REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Kdo je najmlajši predsednik na svetu: Mladi vodja Sankarove »Dežele krepostnih ljudi«

Kdo je najmlajši predsednik na svetu: Mladi vodja Sankarove »Dežele krepostnih ljudi«Traoré se zgleduje po antikolonialni dediščini, ki jo je v tej državi najbolj pristno predstavljal njegov veliki predhodnik - Thomas Sankara. Človeka je mogoče ubiti, je svojčas dejal Sankara, ne pa tudi IDEJE. Vir: Posnetek zaslona, Twitter
Februarja 2023 je vlada Burkine Faso izgnala francoske sile in tako končala desetletja (neo)kolonialne odvisnosti. Želimo si partnerstva, v katerih zmagajo vsi, je dejal predsednik te države.

Kapitan Ibrahim Traoré je s komaj 34 leti 30. septembra 2022 postal najmlajši predsednik na svetu.

Na oblast v afriški državi Burkina Faso je prišel z državnim udarom, s katerim je bil strmoglavljen Paul-Henri Sandaogo Damiba.

Njegovi nasprotniki, predvsem na Zahodu, so mu očitali nespoštovanje »demokracije« in »demokratičnih postopkov«. Nato je nekdo pripomnil, da je demokracija čudna beseda, ki ji vsak pripisuje drugačen pomen – tak, kot mu ustreza.

24. januarja 2022 je vodja državnega udara podpolkovnik Paul Henri Sandaogo Damiba strmoglavil predsednika države Christiana Kaboreja, ki je bil novembra 2015 izvoljen za predsednika in je postal prvi predsednik s polnim mandatom. Leta 2022 je vojska odstavila in aretirala Damibo. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Torej je tudi predsednik Damiba prišel na oblast z državnim udarom, a je bil do vseh francoskih zahtev neprimerno bolj obziren, zato tudi pravšnji voditelj države za oblastnike v Parizu.

Državni udar v Burkini Faso, nekdanji Zgornji Volti, je le eden v dolgem nizu podobnih v Afriki: v zadnjih treh letih je lokalna vojska prevzela oblast v Maliju, Čadu, Sudanu, Burkini Faso, medtem ko je državni udar v Gvineji Bissau (zaenkrat) ni uspel.

Traoré in drugi podporniki januarskega državnega udara so postali nezadovoljni z delovanjem Paul-Henrija Sandaoga Damibe, vodje hunte, glede njegove nezmožnosti zajeziti džihadistični upor. Nezadovoljstvo je bilo največje med nižjimi častniki. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Kronološko zadnji državni udar je tisti v Nigru.

Očitno je, da sta nestabilnost in kronična revščina grenka dediščina francoskega in nato ameriškega (neo)kolonializma.

Podsaharska regija, Sahel, je ena najbogatejših z mineralnimi viri in hkrati ena najrevnejših regij v Afriki, celini, ki je bila skoraj v celoti plen kolonialnih sil, od katerih se še vedno počasi in mukotrpno osvobaja.

Traoré se zgleduje po antikolonialni dediščini, ki jo je v tej državi najbolj pristno predstavljal njegov veliki predhodnik - Sankara. Človeka je mogoče ubiti, je svojčas dejal Sankara, ne pa tudi ideje.

Še danes sta Francija in ZDA zelo močni v tej regiji, kjer imata številna vojaška oporišča in mreže »poslovnih« interesov.

Neposredna posledica kolonializma in revščine je islamistični terorizem, še en problem, s katerim se mora revni Sahel spopadati.

Traoré je pozneje razkril, da so on sam in drugi častniki, ki so vodili državni udar, poskušali prisiliti predsednika Damibo, da se »ponovno osredotoči na džihadistični upor« in da so se odločili, da ga odstavijo šele, ko so videli, da so ga »njegove ambicije odpeljale stran od tistega, kar smo nameravali narediti v državi, a to so partnerstva, ki koristijo vsem.« Ne le Francozom.

Že v srednji šoli so učitelji Traoréja ocenili kot »tihega« in »zelo nadarjenega«.

Bil je član Združenja muslimanskih študentov.

V vrste vojske Burkine Faso je vstopil leta 2009 in od takrat se začne njegovo »tiho« napredovanje.

V vojski se je povzpel zaradi neustrašnosti, ki jo je pokazal v boju z džihadisti, na primer v operacijah v Maliju. Leta 2014 je prejel čin poročnika, leta 2020 pa čin stotnika, saj se je izkazal kot »izjemno pogumen« vojak.

Leta 2022 je bil del skupine častnikov, ki so izvedli državni udar v državi in ​​na oblast pripeljali Domoljubno gibanje za zaščito in obnovo.

Traoré se je takoj po državnem udaru postavil na čelo tega gibanja. Oktobra 2022 je prevzel mesto začasnega predsednika kot »vodja države in vrhovni poveljnik oboroženih sil Burkine Faso« z obljubo, da bo julija 2024 izvedel demokratične volitve.

Traoré se ni boril samo proti džihadistom.

Februarja 2023 je vlada Burkine Faso izgnala francoske sile in tako končala desetletja (neo)kolonialne odvisnosti. »Resnično želimo videti tudi druga obzorja,« je takrat dejal predsednik Traoré , »ker želimo partnerstva, kjer vsi zmagajo.«

To je bilo resnično revolucionarno dejanje, nadaljevanje protikolonialnih sprememb, ki jih je leta 1983 v Burkini Faso začel karizmatični voditelj Thomas Sankara, vojaški častnik, marksistični revolucionar in panafrikanist.

