Nič od »modre rasti«: Hrvaška na čelu EU, njeno gospodarstvo pa v hudih težavah

Hrvaška je s 1. januarjem leta 2020 prevzela predsedovanje EU, večina njenih ambicij je povezana z gospodarstvom Evropske unije in problemom migracij, vendar na tem področju sama Hrvaška ni najboljši primer uspeha na evropskem trgu.

Hrvaška bi sicer želela postati vsaj regionalna gospodarska velesila, vendar ima pri tem resen problem s pomanjkanjem delovne sile.

Iz Hrvaške njeni prebivalci oziroma njena delovna sila odhaja že dolga leta, še posebej pa po vstopu v EU.

Hrvatska tokom predsjedanja EU želi progurati i vlastite interese i založiti se za svoj ulazak u Šengensku zonu bez provjera putnika. To će nužno značiti i da će važne teme hrvatskog predsjedavanja biti i nadzor granica i migranata, piše Bernd Riegert. https://t.co/dNzQdDGLXS

— DW BiH (@dw_bhs) December 27, 2019

K temu prav tako niso pomagale niti pretekle vojne in izgoni prebivalstva, ter dolgotrajno in neučinkovito popravljanje krivic manjšinam, ki je povezano prav s tem. Mnogi, ki so bili pregnani s svojih domov na Hrvaškem, še vedno ne uživajo svojih lastninskih pravic, čeprav Hrvaška že uživa »štiri svobode« Evropske unije.

Prav zaradi pomanjkanja domače zato tuji in domači delodajalci vse bolj posegajo po tuji delovni sili.

Hrvaški namreč po zadnjih podatkih iz junija letos manjka kar okoli 300.000 delavcev.

Če se bo trend staranja in izseljevanja prebivalstva nadaljeval, potem bi do leta 2050 Hrvaški primanjkovalo kar milijon delavcev.

Hrvaška predsednica upa na čudeže »modre rasti« oziroma povečanja rasti gospodarstev, ki so povezane z morjem.

Ta obmorska gospodarstva naj bi po nekaterih predvidevanjih rasla dvakrat hitreje od ostalega gospodarstva. Vzpodbujanje tega razvoja v EU naj bi bil eden od ciljev hrvaškega predsedovanja EU.

Vendar se ta predvidevanja na Hrvaškem še ne uresničujejo.

Poleg turizma najbolj trpi tudi panoga gradbeništva. Na hrvaških gradbiščih je zato vse več delavcev iz bližnjega in daljnega vzhoda.

V tem trenutku jih dela 24 115, od tega pa jih celo 500 prihaja iz Nepala. Pri tem imajo na Hrvaškem celo nekaj višje plače kot sicer na gradbiščih v Dubaju ali Katarju, kjer sicer delajo 13 ali 14 ur dnevno za 200 do 270 evrov in imajo ob tem prost – en dan v mesecu.

DW: Šta predsjedavanje Hrvatske EU donosi regionu https://t.co/2x4kHMCyL2

— Dunav.at (@dunavat) December 28, 2019

Na to, da Hrvaški drastično manjkajo delavci, pa opozarjajo tudi specializirane agencije za iskanje delovne sile, o čemer smo že poročali. 

Na Hrvaškem se je delovna sila v zadnjem desetletju namreč zmanjšala za okoli 500.000 zaposlenih, poročajo hrvaški mediji, izboljšanja pa še dolgo časa ne bo.

Pri tem je okoli 250.000 zaposlenih »izginilo« zaradi padca natalitete, približno enako število pa jih je delo poiskalo v tujini. Vse več je tudi starejših, ki odhajajo v pokoj.

@vecernji_list reports on a great talk by Dr Martin Russell of @ucdclinton about the Irish #diaspora experience, hosted by @IrlEmbCroatia and @irmo_hr Hvala vama!#GlobalIrish #IrskiPoSvijetu #Irska #dijasporahttps://t.co/DwG2orHK0h

— Global Irish  (@GlobalIrish) November 14, 2019

Denis Delogu iz agencije Astra Centar Hrvatska navaja, da je mednarodna agencija Manpower nedavno objavila, da je prav Hrvaška svetovni rekorder v pomanjkanju delovne sile glede na število zaposlenih.

To je precej neslaven rekord in zato je potreben hiter odgovor, je dejal Delogu in dodal da so najbolj prizadete panoge kot so turizem, gradbeništvo, predelovalna industrija in storitvene dejavnosti.

»Ogromno je pomanjkanje voznikov, v zdravstvu pa imamo pomanjkanje delavcev,« je dejal Delogu.

Hrvaška je vse bolj odvisna od uvoza delovne sile - Indijcev, Pakistancev in Filipincev, opozarja Novi List.

»To je izguba, ki se ne da kompenzirati z ničemer. Na pomolu je drama, na katero se nihče ni pravočasno odzval,« je dejal Davorko Vidović, svetovalec za delovno politiko v hrvaški gospodarski zbornici.

»V tem trenutku je dramatično, imamo primere, da 30 odstotkov od vseh zaposlenih v nekem podjetju zahteva sporazumno prekinitev pogodb in odhajajo v tujino, za seboj puščajo celo zanesljive službe. Imate situacije, da se sezonskim delavcem ponuja delo za nedoločen čas, pa ga zavračajo. Torej, zadeve so se radikalno spremenile, naša zakonodaja in politika pa tega ne prepoznajo dovolj,« opozarja Vidović.

