»Radij dekleta«: Pozabljena zgodba o ženskah, katerih smrt je rešila življenja na tisoče delavcem

V prvi svetovni vojni je na stotine mladih žensk delalo v tovarnah ur, kjer so morale številčnice premazati z luminiscentno barvo, ki je vsebovala najbolj pomembno sestavino – radij.

Potem ko so punce, ki so se po koncu delovne izmene dobesedno svetile v temi, utrpele grozljive posledice, se je začela tekma s časom v boju za pravico, ki bo za vedno spremenila ameriško delovno zakonodajo.

V zgodnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja je radij namreč veljal za čudežno snov.

Hoje, no #diadotrabalhador, vale relembrar a história das operarias envenenadas por Rádio no fim da 1GM conhecida como “radium girls”. Como grandes corporações podem distorcer os fatos em benefício próprio.

Essa história foi sugerida pelo Rodrigo...

Segue o Fio#MayDay2020 pic.twitter.com/8CMJQJri2t

— Priscila Rubim (@priscila_rubim) May 1, 2020

Tedaj so ljudje verjeli, da ima svetlikavi element, ki sta ga leta 1898 odkrila Marie in Pierre Curie, moč podaljšati življenje, povečati spolno slo (bil je zelo iskan afrodizijak) in prispevati k ženski lepoti.

Zdravniki so ga uporabljali za zdravljenje vseh možnih obolenj - od navadnega prehlada preko zaprtja in polenskih alergij do raka.

Ko sta Marie in Pierre Curie odkrila element radij, je to odkritje veljalo za »največje v zgodovini« in najdražjo snov na svetu.

Ena tona rude je dala le pet miligramov radija, ki so ga pridobivali z zelo mukotrpnim postopkom.

Gram radija je stal približno 2,2 milijona dolarjev (prevedeno na sedanjo vrednost).

V času njegovega odkritja je vladalo ogromno zanimanje za »sončni sij v tekoči obliki«.

V prodaji je bilo tudi moško spodnje perilo in nedrčki, prevlečeni s plastjo radija, maslo z dodatkom radija in celo voda z dodatkom radija, ki so jo lekarne reklamirale kot čudotvorno sredstvo, saj zagotavlja neverjetno vitalnost.

Po izbruhu prve svetovne vojne je ameriško »US Radium Corporation« proizvajalo svetleče nadzorne plošče za letala, tanke in ladjevje, po vojni pa se je osredotočilo na proizvodnjo ur, ki so bile vidne tudi v temi.

Delavke ameriškega podjetja »US Radium Corporation« v Newarku v New Jerseyju so s čopičem nanašale na številčnico ur fluorescenčno barvo. Potem ko bi nanesle premaz na eno od drobnih številk na številčnici, so konico čopiča dale v ustno votlino, da bi jo z jezikom in med zobmi znova »izostrile«.

Ta tehnika je imela namen, namreč, da je bil videz vseh številk enak, prebarvan s čim bolj tankim premazom.

V enem dnevu so na popolnoma enak način premazale številčnice na najmanj 200 ročnih ur in s tem v lasten organizem vnesle določeno količino radija. Za to delo so bile plačane približno pet centov na eno dokončano uro ...

To zahtevno delo je opravljalo okoli 200 nič hudega slutečih delavk.

Mimoidoči so skozi okno tovarne, z ulice lahko opazili bleščanje, avreolo, ki je obkrožala ženske v sobi. Zato se jih je prijel vzdevek »Radij dekleta« (Radium Girls).

Ena od žensk, ki je delala v tovarni, je bila Katherine Schaub, ki je z zaposlitvijo pristala med »Radij puncami« februarja leta 1917. Bila je naravnost navdušena, ker bo delala v »Ateljeju«, kot so ljubkovalno imenovali sobo, v kateri so delale »Radij punce«.

S sodelavkam je pripravljala mešanico vode, arabske gume, cinkovega sulfida in še ene snovi: praška radija. Rezultat je bil očarljiv: zelenkasto bela, luminiscenčna barva, ki je žarela v temi.

Vse ženske, ki so delale v tovarnah ur, so delodajalci prepričali, da je samosvetleča barva, ki jo uporabljajo - popolnoma varna. To je imelo za posledico, da so zaužile smrtonosne odmerke radija, potem ko jim je bilo naročeno, da svoje čopiče iz kamelje dlake po vsakem premazu potisnejo v usta in uporabijo lasten jezik, da bi konico izostrile.

The Unbelievable True Story Of America’s Radium Girls https://t.co/JlCzWMhP3J via @ATInteresting

— Kells (@KellieBorut1) May 1, 2020

Vse to pa zato, ker so lastniki tovarn uporabo krp ali vode videli kot pretirano zapravljanje materiala in časa.

V nasprotju s tem pa so lastniki v tovarnah pazili, da sami ne bi bili izpostavljeni radiju. Kemiki, ki so tam delali, so uporabili svinčne zaščitne maske in posebne čelade, kakor tudi klešča, da bi se zaščitili.

