REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Strokovnjaki opozarjajo: Ameriška vojska ni opremljena za boj visoke intenzivnosti

Strokovnjaki opozarjajo: Ameriška vojska ni opremljena za boj visoke intenzivnostiOprema, ki jo je mogoče popraviti na terenu, in prožne dobavne verige bodo ključne za ameriško vojsko v vojni velikih sil, trdi avtor. Vir: Posnetek zaslona, Twitter
Za Pentagon je vojna na evropskih tleh, v Ukrajini neke vrste generalka –, da skozi boje Ukrajincev z Rusi, ugotovi, kako naj se ZDA učinkoviteje borijo v naslednji vojni, tokrat s Kitajci.

Hitro popravilo vojaške opreme v spopadu visoke intenzivnosti proti veliki sili je težava, ki bi imela, če je ne bi pravočasno odpravili, hude posledice za ameriške sile, opozarja častnik ameriške vojske in strokovnjak za nacionalno varnost Christopher Booth.

V članku za National Interest Booth poudarja, da bo sposobnost popravljanja opreme na terenu zelo pomembna za ameriške kopenske sile.

Američani so mojstri, ko gre za popravljanje in vzdrževanje opreme po evakuaciji z ognjene črte. To je zato, ker celoten sistem sloni na premoči v zraku na bojišču in veščini pogodbenih delavcev, ki opravljajo popravila.

Brez kvalificiranih strokovnjakov je za marince skoraj nemogoča naloga, da bi se vrnili v boj.

Zato, piše Booth, je izumljanje preprostega orožja in opreme, ki jih je mogoče enostavno popraviti, prednostna naloga za marince v regiji vzhodne Azije.

Booth v besedilu navaja primer Ukrajincev, ki pošiljajo svoje mehanike na prve bojne črte na terenu in uspešno popravljajo opremo zveze NATO s pomočjo delov, ki so jih prejeli od zahodnih zaveznikov, pa tudi ob uporabi stare sovjetske opreme.

V tem kontekstu je primarna težava ameriških sil kompleksnost vozil, oborožitvenih sistemov in opreme, kar pogosto onemogoča popravila na terenu.

Medtem ko 3D-tiskanje in hitra proizvodna tehnologija omogočata proizvodnjo številnih rezervnih delov, ne moreta olajšati popravil sofisticiranih oklepov ali izdelati čipov za zapleteno elektroniko v napravah, kot so radijski sprejemniki, balistični računalniki ali sistemi za vodenje.

Poleg astronomskih cen številnih ameriških sistemov postane razlika med ceno teh sistemov in sistemi, ki jih lahko uničijo, nevzdržna, pravi Booth in znova spomni na Ukrajino, kjer so ruske sile uničile vrsto »sofisticiranega« orožja in opreme, ki jih je Zahod podaril Kijevu.

Ameriški nasprotniki ne bodo dovolili, da ZDA zgradijo železno goro logistike, prav tako ne bo enostavno evakuirati vozil ali pravočasno dostaviti delov z ladjo ali letalom sredi bitke, piše »National Interest«.

Tako zračne sile kot mornarica bodo bojevale lastne eksistencialne bitke proti kitajskim naprednim balističnim in hiperzvočnim izstrelkom, kibernetskim napadom in protivesoljskemu orožju. Oblikovanje robustnega, zanesljivega orožja, ki ga je enostavno popraviti, lahko pomaga ameriški vojski in marincem, da ostanejo v boju dlje, je prepričan Booth.

Glavni problem, ponavlja Booth, so pogodbeni delavci – tako v vojski kot v civilnem življenju.

Lep primer tega so letala F-35, ki imajo najnaprednejše sisteme, a jih lahko popravljajo samo usposobljeni delavci (spet po pogodbi).

Booth omenja tudi primer ameriških kmetov, ki niso mogli obdelovati zemlje, ko so se njihovi visokotehnološki traktorji pokvarili in proizvajalci niso imeli tehnikov, usposobljenih za popravilo.

Poleg tega je ameriška oprema velika in težka. »Lahko« taktično vozilo JTLV tehta 9000 kilogramov in je preveč glomazno, da bi ga zlahka prevažali z ladjo ali letalom.

Booth omenja tudi primer ameriških kmetov, ki niso mogli obdelovati zemlje, ko so se njihovi visokotehnološki traktorji pokvarili in proizvajalci niso imeli tehnikov, usposobljenih za popravilo.

Poleg tega, ni mogoče spregledati niti težav z vzdrževanjem. Poročilo Pentagona iz leta 2019 navaja, da lahko vojaški mehaniki ta vozila popravijo le v sodelovanju s tehniki, ki jih zagotovi proizvajalec. Razmere niso nič boljše niti danes, se pritožujejo v vojski ZDA.

