacionalnega vzpona, za Palestince pa začetek preganjanja.

Dokument je morda najbolje opisal Arthur Kessler v enem samem stavku: »Nek narod je drugemu narodu svečano obljubil deželo tretjega naroda.«

Balfourjeva deklaracija je plod prepričanja anglosaksonske skupnosti, da je eden od predpogojev za prihod svetopisemskega konca vrnitev judovske skupnosti v Sveto deželo, menijo nekateri strokovnjaki, ko govorijo o ozadju sprejema tega dokumenta.

Nič manj je bila pomembna oseba, ki ji je bilo namenjeno pismo britanskega zunanjega ministra. Družina Rothschild je bila v Veliki Britaniji izjemno aktivna. London kot svetovno gospodarsko in borzno središče je bil v tistem času kraj, kjer so delovale najbogatejše judovske družine, ki so se zavzemale za vrnitev v Sveto deželo. Rothschildi so bili tisti, ki so financirali vrnitev in se prizadevali za ustanovitev svetovne cionistične organizacije.

Rothschildi so bili tisti, ki so financirali vrnitev in se prizadevali za ustanovitev svetovne cionistične organizacije.

Sionistično gibanje je poudarjalo nujnost ohranjanja judovske identitete, saj so menili, da se je začela nacionalna dezintegracija, ker so se Judje vse bolj spreminjali v versko skupnost brez etnične identitete. V tem je bil namen zgodnjega sionističnega gibanja.

V to dogajanje ni bila vpletena samo Velika Britanija, v Franciji je delovala organizacija »Alliance Israelite« (mednarodna judovska organizacija s sedežem v Parizu, ustanovljena leta 1860 z namenom varovanja človekovih pravic Judov po vsem svetu; z izobraževanjem in strokovnim razvojem je spodbujala ideale judovske samoobrambe in samozadostnosti), v Rusiji, zlasti od leta 1890, so bili aktivni »Prijatelji Siona« oziroma Odbor iz Odese, ki je bil ustanovljen za sprejem ljudi judovske veroizpovedi v Sveto deželo.

In ravno tam so se križali geopolitični interesi: Sueški prekop je bil daleč najpomembnejša točka, v Britaniji ga včasih imenujejo tudi »pot življenja«, pa Sredozemlje, Sinaj in Indijski ocean, ki povezuje Veliko Britanijo s kolonijami v Indiji. Britanija je načrtovala čim bolj zavarovati okolje Sueškega prekopa, vključno s Sveto deželo.

Medtem ko je bil tisti del deklaracije, ki je obljubljal odločno prizadevanje za olajšanje ustvarjanja nacionalnega ognjišča za judovsko ljudstvo v Palestini, očitno več kot izpolnjen, branjen celo z britanskim orožjem, ko je bilo treba zatreti arabske upore, je bil del deklaracije, ki je pozival k spoštovanju pravic nejudovske skupnosti, zanemarjen.

Geslo sionističnega gibanja »Zemlja brez ljudstva za ljudstvo brez zemlje,« je izbrisalo pravice Palestincev, saj je Izrael zanje družba apartheida.

V britanski politiki se je čutil neke vrste orientalizem. Britanski vodilni politiki so bili prepričani, da ljudje, ki jih imenujemo Palestinci, ne predstavljajo enega ljudstva, ne predstavljajo ločene entitete, ki bi imela pravico do lastne države. In to je tisto, zaradi česar Britanci menijo, da Palestinci niso ljudstvo. To popolnoma sovpada s sloganom sionističnega gibanja »Zemlja brez ljudstva za ljudstvo brez zemlje.«

Ustvarila se je podoba, da Arabci, Palestinci ali kakor koli že se imenujejo, niso ljudstvo s pravico do samoodločbe, to neskladje pa se pozna tudi v politiki britanskega mandata. Britanski mandat oziroma civilna uprava v Palestini je trajala med letoma 1920 in 1948, vojaška uprava pa je bila vzpostavljena še prej, leta 1917, ko so bile otomanske sile poražene.

