Najslabši proti najboljšemu

Kako daleč lahko v Sloveniji pride strokovnjak, ki bi lahko s svojimi izkušnjami državnemu podjetju, ki ga nihče noče kupiti, ker je preveč zanič, pomagal narediti 80 milijonov evrov dobička letno?

In tako državni Telekom, ki komajda cijazi z enim odstotkov dobička, spravil vsaj na nekaj odstotkov, kaj šele na povprečje devetih odstotkov, kot je običajno v svetu.

Če je soditi po tem, kaj se dogaja Andreju Vizjaku, kandidatu za člana nadzornega sveta Telekoma – ne prav daleč.

Slovenska kadrovska kuhinja je v tem pogledu povsem dolgočasno predvidljiva: osnovni očitek so neresnice bivše žene (laž, da ne plačuje preživnine), sicer že nekaj mesecev postane, a še vedno uporabne; za glavno jed so sledile trditve, da naj bi bil, ob delu za Tuš že pred davnimi leti vmešan v nek domnevni prenos denarja v davčno oazo. Toda tudi tam so bile vse transakcije pregledane in niso ugotovljene nobene nepravilnosti. Še več, za isto podjetje je ta isti kandidat delal še leto dni.

Medijsko prikuho je nato dostavil Reporter, z neutemeljenimi trditvami, da naj bi bil Vizjak davčni rezident v Sloveniji, čeprav živi in dela v tujini.

Na koncu se je prav ta neresnica izkazala za glavni očitek; češ, kako bo človek, ki dela v tujini, lahko upravljal naše »bogastvo«? In za sladico je tu seveda še nekaj bodic, ki bi se jim v vsaki spodobni državi smejali, v Sloveniji pa seveda dobro padejo na škodoželjna tla – mož ima, a si lahko mislite -  »Maseratija«. In se z njim »šopiri« na svetovnem spletu. Kakor nek »ruski tajkun.«

Je mogoče o kom v Sloveniji izreči res še kaj hujšega?

Vse skupaj bi bilo smešno, če ne bi bilo žalostno.

No, to z avtomobilom je morda res še najbolj hud očitek zoper Andreja Vizjaka. Ni namreč logično, da si v času tehnološke revolucije človek kupi stroj, ki kljub neverjetnemu številu konj - golta bencin. Namesto, da bi si kupil, na primer, električno Teslo.

Ampak – živimo v svobodni družbi. Ali se nismo borili prav zato, da si lahko vsak, še posebej pa tisti, ki so svoj denar zaslužili le z lastnim delom in razmišljanjem, kupi karkoli hoče?

Od kod ti paternalistični, nazadnjaški, socialistični refleksi v tistih medijih, ki najbolj vztrajno zagovarjajo svobodno podjetniško pobudo in se imajo za medijsko perjanico »tržnega« kapitalizma?

Kaj je narobe, če bi na pol pripadlo državno podjetje prišel na noge postavljati nekdo, ki sam ima že dovolj denarja? Prav nič. Prav takšen človek bi moral biti zaželen, ker tega državnega podjetja ne bi uporabljal kot bankomat za polnjenje (lastnih) žepov, ker tega nikoli ni delal doslej, ker to preprosto ni njegov motiv in dovolj zasluži že drugače.

Tako bi razmišljal vsak racionalni upravljalec državnega premoženja. V tujini. Da nekomu denar ob takšni kandidaturi sploh ni motiv, tega pa v Sloveniji mnogi ne razumejo.

V Sloveniji je zato drugače – tudi SDH, kot poročajo mediji, menda »pada« na sočne, lažnive zgodbe in kandidate menda ocenjuje po neresničnih novicah rumenih portalov, ne pa po biografiji in merljivih uspehih tistih, ki se prijavljajo na neko delovno mesto. In zato naj bi Vizjaka po navedbi »neimenovanih, a zanesljivih virov« že izbrisali s seznama možnih kandidatov pred odločitvijo, ki bo padla 30. avgusta.

Širjenju lažnih novic pomaga tudi luknjičava zakonodaja. Mediji, ki so objavili neresnice, so sicer morali objaviti popravke, vendar so jih premeteno skrili – in tako so vsi z mastnim tiskom prebrali neresnico, skoraj nihče pa popravka. V kakšni drugi evropski državi tudi to ne bi bilo mogoče.