V prvih mesecih pandemije je proizvodnja avtomobilov v ZDA padla za 93 odstotkov. Težave pri dobavi polprevodnikov so povzročile večletni zastoj proizvodnje. V resnici so ameriška avtomobilska podjetja sprva zmanjšala naročila ob predpostavki, da bo povpraševanje padlo.

Ko pa so poskušali povečati naročila, so jih druge industrije že nadomestile. Kar 90 odstotkov najbolj izpopolnjenih čipov na svetu proizvede eno samo podjetje (TSMC) na Tajvanu, zaradi česar je TSMC kritična točka za sodobne izdelke, vključno z najnaprednejšimi ameriškimi oborožitvenimi sistemi.

Ameriška vojska bi se morala zaščititi pred prevelikim zanašanjem na opremo z mikročipi, da ne bi bila talec tistih, ki nadzorujejo Tajvan in TSMC. To dodatno poudarja tveganja visokotehnoloških oborožitvenih sistemov, ki zahtevajo visokotehnološko popravilo v scenarijih konfliktov visoke intenzivnosti, pravi Booth.

Ker je malo verjetno, da bo ameriška vojska (ali marinci) prešla na manj sofisticirano orožje in opremo, ki so bili predhodniki revolucije polprevodnikov, je treba razmisliti o zmanjšanju kompleksnosti sistema, povečanju robustnosti in s tem zmanjšanju potrebe po popravilih v minimalno podprtih logističnih okoljih.

V nasprotnem primeru, sklepa Booth v članku za »National Interest«, bo ameriška vojska v težavah.

Zanimivo je, da washingtonske načrtovalce naslednje vojne (očitno v Aziji) pred napakami (storjenimi med ukrajinsko vojno) svari prav »National Interest«, ameriška dvomesečna revija o mednarodnih odnosih, ki jo izdaja Center za nacionalni interes, možganski trust za javno politiko s sedežem v Washingtonu. Sam Center za nacionalni interes pa je nekdanji predsednik ZDA Richard Nixon ustanovil leta 1994 kot Nixonov center za Mir in svobodo.

Revija je povezana z realistično šolo mednarodnih študij.

Višek ironije je, da je nekoč pod taktirko Nixona njegov državni sekretar Henry Kissinger v 70. letih prejšnjega stoletja dosegel normalizacijo odnosov med Pekingom in Washingtonom, pol stoletja pozneje pa avtorji kot je Booth, ki pišejo za medijski portal, ki je del Nixonove dediščine, odkrito načrtujejo vojno s Kitajsko.

Naj spomnimo, da je 9. julija 1971 Kissinger, tedaj svetovalec za nacionalno varnost, dopotoval v kitajsko glavno mesto, da bi po nalogu predsednika Nixona opravil tajno misijo.

Nihče razen tedanjega predsednika Richarda Nixona in takrat še polkovnika Alexandra Haiga ni vedel, da ima Kissingerjeva šestčlanska delegacija namen odpreti pot normalizaciji odnosov med Kitajsko in ZDA.

Minilo je 51 let od prvega med približno 20 tajnih in kakšnih 30 uradnih Kissingerjevih obiskov v Pekingu, ki so bili vsi del priprav za vrh med Nixonom in Mao Zedongom sedem mesecev pozneje.

Tako je ameriški guru realne politike Henry Kissinger ponudil roko komunistični Kitajski zato, da bi spremenil ravnotežje sil v odnosu do Sovjetske zveze in naposled pripeljal hladno vojno h koncu.

Jasno - v korist ZDA. Desetletja dolgo sožitje se krha že od časa Trumpove administracije, a zdaj ameriški demokrati in republikanci na čelu s predsednikom Joejem Bidnom že odkrito hujskajo Tajpej k izzivanju Pekinga z dejanji, ki mejijo na razglasitev neodvisnosti.

Dejanji, ki so za Kitajsko enaki napovedi vojne, saj Peking trdno stoji in zagovarja (tako kot so do Bidnovega prihoda v Belo hišo tudi ZDA) politiko ene Kitajske.

Glede na dejstvo, da sta tako Kitajska kot ZDA jedrski velesili, je slaba tolažba, da bi bil morebitni oboroženi spopad daleč stran od Evrope.

In da bi v tem primeru – brez ameriške podpore – končno zamrla tudi vojna v Ukrajini.

Iz Boothovega prispevka bi lahko tudi sklepali, da je za Pentagon vojna na evropskih tleh, v Ukrajini v resnici neke vrste generalka –, da skozi boje Ukrajincev z Rusi, ugotovi, kako naj se ZDA učinkoviteje borijo v naslednji vojni, tokrat s Kitajci.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek