Smrtonosna donacija: Zakaj so ukrajinski in »slovenski« tanki M-55S nemočni proti oklepom ruskih tankov?

Potem, ko smo objavili, da je Slovenija Ukrajini poslala precej neuporabne tanke M-55S, brez streliva, se je na družbenih omrežjih razvila živahna debata o tem, ali bodo ti tanki lahko uporabljali rusko strelivo ali ne in ali gre za utemeljeno kritiko – ali ne.

Prav zato je potrebno glede teh vprašanj podati nekaj več pojasnil.

Za začetek je potrebno vedeti, da je Slovenija podarila tanke, ki jih je dobila od JLA »v varovanje« (in ne trajno lastništvo!), ki so bili sovjetskega porekla in so svoj čas uporabljali sovjetsko 100-milimetrsko strelivo.

Tega naj bi bilo v Ukrajini seveda še dovolj.

Toda Slovenija je nato te tanke nadgradila v Izraelu in Sloveniji.

Dobili so boljše namerilne naprave, boljšo zaščito oklepa in boljši top. Ta top pa ni več sovjetski, pač pa je britanski.

Ta top 105 kalibra milimetrov je sicer odličen in na zahodu prav »legendaren.«

Zagotovo je močnejši od vsega, kar lahko ali bi lahko Slovenija postavila na razne »pandurje«, »valuke«, »patrije« ali »boxerje.«

V reviji Fobes so na primer zapisali, d aje slovenski tank sicer star, da pa ima številne izboljšave.

»M-55S ima stabilizirano 105-milimetrski glavni topo L7 britanske izdelave namesto originalnega sovjetskega 100-milimetrskega topa. Britanski top je združljiv s širokim naborom sodobnega streliva, vključno s prebojnimi naboji, ki lahko prebijejo oklep sodobnega T-72. Za usmerjanje topa je Elbit namestil nov računalnik za nadzor ognja, ki omogoča, da M-55S strelja med premikanjem. T-55 se običajno ustavi pred streljanjem. T-55 ima štiri člane posadke - poveljnika, strelca, nakladalca in voznika. Samo strelec lahko običajno meri s topom. M-55S pa ima še neodvisen merek za poveljnika, tako da lahko tudi on nameri s topom. Za zaščito ima M-55S laserski opozorilni sistem, ki opozori posadko in sproži dimne granate, ko prihaja protitankovska raketa. Slovenski tank ima tudi novo kombinacijo oklepa – eksplozivne reaktivne bloke na vrhu pasivnega oklepa. Končno je tu še nov motor s 600 konjskimi močmi, ki daje 36-tonskemu tanku približno enako mobilnost kot jo ima T-72. Kar pomeni, da M-55S v resnici ni T-55. To je skelet T-55 z novimi možgani, novimi mišicami in novo kožo. In ta bi moral biti kos številnim ruskim tankom v Ukrajini – zlasti starejšim T-72 in tudi T-62, ki jih je Kremelj to poletje privlekel iz skladišč, da bi poskušal nadomestiti nekaj svojih izgub,« so ocenili v Forbsu.

Ima pa ta tank seveda tudi nekatere resne težave, ki so jih v Forbsu podcenili ali celo zamolčali....

L7 je bil razvit po madžarski revoluciji leta 1956 - Madžari so Britancem dostavili sovjetski T-54A tako, da so ga dobesedno zapeljali v njihovo veleposlaništvo.

Potem ko so pregledali oklep, so (Britanci) spoznali, da njihovi topovi niti glede dosega niti glede zmogljivosti preboja ne bo uspešen proti novim sovjetskim dizajnom, in rodil se je 105 mm L7.

Top, ki ga je v Evropi nasledil – 120 milimetrski Rheinmetall, je bil ustvarjen prav zaradi nezmožnosti 105-milimetrskega (4,1-palčnega) tankovskega topa L7, ki je bil takrat v uporabi v Natovih silah, da bi prebil nove sovjetske oklepe, kot so dokazali nemški testi na štirih zajetih sovjetskih tankih T-62 in kot je izkusil Izrael po šestdnevni vojni junija 1967.

Ruske tankovski topovi imajo sicer nekaj nižjo sposobnost preboja oklepov kot zahodni, vendar sprememba z Royal Ordnance L7 na 120 mm top Rheinmetall ni bila posledica nadgradenj sovjetskega orožja, ampak nadgradnje sovjetskega oklepa.

Konstruktorjem tankovskih topov je vseeno, kaj ima sovražnik tankovske topove, ampak jih zelo skrbi oklep njihovega tanka.

Royal Ordnance L7, ki je v »slovenskih« tankih, poslanih v Ukrajino, je sicer še vedno odličen in resna grožnja skoraj večini tarč, ki jih zadene.