Pri tem po navedbah hrvaških medijev, kot poročajo tudi Novosti, Hrvaška ne more računati niti na delovno silo iz okoliških držav, saj je veliko ljudi iz BiH in Srbije prav tako že odšlo na delo v Nemčijo, Avstrijo in druge države EU.

Iseljavanje raste jer se apsolutno ništa ne mijenja https://t.co/vhPJSwwUiV #iseljenici #politikahr #Hrvatska pic.twitter.com/cvJN550xs1

— SEEbiz (@SEEbiz_) 7 June 2018

Lani je na dramatične razmere izseljevanja Hrvatov v druge države EU opozoril tudi Ivo Anić v svojem odprtem pismu, ki je bilo objavljeno na portalu Index.hr in je kmalu postalo »viralno.« Opozoril je predvsem na izseljevanje iz nekoč bogate in rodovitne Slavonije.

Če vemo, da je bila Slavonija tako v nekdanji Jugoslaviji kot današnji Hrvaški zmeraj opredeljena kot glavna žitnica države, je res dokaj šokantno spoznanje, da mladi Slavonci v obupu kupujejo »vozovnico v eni smeri« in se iz tega rodovitnega kraja izseljujejo v države zahodne Evrope, predvsem v Nemčijo ali pa na Irsko.

To je hud eksistencialni problem, ki pesti hrvaško družbo že leta, ker cele družine zapuščajo svoja ognjišča in se s trebuhom za kruhom odpravljajo v širni svet v vse večjem številu. Uradni Zagreb ob tem molči, večina provladnih medijev pa prav tako.

Prizor na glavni avtobusni postaji v Osijeku to potrjuje: štirje avtobusi z dvesto mladimi v nedeljo, štirje avtobusi v sredo, štirje avtobusi vsak teden in tako ves mesec. In mesec za mesecem, zapored. Več kot 20.000 mladih je zapustilo Slavonijo le v zadnji polovici leta, če ne štejemo tistih, ki so šli delat kot sezonski delavci na Jadranskem morju, kjer čistijo tuje rjuhe in so kot sužnji plačani pod državno dovoljenim minimumom.

Cela ena generacija je zapustila najbogatejšo ravnico, ki bi lahko prehranila celotno Hrvaško, je ogorčen Anić, ko opisuje nesrečne someščane, ki na glavni avtobusni postaji v Osijeku ne skrivajo obupa.

Številke so neizpodbitne: Hrvaška je samo leta 2017 z migracijami izgubila približno 32.000 prebivalcev, z negativnim naravnim prirastom pa še skoraj 17.000 ljudi. To so uradni podatki hrvaškega statističnega urada. Kot so dodali, se je zaradi okrepljenega izseljevanja in negativnega naravnega prirasta število prebivalcev od leta 2008 zmanjšalo za več kot 204.000.

Leta 2008 je na Hrvaškem živelo 4,3 milijona prebivalcev, do konca lanskega leta pa se je število zmanjšalo za več kot 204.000.

Iz Hrvaške je lani odšlo trebuhom zakruhom več kot 47.000 ljudi, nekaj več kot 15.000 pa se jih je priselilo, kar pomeni, da je Hrvaška izgubila mesto velikosti Koprivnice ali pa mesta v velikosti Kranja in Celja.

U 2016. njemačko državljanstvo je primilo 2985 hrvatskih državljana. #dijaspora #demografija #iseljeništvo https://t.co/snCSUqrOch

— Lider media (@lider_media) 11 July 2017

Vendar pa te številke očitno ne kažejo pravega stanja, saj Manpower izgubo delovne sile ocenjuje bistveno huje.

Največ izseljencev, 61 odstotkov, je odšlo v Nemčijo, medtem ko se je največ ljudi priselilo iz BiH, nekaj manj kot tretjina, je objavil hrvaški zavod za statistiko.

Med izseljenci je skoraj polovica mlajših od 39 let, približno vsak peti izseljenec je z vzhoda države, iz Slavonije. Hrvaška je do leta 2008 imela pozitivno razmerje med izseljevanjem in priseljevanjem, ko je zadnjič zabeležila približno 7000 več novih prebivalcev kot tistih, ki so se poslovili od domovine.

Izseljevanje se je posebej okrepilo leto dni po vstopu Hrvaške v EU.

Krešimir Kartelo:

"Problem manjka radne snage u Hrvatskoj ne rješava se naseljavanjem stranaca, nego vraćanjem Hrvata iz iseljeništva, a za to su potrebne institucionalne promjene i stvarna smjena naraštaja."https://t.co/OmSuEjbS4V

— Neovisni za Hrvatsku (@NHRvatsku) 11 April 2019

Leta 2014 je državo zapustilo približno 21.000 ljudi ali za tretjino več, kot leta 2013.

Znotraj Hrvaške pa je bivališče lani spremenilo približno 71.500 ljudi.

Tudi v tem primeru je največ ljudi zapustilo prav območja Osijeka in Vukovarja na skrajnem vzhodu države.