Britanci so ustanovili Judovsko agencijo, ki je zastopala interese judovske strani v Sveti deželi, vendar nič podobnega arabski agenciji ni obstajalo.

Velika Britanija je ves čas podpirala samo prizadevanja Judov, da bi svojo diasporo pritegnili v Sveto deželo, danes pa vidimo posledice.

Sčasoma je judovska skupnost s prvotno ocenjenih devetih odstotkov leta 1918 po drugi svetovni vojni narasla na skoraj tretjino prebivalstva.

Kasnejša izraelska ministrica in premierka Golda Meir je v knjigi Moje življenje opisala lastne diplomatske napore, da bi katerakoli izmed evropskih ali ameriških držav sprejela judovske begunce, katerim zaradi številčne letne kvote, ni bilo dovoljeno oditi v Palestino, četudi jim je grozila smrt.

Izmed več kot stotih diplomatov, predloga ni podprl niti eden posameznik.

Toda migracije Judov v Palestino so se nadaljevale. A kot lahko vidimo iz pričevanja Golde Mair (tvit spodaj), je bila tudi sama Palestinka, saj je imela le palestinsko potno listino…

Vse to trpljenje je povzročilo nasilne odzive arabske strani, a je bilo nasilje v resnici obojestransko. Na obeh straneh so se dogajali nasilni prevzemi zemlje, trgovanje z dokumenti. Na koncu je prišlo do velikega arabskega upora leta 1936, ko je izbruhnila nekakšna državljanska vojna pod britanskim mandatom med obema stranema.

Po koncu 2. svetovne vojne se je selitev Judov povečala, kar je povzročilo nezadovoljstvo arabskega prebivalstva in britanske oblasti. Britanci so izvajali široke ukrepe, ki naj bi preprečevali preveliko migracijo Judov v ta del sveta, tako v evropskih pristaniščih, kot tudi v vzhodnem Sredozemlju. Sistem kvot priseljevanja je ostal, večino prestreženih Judov pa so namestili v taborišču na Cipru. Kljub temu pa Britancem ni uspelo zaustaviti številnih ilegalnih migracij in tihotapljenja orožja na ozemlje Palestine.

Sionistične milice Irgun, Hagana in Lehi so kljub preteklemu zavezništvu z Britanci začele izvajati teroristične akcije proti britanskim silam in pri tem napadale policijske postaje, rafinerije nafte ter cestne in železniške povezave. Britanci so se odzvali z obsežnimi preiskavami v večjih mestih in kibucih, v katerih so aretirali več pripadnikov skrajnih judovskih skupin in zasegli večje količine orožja.

Nasilje je doseglo vrhunec v letu 1946 z bombnim napadom na sedež britanske uprave v hotelu King David v Jeruzalemu, ki ga je izvedel sionistični Irgun. V napadu je umrlo 91 ljudi, še 46 pa je bilo ranjenih. Zaradi smrti mnogih javnih uslužbencev in uničenja številnih pisarn in arhivov pa je bilo vodenje Palestine precej oteženo do konca britanskega mandata.

Novonastala Organizacija združenih narodov je 29. novembra 1947 sprejela ločitveni načrt, ki je ozemlje Izraela razdelil na dve državi: eno judovsko in eno arabsko, v razmerju velikosti 56% : 44%. V izogib konfliktu glede statusa mesta Jeruzalem, je OZN kraj predvidel kot mednarodno nevtralno območje, s posebnim političnim nadzorom.

Britanci so posledično uvedli stroge ukrepe, ki pa so postali predmet kritike ZDA. Te so celo zagrozile z zamrznitvijo kreditov, ki so reševali zaradi vojne oslabljeno Veliko Britanijo. Dodaten problem so Britancem predstavljale tudi sabotaže judovskih oboroženih skupin, ki so se infiltrirale v britanske vrste in tako dobivale pravočasne informacije o načrtovanih akcijah britanskih sil. Britanske sile so se naposled umaknile v varovana območja, ki pa niso bila popolna zaščita pred napadi sionistov.