Časopisni članki pričajo, da so nekatere ženske barvale nohte, celo obraz in zobe z bleščečo barvo, ki je vsebovala radij - za zabavo, saj jim nihče ni razkril resnične nevarnosti, ki jo s seboj nosi smrtonosni element.

Radijev prah je pokrival tudi obrate v tovarni, zato so mimoidoči pogosto govorili, da delavke »izgledajo kot angeli, kot da bi prišle iz nekega drugega sveta«. In res je – dobesedno so žarele, še posebej pa, ko so ponoči odhajale domov.

Od leta 1917 do leta 1926 je ameriška družba »US Radium Corporation« sodelovala pri pridobivanju in čiščenju radija iz rude karnotit, ki so jo pridobivali iz rudnikov v Koloradu in Utahu.

Nato so izdelovali svetleče barve, ki so bile tržene pod blagovno znamko »Undark«. Podjetje je veljalo za še posebej uspešno, ko je bilo izbrano za dobavitelja ameriške vojske, in tako postalo glavni proizvajalec luminiscenčnih ur, ki so vsebovale premaz iz radija.

Tovarna v New Jerseyju je zaposlovala več kot 200 ljudi, večinoma žensk.

Do leta 1925 je bilo v tovarni zabeleženih več smrti, ki so bile posledica sevanja, žrtve so bile večinoma delavke, ob glavnem kemiku družbe Edwinu E. Lemanu.

To je ne nazadnje povzročilo preiskavo v tovarni, ki jo je sprožil zdravnik okrožja Newark. Toda učinek te preiskave ni prinesel nobene revolucije, ker se je delo nadaljevalo ...

Dvanajst številk na vsako zapestno ali kateri koli drugo uro, vsaj 200 takih ur na dan ... Z vsako številko so dekleta v telo vnašale določeno količino radija.

Grace Fryer, kolegica Katherine Schaub, je uspevalo s »čudežno« mešanico premazati celo 250 številčnic na dan.

Nobena od njih v tistem času ni vedela, da jim radij, ki so ga vnašale v organizem, razjeda kosti.

Svetlikajočo se barvo znamke »Undark« je izumil znanstvenik avstrijskih korenin Sabin Arnold von Sochocky, eden od ustanoviteljev podjetja.

Zanimivo je, da se je Von Sochocky še kako dobro zavedal, da je radij nevaren – o tem priča dejstvo, da je sam sebi odrezal kazalec, ko se je med poskusom po nesreči dotaknil snovi.

Medtem ko so znanstveniki v laboratoriju nosili zaščitna oblačila, delavke v »Ateljeju« niso imele sploh nobene zaščite, ker se je domnevalo, da je nizka koncentracija radija popolnoma neškodljiva.

To je imelo katastrofalne posledice; delavka italijanskih korenin Amelia Mollie Maggia in njene tri sestre so delale v »Ateljeju«. Njene sestre so se kasneje spomnile, da je Mollie tako zaupala vodilnim v podjetju, da je enkrat z barvo Undark premazala lastne zobe, preden je šla na »randi«, da bi fantu spodnesla tla pod nogami ...

Prijateljica in sodelavka Mollie Maggia Grace Fryer pa je družinskim članom razlagala, da se celo tisto »kar izpihne iz nosu - svetlika v temi«.

Prave posledice so odkrile šele nekaj let kasneje.

Oktobra 1921 je Amelio Maggio namreč začel hudo boleti zob. Ko zobobol ni odnehal, je šla k zdarvniku, ki ji je izpulil zob. Toda rana se tedne in tedne ni zacelila. Kmalu ni imela nobenega zoba več, počila ji je čeljust in naposled je zaradi krvavitve, ki je niso mogli ustaviti, umrla septembra 1922, stara komaj 24 let.

Ko je umrlo še deset žensk, je Grace Fryer proti podjetju 18. marca 1927 vložila tožbo in zahtevala odškodnino v višni današnjih 3,5 milijona dolarjev.

Začela se je preiskava.

Ekshumirano je truplo Amelie Maggia; grobarji so trdili, da je njena krsta, ko so jo izkopali, odsevala nenaravno svetlobo.

Truplo je bilo zelo dobro ohranjeno, toda zdravniki in kemiki, zadolženi za raziskavo primera, so po končani obdukciji in analizah odredili zažgati njene posmrtne ostanke, ker so celo pet let po njeni smrti odkrili ostanke radija.

Komaj 30-letna Katherine Schaub je umrla leta 1933. Pokončal jo je kostni rak. Vse njene sodelavke so umrle grozljive smrti zaradi sevanja oziroma zastrupitve z radijem.

Podobno se je dogajalo v še eni tovarni ur, in sicer »Radium Dial Corporation«, ki se je nahajala v Ottawi v Illinoisu.