Nato (predvsem ZDA) se je ob tem specializiral za posebno strelivo, da bi izboljšal svoje orožje, veliko bolj kot nekoč Varšavski pakt (predvsem Sovjeti).

m-55spoligon2.jpg

Top Royal Ordnance L7 (z najboljšo granato, ki so jo izdelale ZDA) bi lahko prekašal kateri koli top iz Varšavskega pakta (s precej zastarelimi granatami).

Toda Natovi topovi z gladko cevjo kalibra 120 mm s svojimi najboljšimi granatami močno prekašajo topove Royal Ordnance L7 z risano cevjo, enako pa velja tudi za ruske topove z kalibra 120 milimetrov.

Poleg nižjega kalibra je za manjšo prebojno moč topa L7 krivo tudi vrtenje granate iz topovske »risanice« ki povzroča težave pri granatah, ki morajo prebijati oklepe.

Zato je tudi top L7 danes že precej zastarel. Ukrajinci se za te tanke sicer zahvaljujejo Sloveniji, toda vojaški strokovnjaki vedo, da so dobili precej neuporabno zadevo.

Tank, ki bi sicer lahko branil Slovenijo na precej drugačnem terenu, je na prostranstvih Ukrajine v zelo slabem okolju.

Ne samo to, tudi ukrajinski tanki, ki so jih poslali v spopade z ruskimi, so večinoma slabši od ruskih.  

Že prvih 10 dni ruskega vojaškega posredovanja v Ukrajini je pokazalo, da ukrajinske tankovske divizije kljub svoji velikosti niso mogle ustavljati ruskih tankov.

Ukrajina je na začetku vojne uporabljala približno 850 tankov, od katerih je skoraj 90 odstotkov različic T-64B, od katerih jih je bil v uporabi približno 720–750, preostanek pa so različice T-72A.

m-55spoligon3.jpg

Od tedaj se je to število že spremenilo zaradi vojne.

Oba segata v sredino sedemdesetih let prejšnjega stoletja in sta imela prednost pred veliko zmogljivejšimi tanki T-80U, ki jih je država podedovala ob razpadu Sovjetske zveze, a jih je večinoma razprodala ali uskladiščila zaradi visokih operativnih stroškov.

Čeprav je država razvila razmeroma sodoben tank T-84, ki temelji na T-80UD, so njegovi visoki stroški prav tako preprečili njegovo uporabo.

Težave z oklepi ukrajinskih tankov pa ne izhajajo samo iz starosti, izjemno slabega osnovnega oklepa in zastarelega eksplozivnega reaktivnega oklepa ter pomanjkanja toplotnih nameril ali mobilnosti.

Druga velika, a pogosto spregledana težava je pomanjkanje sodobnega protitankovskega streliva v Ukrajini.

Od razpada Sovjetske zveze Ukrajina namreč ni uspela razviti sodobnega protioklepnega izstrelka APFSDS.

Tako je najzmogljivejši protioklepni naboj v ukrajinski vojski in tisti, ki ga uporablja manjšina enot, sovjetski BM42 Mango, ki ima možnost preboja 450 milimetrov oklepa na 2000 metrov razdalje.

+28 M-55S tanks coming from Slovenia.
It’s a deeply modernized version of the old Soviet T-55A.
Not the Abrams, of course, but still a good thing — that’s two armored companies for a secondary front line section. pic.twitter.com/9XRAyVwu2m

— Illia Ponomarenko (@IAPonomarenko) September 19, 2022

To je premalo za preboj celo osnovnega oklepa čelnih ruskih tankov, kaj šele pri namestitvi eksplozivnih reaktivnih oklepov Kontakt-5 ali Relikt, saj ima najbolj razširjen in najmanj dobro oklepen prvi bojni tank v Rusiji T-72B3 osnovni čelni oklep debel 550 mm.

T-90M pa ima čelni oklep debeline 900-950 mm, če upoštevamo še zaščito, ki jo zagotavlja njegov eksplozivni reaktivni oklep Relikt.

Večina ukrajinskih tankov uporablja še šibkejše in starejše naboje, medtem ko celo novejši tanki, kot je T-84, proizveden za izvoz, nimajo boljših granat od BM42.

To je največja slabost ukrajinskih tankov proti oklepom 21. stoletja.

Dejstvo, da T-64 in T-72 v ukrajinski vojski združujeta veliko šibkejši oklep, slabšo mobilnost in slabše senzorje z izstrelki, ki ne morejo resno ogroziti ruskega oklepa, naredi njihove skupne pomanjkljivosti izjemno nevarne za posadke tankov.

Njihova številčna prednost na bojišču je zato manj pomembna.