Večina protiterorističnih akcij zaradi mednarodnih kritik, slabe gospodarske situacije doma in nekooperativnega prebivalstva Palestine, ni bila uspešnih. Irgun in Lehi sta v letih 1946 in 1947 preko svojih celic izvedla bombni napad na britansko ambasado v Rimu, nekaj bombnih napadov pa je bilo izvedenih tudi v Londonu, kar je Britance še dodatno demoraliziralo.

V letu 1947 je bilo v Palestini stacioniranih že približno 10 odstotkov vojaških sil britanskega imperija, kar je Palestino spremenilo v policijsko državo, stroški vodenja Palestine pa so vrtoglavo narasli. Velika Britanija je že oktobra 1946 začela z načrtom prenosa palestinskega vprašanja na OZN in začela z evakuacijo nenujnega osebja iz Palestine. Kot razlog za to je navedla neuspeh v mirovnih pogajanjih med Judi in Arabci.

Novonastala Organizacija združenih narodov je 29. novembra 1947 sprejela ločitveni načrt, ki je ozemlje Izraela razdelil na dve državi: eno judovsko in eno arabsko, v razmerju 56% : 44%.

V izogib konfliktu glede statusa mesta Jeruzalem, ga je OZN predvidel kot mednarodno nevtralno območje, s posebnim političnim nadzorom.

Judovska stran je načrt sprejela, medtem ko ga je arabska stran zavrnila.

1. decembra 1947 je arabski politični vrh razglasil trodnevni protest. Med tem časom so oborožene arabske celice napadale judovske tarče. Ko je judovska stran ob napadih pričela z obrambnimi napadi, je prišlo do državljanske vojne med Arabci in Judi. Vrhovni jeruzalemski mufti, Haj Amin al-Husseini je arabske Palestince ob tem pozval k sveti vojni: »Razglašam sveto vojno, bratje muslimani! Pobijte Jude! Vse jih pobijte!« S tem se je v Palestini začela petmesečna palestinska državljanska vojna med Judi in lokalnim arabskim prebivalstvom, kasneje pa so se v spopade vključili tudi prostovoljci iz arabskih držav.

V tem obdobju se je zaradi akcij judovskih milic in pomanjkanja sredstev za uspešen vsearabski odpor, 250.000 Palestincev (Palestinski viri omenjajo številko 750.000!) izselilo ali pa je bilo med državljansko vojno izseljenih.

Britanske sile, ki so bile uradno določene za zagotavljanje reda in miru v Palestini, so spopade preprečevale le v manjši meri; večino aktivnosti so vložile v postopen umik osebja iz Palestine.

Vir: Posnetek zaslona, Twitter

14. maja 1948, dan pred zaključkom britanskega mandata na ozemlju Izraela, je Judovska agencija razglasila neodvisnost dežele. Istega dne je bilo določeno njeno ime, ki je bilo prej zaradi nasprotujočih si predlogov nejasno. Zadnje britanske sile so Izrael zapustile 30. junija 1948.

Spomnimo, »vzpostavitev reda« je bil eden od prednostnih razglašenih ciljev Balfourjeve deklaracije.

Vendar prav tako ne smemo pozabiti, da je ta red pomenil ustanovitev ločene države, ki je nato ignorirala pravice domorodnega prebivalstva zaradi orientalizma in prepričanja, da arabsko ljudstvo ni dovolj civilizirano, da bi imelo lastno državo in nacionalno identiteto. Če je sploh bilo kakšnih plemenitih namenov na strani Londona v smeri ureditve judovskega in palestinskega vprašanja, ni dvoma da so Britanci na Bližnjem vzhodu zasejali seme razdora in nestrpnosti, ki za ozemlje opeharjenim Palestincem že dolga desetletja povzročata krivice in splošno gorje, ki smo mu še danes priče.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke