Poslastica za zbiralce: Na prodaj DNK Napoléona Bonaparteja

Zasebni zbiralci bodo ta teden imeli redko priložnost, da kupijo DNK Napoléona Bonaparteja, saj bo ob 200. obletnici njegove smrti na dražbi kos tekstila, ki je umazan s krvnimi madeži, ki je bil položen na njegovo telo med obdukcijo.

Dražbena hiša Osenat bo 5. maja skupaj z drugimi artefakti, ki so bili last Bonaparteja, prodala približno 360 predmetov, vključno s pramenom Napoléonovih las, parom njegovih svilenih nogavic in srajco z dolgimi rokavi s črko N, vezeno z rdečo nitjo, poroča Reuters.

The 200th anniversary of Napoleon’s death, France will auction his personal belongings https://t.co/bm98XTVW8c

— yqqlm (@yqqlm2) May 1, 2021

Ocenjujejo, da je kos blaga, prepojen s krvjo, vreden okoli 15.000 evrov.

Spremlja ga zapis, ki ga je leta 1875 sestavil vojvoda Bassano, čigar očetu je ta kos tkanine podaril markiz Montholon, vojaški general, ki je sledil Napoleonu v izgnanstvo na Sveti Heleni, in tam ostal do cesarjeve smrti.

V zbirki je tudi okrašen krožnik, ki ga je Napoléon uporabljal, ko je kosil in kristalni pehar, pa tudi različni kosi oblačil.

Napoléon je bil karizmatični vodja Francije od leta 1799, 18. maja 1804 pa se je oklical za prvega francoskega cesarja z imenom Napoléon I le Grand (Napoleon I. Veliki).

Njegova vladavina je trajala do 6. aprila 1814. Zavzel in vladal je večini Zahodne in Srednje Evrope.

Napoléon je imenoval mnogo članov družine Bonaparte za monarhe, vendar v glavnem niso preživeli njegovega padca s prestola.

napoleon's toothbrush pic.twitter.com/LuL6T2yAk8

— Joe, friend. (@quasi_aurora) May 2, 2021

Veljal je za enega t. i. »razsvetljenih monarhov«.

Še danes se ga drži vzdevek »mali veliki mož«.

Nekdanji francoski cesar je umrl 5. maja leta 1821 v starosti 51 let na otoku Sveta Helena v južnem Atlantskem oceanu, kamor so ga Britanci pregnali po porazu leta 1815 v bitki pri Waterlooju.

Imel pa je tudi pomemben vpliv na številne narode, med drugim tudi na Slovence - z ustanovitvijo Ilirskih provinc je današnja Slovenija dobila povsem drugačno upravo, več samostojnosti, večje spoštovanje do slovenskega jezika, vse to pa je vplivalo tudi na krepitev nacionalne zavesti in ideje o tem, da bi Slovenci morali živeti v neki drugačni državi in ne pod oblastjo tujih vladarjev.

Francoska oblast je skladno z načeli francoske revolucije v naših krajih – po predhodnem temeljitem preučevanju lokalnih razmer, gospodarstva, običajev in prava – uvajala načela enakosti vseh pred zakonom.

Uvedla je civilni zakonik Code Napoleon (1804), ukinila deželne stanove, privilegije plemstva v upravi in sodstvu, krepila je šolski sistem (štirirazredne osnovne šole po občinah, gimnazije, strokovne šole, začetki študija – ecoles centrales), uvedla slovenščino kot učni jezik za vse predmete ter financirala izdajo več slovenskih učbenikov (Valentin Vodnik).

“I found the crown of France lying on the ground, and I picked it up with a sword.” - Napoleon Bonaparte pic.twitter.com/8emlMPotSl

— Noel Plaugher (@shunshifu1990) April 29, 2021

Odpravila je nadzor duhovščine nad šolstvom.

Prav tako je uvedla versko enakopravnost, splošno davčno obveznost, vzpostavila je svoj uradniški sistem, zaradi želje po krepitvi trgovine in varnih poteh na Balkan, v Rusijo in Otomanski imperij je precej vlagala v razvoj prometnih poti (mostovi, ceste, pristanišča), odpravila je cehe, uvedla svobodno gospodarsko pobudo in institut civilne poroke.

Uredila je lasten naborniški sistem, vojaki pa so prisegli po slovensko: »Jest persheshem podloshnost tem postavam tega zessarstva inu Svestoba Zessarjou!«

“Men are more easily governed through their vices than through their virtues.” - Napoleon Bonaparte pic.twitter.com/BiUhX0zCwS

— Dan (@Dan0112358) April 26, 2021

Zlasti med meščani so bile pozitivno sprejete tudi nove družabne navade, kot npr. priložnostne parade, čolnarjenje po Ljubljanici, francoščina in kultura Francije ter skrb za mestne reveže.

Nastanek provinc je s pesmijo Ilirija oživljena v trojezičnem uradnem glasilu Le Telegraphe officiel des Provinces Illyriennes, ki ga je urejal C. Nodier, pozdravil Valentin Vodnik (1758–1819).

S tem pa so bili položeni tudi temelji za program Zedinjene Slovenije leta 1848, ideje o Jugoslaviji in na koncu o - samostojni Sloveniji.