Promo video for the Slovenian M-55S Tank, 28 of which were transfered to Ukraine pic.twitter.com/qU71cTM3kB

— Reggie Meezer (@ReggieMeezer) September 20, 2022

In prav zato Ukrajina ves čas prosi za nove in boljše zahodne tanke – svoje je namreč v veliki meri že izgubila ali pa jih še naprej izgublja.

Nasprotno pa ruski tanki uporabljajo projektile APFSDS, ki so zelo primerni za preboj ukrajinskih oklepov in zasnovani za boj proti najnaprednejšim Natovim tankom.

T-72B3 (v regiji jih ima tudi Srbija) lahko izstreli naboje Svenez-1 s prebojem 740 mm na razdalji 2000 m, kar je povsem dovolj, da prebije vse v ukrajinski vojski.

Naboji Vaccum-1 ruskega T-14 (ki jih Rusi še niso poslali na bojišče) imajo ob tem neprekosljivo 1000 mm penetracijo na razdaljah več kot 2000 m.

Posledično so ukrajinske oklepne enote na papirju morda videti velike, njihove zmogljivosti pa ostajajo izjemno omejene.

In sedaj pridemo do glavne zadeve – »slovenskega« tanka s topom L7.

Ta ima, celo z najboljšo granato, kot kažejo podatki, možnost uničenja oklepov, ki so debeli okoli 600 milimetrov. Ali pa celo manj.

Kako je videti spopad sodobnega ruskega in starejšega ukrajinskega tanka iz zelo majhne razdalje, lahko vidite spodaj - ukrajinski je uničen.

Oklepe ruskih tankov, zaščitenih z Reliktom ali Kontaktom.zato slovenski topovi na tankih M-55S ne bi mogli prebiti.

Prebojno moč granat in topov si lahko ogledate tukaj.

To seveda ne pomeni, da tanki M-55S nikoli ne bi mogli uničiti ruskih tankov.

S primernim zadetkom v slab del oklepa lahko tudi 30-milimetrska granata, kot so dokazovali posnetki že iz začetka vojne, uniči tudi sodobne ruske tanke.  

Še posebej zato, ker imajo strelivo zaradi avtomatskega polnjenja kar v kupoli.

Vendar gre bolj za izjeme, za tanke, ujete v predmestjih, ki nasprotniku kažejo slabše oklepljene dele in so brez podpore pehote.

To so redki primeri, ne pa pravilo.

Povedano drugače – Slovenija je Ukrajini poslala tanke, ki bodo praviloma zelo hitro postali smrtonosne pasti za ukrajinske tankiste.

Ukrajinci tega seveda ne govorijo na glas.

Pomoči Slovenije se veselijo.

»M-55S se bistveno razlikuje od svojega predhodnika. Tank je dobil nov top – 105 mm Royal Ordnance L7 s termoizolacijskim plaščem, enega najuspešnejših tankovskih topov vseh časov. Kupula in trup sta prekrita z dodatnim reaktivnim oklepom, ki je celo spremenil silhueto tanka in ga približal sodobnim.

M-55S je dobil digitalni balistični računalnik in stabilizacijo topa, merek Fotona SGS-55 z laserskim daljinomerom, poveljniški merek Fotona COMTOS-55, izboljšan motor in nove gumijasto-kovinske gosenice ter celo laser LIRD-1A, detektor sevanja, povezan z metalcem dimnih granat IS-6. Ja, ni Leopard 2A7+ ali M1A2 Abrams, bo pa takšen tank prišel prav, ko še čakamo na sodobne zahodne tanke. Zato hvala, Slovenija!,« je o slovenski donaciji zapisal eden od proukrajinskih portalov.

Toda kruta resnica je, da slovenski tanki ruskih v večini primerov ne bodo mogli »niti opraskati«, kot na splošno o ukrajinskih tankih sklepajo v Military Watch, po drugi strani pa bodo ruski tanki lahko brez težav preluknjali vse slovenske, v Izraelu za drag denar (okoli 60 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja, ki je šel v nič!) modernizirane tanke.

Slovenija tako s svojo napačno »smrtonosno donacijo« zgolj pomaga pri podaljševanju vojne po diktatu ZDA, ne da bi to lahko spremenilo rezultate vojne.

To dokazujejo tudi slike prav tako moderniziranih in uničenih ukrajinskih tankov T-64BV.

Podaljševanje vojne, v katero so ZDA Rusijo dobesedno prisilile, pa uničuje predvsem evropsko in s tem slovensko gospodarstvo – to pa je pravi in le na prvi pogled »postranski« cilj ZDA.

Golobova vlada zato s svojimi odločitvami dejansko (še vedno) deluje proti dolgoročnim interesom EU in sledi po isti, napačni poti, ki jo je začrtal že Janez Janša.