Pretresljiva izpoved nekdanjega zapornika: »Mesece sem bil v samici, oče se je ubil, nato sem odkril, kdo me je izdal«

»Star sem bil tri leta, ko so zgradili Berlinski zid, moj brat Ulrich pa je štel sedem let. Oče je bil komunist, toda ko sem dopolnil 16 let, ga je mama prepričala, da mora družina zaprositi za vizume, da bi lahko zapustili Vzhodno Nemčijo. Ampak režim Ericka Honeckerja je to zavrnil in za nas se je vse spremenilo na slabše - ravnali so z nami, kot da smo izdajalci«, začenja svojo zgodbo za Guardian Peter Keup, ki je deset mesecev preživel v tajnem zaporu Stasija v Berlinu.

Potem ko je družina zaprosila za vizume, da bi lahko odšla v Zahodno Nemčijo, kjer so imeli tudi sorodnike, je bil Peter izključen iz šole, službe kljub številnim poskusom ni nikjer mogel dobiti, niti z najljubšo mu atletiko se ni mogel več ukvarjati, ker mu je bil prepovedan vstop v njegov športni klub ...

“It felt like an earthquake”

Peter Keup was a ballroom dancer from East Germany who was imprisoned by the Stasi for trying to escape to the West in the 1980s

Decades later, he discovered a betrayal at the heart of his familyhttps://t.co/GNeTQhnpJT

— BBC World Service (@bbcworldservice) November 26, 2020

Ob vseh teh klavrnih spominih, se Peter zaveda, da si z bratom ni bil nikoli blizu.

»Ulrich je začel piti že v najstniških letih. Ko je bil star 21 let je že dobil prvega otroka in začel živeti s punco,« opisuje družinske razmere Peter Keup.

Peter se je medtem začel učiti plesa, ker je šlo za vaje v zasebnih klubih, ki jih oblasti niso nadzorovale.

»Plesal sem z mlajšo sestro Uto in leta 1981 sva bila tretja na državnem tekmovanju v Vzhodni Nemčiji. Povedali so nama, da bi lahko Nemško demokratično republiko zastopala na mednarodni ravni, če bi najprej naša družina umaknila prošnjo za vizum. Zavrnila sva in nama nato niso dovolili več tekmovati,« spominja se Peter Keup razočaranj iz svoje zgodnje mladosti.

Tedaj se je odločil pobegniti iz države. Imel je šele 22 let, a pravi, da se je počutil »kot bi živel v grobu«.

Načrtoval je, da bo odpotoval v tedanjo Češkoslovaško, od tam bi se zmuznil na Madžarsko, nato bi preplaval Donavo do Avstrije, a so ga ujeli na vlaku proti Bratislavi.

Pripadniki tajne policije Stasi so ga preiskali do golega in skoraj 40 ur zasliševali, dokler ni »priznal« vse kar so želeli ...

»Ponižali so me i spremenili v številko. Zapornik 13-1. V zaporu sem prebil 10 mesecev, nekaj časa v samici, dokler zahodnonemška vlada ni plačala 100.000 nemških mark (danes približno 83.500 evrov), da me izpustijo«, poudarja Peter.

»To je bil najsrečnejši čas v mojem življenju. Naenkrat sem bil svoboden in živel v Essnu, v Rurju, pri starih starših. Sčasoma mi je uspelo odpreti lastno plesno šolo,« dodaja.

Pozneje je bilo tudi njegovi družini dovoljeno, da se mu pridruži v Zahodni Nemčiji, vendar se njihovo trpljenje s tem ni končalo.

Petru se je oče ubil preden je videl padec Berlinskega zidu (9. novembra 1989, po 28 letih), Ulrich pa se je opijal vse do smrti leta 1993 zaradi možganske anevrizme.

Od družinskih članov sta mu ostali le še mama in sestra.

Padec Berlinskega zidu je postal viden in pomemben dogodek v svetovni zgodovini, ki so ga v zedinjeni Nemčiji na Božič leta 1989 proslavili z ogromnim koncertom. Toda Petru ni bilo do veselja ...

Želel je izvedeti, kdo je krivec za klavrno usodo njega in cele družine.

Kot najbližji član Ulrichove družine je Peter leta 2012 dobil dostop do njegovega dosjeja v arhivu Stasija (Stasi-Unterlagen-Behörde).

Tedaj je izvedel šokantno dejstvo, da je bil njegov brat v resnici vohun, toda tedaj iz dostopne dokumentacije ni bilo razvidno, kaj je Urlich v resnici počel za tajno policijo Vzhodne Nemčije.

»Zadelo me je kot strela z jasnega. Toda sploh nisem dvomil. Povedal sem mami, a ona je zavrnila pogovor o tem, sploh ni hotela niti poslušati. Tudi moja sestra ni želela vedeti za to. Zato sem se spraševal, ali je v resnici že vedela,« opisuje družinsko dramo Peter.

Na začetku je izvedel le, da je bil Ulrich neuradni sodelavec (inoffizieller Mitarbeiter) Stasija, takšnih kot on je bilo veliko, na desetine tisočev, poudarja Peter.

Pa vendar ga je moril dvom, ali se je njegov brat le nekako prijavil tajni policiji, toda v resnici jim ni povedal ničesar.

Šele oktobra lani je odkril, da je Ulrich resnično vohunil za družino in člane lastnega gospodinjstva ovajal tajni policiji.

»Dobil sem dostop do prej prikrite Stasijeve dokumentacije o mojem bratu. Na eni od listin sem našel poročilo, kdaj sem se prvič po odhodu iz Vzhodne Nemčije v Pragi srečal z mamo in sestro. Onidve nista mogli vstopiti v Zahodno Nemčijo, jaz se nisem mogel vrniti v Vzhodno, lahko pa smo vsi trije šli v Prago. Spomnim se, da sem se bal misli na vrnitev v vzhodni blok, vendar sem silno želel videti svojo družino,« opisuje Peter.

Ob branju osupljivega poročila, ki ga je Stasiju narekoval njegov brat je Peter ugotovil, da je Ulrich Stasiju razkril, s katerimi vlaki bodo mama, sestra in on potovali, kje so se srečali in kdaj so odšli iz Prage.

Zdaj šele razume, zakaj so bili na meji vsi trije deležni rigoroznega pregleda.

Experience: my brother spied on me for the Stasi | Espionage | The Guardian https://t.co/YXuXYvAatm

— BR (@raj65025523) December 6, 2020

Toda še vedno ne ve in ni prepričan, kaj vse in koliko je Ulrich zašpecal Stasiju, toda namerava tudi to izvedeti.

»Ko vas družinski član izda, to močno vpliva na vas. To me žalosti in včasih se zaradi tega počutim izčrpano. Paziti moram, da ne podležem paranoji, pa da pomislim, da so bili vsi v nekdanji Vzhodni Nemčiji vohuni,« pravi Peter.

Najraje od vsega bi se rad ponovno srečal u Urlichom. Zanj ima tisoč in eno vprašanje. Toda odgovore bo moral poiskati sam, brat je umrl preden je izvedel za njegovo izdajo.

»Rad bi ga vprašal, zakaj se je prijavil v Stasi, zakaj je za tajno policijo vohunil za lastno družino? Rad bi mu dopovedal, koliko bolečine nam je povzročil,« sklene svojo zgodbo Peter.

Po odkritju dokumentov, ki so kompromitirali Ulricha kot Stasijevega »informatorja«, se je Peter odločil, da se vpiše na univerzo in študira nemško zgodovino.

Heute Abend in #Cottbus: Gemeinsam mit den Zeitzeugen Christina Boldt und Peter Keup haben @JGrbb und ich das Buch #StändigeAusreise @ChLinksVerlag im Menschenrechtszentrum vorgestellt. @BStU_Presse pic.twitter.com/FOJXhXFIyk

— Matthias Meisner (@MatthiasMeisner) August 13, 2020

Leto kasneje je prodal svojo plesno šolo in zdaj kot zgodovinar obiskuje šole po vsem svetu in jim dopoveduje resnico o Vzhodni Nemčiji.

Zdaj dela v Cottbusu, univerzitetnem mestecu, ki je bilo nekoč v Vzhodni Nemčiji.

Perdavatelj je v centru za človekove pravice, ki ima sedež v nekdanjem zaporu, kjer je bil tudi sam nekoč zaprt.

Pisarno je namestil v svoji nekdanji celici.