Pri tem bi omenjeni Andrej Vizjak iz Dubaja in Dunaja v Ljubljano prišel očitno iz zgolj enega samega razloga – zaradi profesionalnega izziva, zato, da svoje znanje preizkusi tudi na Telekomu v državi, ki mu je dala začetno izobrazbo in vse, na temelju česar je pozneje uspel tudi v svetu.

Prav tam pa danes s tem znanjem velikim tujim podjetjem omogoča več kot 10-odstotno rast. Pri vsem tem takšna tuja podjetja samo za en dan takšnega dela plačujejo toliko, kolikor Vizjaku slovenski Telekom ponuja – za mesec dni.

Vsak, ki mu je samo do denarja, se ob sluzavih slovenskih medijskih napadih ne bi obiral niti za trenutek – zapustil bi dolino šentflorijansko, raje drugje pobral trideset jurjev mesečno in pustil, da se domorodci skuhajo v lastni medijski mlaki.

Pri tem je kanonada diskvalifikacij iz POP TV po svoje še razumljiva: več denarja, ki bi s prihodom Vizjaka ostal Telekomu, bi lahko pospešil rast SiOL-a in predvsem Planeta, televizijske konkurence pa si na slovenskem elektronsko-medijskem duopolu (nacionalka+POP) nihče ne želi.

Sedanja »žlahtna štorija«, kjer mogotci okoli POP TV-ja pobirajo večino medijske smetane, očitno vsem odgovarja, predvsem pa pijavkam in njihovim medijskim podpornikom, ki so domači Telekom spravili na samo svetovno dno.

To pa je tudi bistvo te zadeve. Kajti Andrej Vizjak, ki je med drugim delal na vodilnih mestih v A.T. Kearney in PcW, objavil knjige v 12 jezikih in je profesor na nemški Ingolstadt School of Management je namreč naredil tudi primerjalno analizo 50 Telekomov in ugotovil, da je slovenski Telekom – kar seveda sploh ni presenetljivo – eden od najslabših.

Ugotovil je tudi, da bi lahko samo s prestrukturiranjem podjetja do leta 2023 zaslužili toliko, kot danes z njegovo prodajo.

Dodaten učinek pa bi bil, da bi se na ta način vrednost podjetja do leta 2023 dvignila za skoraj milijardo evrov.

Povedano preprosto – zakaj bi morali Telekom sploh prodajati, če lahko Telekom Slovenije prinese sebi in vsej državi še veliko več samo z izboljšanim poslovanjem? In to ne tako, da v državno blagajno dostavi samo kakšnih 40 milijonov evrov letno, kot sedaj, pač pa tudi dvakrat več.

Če bi bil ta načrt realen – in kot kažejo podatki, očitno je – potem bi vsak pri zdravi pameti raje izbral ta scenarij, ne pa prodajo Telekoma v sedanjem, slabem stanju. Kakor da nas niso izučile že pretekle prodaje bank in drugih podjetij, ki smo jih že razprodali, čeprav so bila še rešljiva.

Ampak ne v Sloveniji.

V Sloveniji bi omrežje tistih, ki se napajajo s pomočjo Telekoma zaradi svojih kratkoročnih koristi s pomočjo medijskih pritiskov želelo postaviti na čelo podjetja ljudi, ki bodo Telekom Slovenije tudi v prihodnje obdržali tam, kjer je sedaj – na dnu lestvice primerljivih Telekomov.

To pomeni, da bi bil zato slovenski Telekom v prihodnjih letih še naprej daleč pod prihodki nemškega in katarskega in celo daleč pod prihodki hrvaškega Telekoma, kar je še posebej pomenljiv podatek. Slovenski Telekom namreč »proizvede« en odstotek dobička – hrvaški pa štirinajst. To pove vse. In kot takšen slovenski Telekom seveda ne bo zanimiv za prodajo, ali pa nam bodo prihodnji kupci za podjetje še naprej ponujali smešne cene. In to upravičeno.

V svetu si najboljši želijo najboljše. V Sloveniji je drugače; tu se najslabši, kot kaže usoda Andreja Vizjaka, očitno otepajo najboljših.