Ko je v Illinois prišla novica o tožbah v podobni tovarni v New Jerseyju zaradi zastrupitve z radijem, so bile delavke s strani poslovodstva zavajane, češ da je radij neškodljiv in da tisti, ki delajo v ameriškem »US Radium Corporation«, trpijo zaradi virusnih okužb.

Nato so se vrnile na delo, pri čemer je bila glavna sestavina, s katero so delale – radij - seveda še vedno smrtno nevaren.

Večina delavk je v začetnem stadiju bolezni trpela zaradi anemije in rakotvornih bolezni, ki so napadale zobovje in ustno votlino. Vendar pa sta obe ameriški družbi, tako »US Radium Corporation« kot »Radium Dial Corporation«, ter druga podjetja, ki so v proizvodnji uporabljala radij, zavrnila vse trditve o hudih posledicah izpostavljenosti radiju.

Ta podjetja so celo prisilila zdravnike in raziskovalce, da ne objavijo svojih ugotovitev o klavrnem zdravju zaposlenih.

Veliko smrtnih primerov med delavci so enostavno pripisali sifilisu, kar je bila priročna »obtožba« s katero so dobesedno uničili ugled in verodostojnost žensk, ki jih je prizadela izpostavljenost radiju.

Slabo tolažba za delavski razred predstavlja dejstvo, da je enaka usoda kot »Radium Girls« naposled doletela tudi izumitelja »Undarka« Sabina Arnolda von Sochockyja; umrl je nekaj let pred Katherino, novembra leta 1928. Diagnoza – levkemija.

Na dan smrti mu ni pomagalo niti 13 transfuzij krvi.

»Ubilo ga je lastno odkritje,« je poročal New York Times.

Postopek, ki so ga sprožile delavke »Radum Corporation« je bil prvi primer, da je bil delodajalec pozvan na odgovornost zaradi ogrožanja zdravja zaposlenih v svojem podjetju.

In za to nosil posledice.

Seveda je bila pot do pravice dolga in trnova.

Ko se je Grace Fryer odločila, da sproži tožbo zoper ameriški »Radium Corporation«, je skoraj dve leti iskala odvetnika, ki je bil pripravljen sprijeti primer. Potem so njene živce parala počasna sodišča, toda luč na koncu predora je zagledala, ko so se ji pridružile sestre Quinta McDonald in Albina Larice, pa tudi Edna Hussman in Katherine Schaub.

Mediji so jih v poročilih vztrajno imenovali »Radium Girls«.

Zanimivo je, da so jim proti koncu procesa pomagali tudi sodelavci iz vodstva podjetja, med njimi tudi izumitelj radijeve barve dr. Von Sochocky, ki jim je ponudil pomoč na sodišču, ko je ugotovil, da je tudi sam zbolel.

Novembra 1928 je bil 16. po vrsti znan primer, ki je umrl zaradi zastrupitve z radijem.

Da bi se izognila odmevni sodbi, je korporacija pristala na sodno poravnavo in vsaki od tožnic izplačala 10.000 dolarjev (kar sedaj ustreza približno 140.000 dolarjem).

Poravnava je določila, da bodo prejemale še 600 dolarjev letne rente in 12 dolarjev na teden do konca svojih dni.

»Radium Corporation« je morala poplačati tudi vse zdravstvene in pravne stroške.

Toda niso dolgo uživale v renti – vseh pet tožnic je žal umrlo v nekaj letih po končanem procesu.

Še v času sojenja sta bili dve že hudo bolani, in vseh pet je bilo že tako šibko, da niso mogle dvigniti niti roke, da bi prisegle.

Pomemben dejavnik v primeru »Radium Girls« je bila – javnost, kar je prispevalo k vzpostavljanju boljšega delovnega prava o poklicnih boleznih.

To je bil eden prvih primerov v Ameriki, v katerem je bil delodajalec spoznan za odgovornega za zdravje svojih zaposlenih.

Prav tako je primer »Radium Girls« pomagal določiti pravico posameznega delavca do odškodninske tožbe zaradi zlorabe delovne sile.

Odmeven primer je pozitivno vplival na vse druge delavce, ker so bili uvedeni predpisi o varstvu pri delu in ustanovljena je bila uprava za varstvo in zdravje pri delu (OSHA), ki še danes ščiti zaposlene v Združenih državah Amerike.

Pred ustanovitvijo OSHA je vsako leto na delovnem mestu umrlo 14.000 ljudi, danes pa je ta številka v ZDA skoraj trikrat manjša in se suče okoli 4500 žrtev delovnih nesreč.

Tako je v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja tedaj zelo iskan najnovejši tehnološki pripomoček – budilka, zapestna ali stenska ura s številčnico, ki sveti v temi stal življenja več kot 50 mladih žensk.

Toda hkrati je pomagal rešiti življenja na tisočim njihovih zanamcev, ki so se naučili postaviti zase in boriti za svoje pravice, če je treba tudi prek sodišč.

Barva, ki vsebuje radij, pa je bila končno prepovedana - šele v šezdesetih letih prejšnjega stoletja.