Sankara je bil predsednik Burkine Faso od državnega udara leta 1983 do umora leta 1987 pod taktirko ameriške vohunske agencije CIA.

Sankara je med svojimi privrženci na afriški celini zapisan kot karizmatična in ikonična osebnost revolucije.

Na sledi panafriških idej Sankare je Traoréjeva vlada kmalu po prevzemu oblasti v državi predstavila idejo o federaciji z Malijem; obe državi sta povabili Gvinejo, da se jima pridruži v zavezništvo. Če bi se ta ideja uresničila, bi bila to močna država v Sahelu in velik korak v smeri panafrikanizma.

Aprila istega leta je Traoré razglasil splošno mobilizacijo, ko so džihadistične sile sprožile srdite napade.

Posebna zgodba so »Traoréjeve povezave z ruskimi plačanci«, ki so mu jih očitali zahodni mediji, kot sta New York Times in Reuters.

Temeljila je na dejstvu, da med pristaši Traoréjevega gibanja prevladujejo protifrancoska in proruska čustva. Privrženci državnega udara so nosili ruske zastave in klicali Rusiji. Enako pa se je nato ponovilo v Nigru.

Francoski časnik Mond je maja naposled priznal, da »Traoréjev režim ni zaprosil za vojaško pomoč Rusije«.

Mond je poudatil, da Traoré »raje uporablja lastne sile v boju proti islamskim džihadistom«.

Na vrhu Rusija-Afrika konec julija 2023 je Traoré odkrito dejal, da prebivalci njegove države podpirajo Rusijo: »Ljudstvo Burkine Faso podpira Rusijo, ki izvaja posebno vojaško operacijo.«

»Bodite prepričani, da vas naši ljudje podpirajo. Podpiramo vašo vlado,« je Traoré dejal ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu.

In dodal, da se je njegova država odločila ponovno odpreti rusko veleposlaništvo, ki je bilo zaprto od leta 1992.

Uradno vojaško sodelovanje med Burkino Faso in Rusijo bo morda uresničeno v bližnji prihodnosti, saj bo obrambni minister Burkine Faso Kassum Coulibaly, kot je bilo uradno napovedano, obiskal Rusijo že prihodnji teden,

Sodeloval bo tudi na forumu Army-2023.

Danes Traoréja ne le v Burkini Faso, ampak tudi v drugih afriških državah vidijo kot »novega Sankaro«.

Tako kot Thomas Sankara je tudi Traoré goreč privrženec panafrikanizma.

Sankara je do atentata nanj leta 1987 vodil Burkino Faso skozi reforme, ki so demontirale ostanke kolonialnega sistema.

Obstajajo utemeljeni sumi, da so v umor Sankare vpletene tako francoske kot ameriške obveščevalne službe.

Spremenil je tudi ime države: iz francoskega kolonialnega imena Zgornja Volta v Burkina Faso (Dežela krepostnih ljudi), njeni prebivalci pa so zase izbrali ime Burkinabe (Krepostni ljudje).

Nekatere vzporednice med omenjeno dvojico res obstajajo: oba sta mlada oficirja, ki sta na oblast prišla z državnim udarom, pri 34 letih. In oba sta korenito spremenila svojo državo.

Kot predsednik je Sankara sprožil temeljite družbene, gospodarske in okoljske reforme z organizacijo zasaditve deset milijonov dreves.

Spremenil je tudi ime države: iz francoskega kolonialnega imena Zgornja Volta v Burkina Faso (Dežela krepostnih ljudi), njeni prebivalci pa so zase izbrali ime Burkinabe (Krepostni ljudje).

Sankara je zavrnil sodelovanje z Mednarodnim denarnim skladom in poskušal z rastjo proizvodnje povečati dohodek države.

Podobno kot gibanje Patricea Lumumbe v Kongu v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je Sankarina protiimperialistična in protikolonialna politika močno odmevala ne le v Sahelu, ampak po vsej Afriki.

Spomnimo, tudi Lumumba je odigral pomembno vlogo v transformaciji Konga iz belgijske kolonije v samostojno republiko in, enako kot Sankara, je bil tudi Lumumba ubit v atentatu leta 1961.

Politika Sankare je vključevala izkoreninjenje lakote, agrarno samooskrbo, zemljiške reforme in oprostitev davka na podeželju.

Vodil je kampanjo opismenjevanja, uvadel programe brezplačnega cepljenja, gradil šole in zdravstvene domove. Prepovedal je prisilne poroke in poligamijo.

Navdihnjen s primerom Kube je Sankara ustanovil Odbore za obrambo revolucije in Ljudska revolucionarna sodišča, ki so sodila vladnim uradnikom, obtoženim političnih zločinov in korupcije.

Z drugimi besedami, podobno kot Lumumba, je Sankara Afričanom pokazal, da je možna drugačna, ponosna in pokončna Afrika namesto lačne, revne, podjarmljene in ponižane.

Nobenega dvoma ni, da se danes kapitan Traoré zgleduje po antikolonialni dediščini, ki jo je v tej državi najbolj pristno predstavljal njegov veliki predhodnik - Sankara. Človeka je mogoče ubiti, je svojčas dejal Sankara, ne pa tudi ideje.

Da je imel Sankara prav, je s svojim primerom dokazal kapitan Ibrahim Traoré, ki prav tako meni, da sta Francija in predvsem sistem, ki ga je Pariz narekoval v Burkini Faso, globoko pokvarjena in da še vedno manipulirata z revnimi, a Krepostnimi ljudmi.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke