REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Po smrti Bulatovića Kučan še edini živeči nekdanji predsednik republik nekdanje SFRJ

Po smrti Bulatovića Kučan še edini živeči nekdanji predsednik republik nekdanje SFRJMomir Bulatović in predsedniki republik SFRJ, leta 1991 na Brdu pri Kranju. Vir: Twitter

Zadnji dan junija se je izteklo življenje Momirja Bulatovića, nekdanjega črnogorskega predsednika.

Momir Bulatović je veljal za zvestega sodelavca Slobodana Miloševića.

Bil je tudi jugoslovanski premier in je ostal do konca zvest svojim jugoslovanskim pogledom, zaradi česar je počasi a zagotovo izgubljal tudi politično podporo.

Kot pišejo črnogorski mediji, je v starosti 62 let umrl v vasi Rače blizu Podgorice, za razlog njegove smrti pa navajajo srčni udar. Manj znano je, da je prav tam pokopan njegov sin, študent ekonomije, katerega nenadna smrt, pri 21 letih, ga je hudo pretresla.

Po poročanju medijev naj bi Momir Bulatović umrl prav med obiskom kraja, v katerem je sinov grob.

Takrat se je tudi umaknil v osamo, po poročanju medijev pa naj bi umrl prav med obiskom kraja, v katerem je sinov grob.

Črno goro je vodil med letoma 1990 in 1998, nasledil ga je Milo Đukanović, dotlej njegova desna roka, ki ga je na volitvah tesno premagal. Đukanović je za razliko od Bulatovića začel voditi prozahodno politiko.

Že pred intervencijo zveze Nato leta 1999 je v republiki nudil zatočišče srbskim disidentom, Črna gora pa je bila zato manj bombardirana. Kmalu zatem je bila po padcu ZRJ ustanovljena država Skupnost Srbije in Črne gore, z veliko konfederativnimi elementi.

Med drugim je bil znan po izjavi »Črna gora je drugo oko Srbije«, ki sicer ni nenavadna, saj so se v zgodovini številni vodilni Črnogorci, vključno z Njegošem, opredeljevali za Srbe.

Momir Bulatović se je sicer rodil leta 1956 v Beogradu v častniški družini, ki izvira iz črnogorskega klana Vasojevićev. Osnovno in srednjo šolo je končal v Zadru, kamor se je družina preselila kmalu po njegovem rojstvu.

V Črno goro so se preselili šele leta 1975.

Bulatović se je v Podgorici vpisal na tamkajšnjo ekonomsko fakulteto, po diplomi pa je na fakulteti ostal kot asistent pri predmetu politična ekonomija. Kasneje je iz tega področja tudi magistriral.

Med drugim je bil znan po izjavi »Črna gora je drugo oko Srbije«, ki sicer ni nenavadna, saj so se v zgodovini številni vodilni Črnogorci, vključno z Njegošem, opredeljevali za Srbe.

Ta dejstva so v Črni gori, skupaj z diskriminacijo srbskega jezika, danes tarča namerne pozabe in prekrajanja zgodovine.

V času razpadanja SFRJ je dovolil tudi pošiljanje Črnogorcev v spopade okoli hrvaškega Dubrovnika, vendar pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) nikoli ni bil obtožen ali obsojen. 

Predsedniki republik v SFRJ

Na zadnji seji Zveze komunistov Jugoslavije je hrvaškemu in slovenskemu vodstvu sporočil, da »sneg ne pada zato, da pokrije breg, ampak da zveri pokažejo svoje sledi«.

Na zadnji seji Zveze komunistov Jugoslavije je hrvaškemu in slovenskemu vodstvu sporočil, da »sneg ne pada zato, da pokrije breg, ampak da zveri pokažejo svoje sledi«.

Na mestu črnogorskega predsednika se je Bulatović obdržal osem let. Leta 1997 je v stranki, ki jo je vodil, prišlo do razkola.

Na volitvah je zmagal Đukanović, razkol v stranki pa je bil tako globok, da je Bulatovićevo krilo moralo prevzeti novo ime – Socialistična ljudska stranka (Socialistička narodna partija – SNP).

Po za Črno goro precej ugodnem in nenavadnem pravilu glasovanja na referendumu leta 2006 s 55 odstotno večino (referendum je pomagal oblikovati Havier Solana, nekoč generalni sekretar zveze Nato) se je Črna gora, sicer nacionalno prav tako nehomogena država, odločila za samostojno pot.

Srbija se je obvezala, da bo spoštovala odločitev na referendumu in je novo državo takoj priznala.

Odtlej v Črni gori s trdo roko z različnih oblastnih položajev (trenutno je znova presednik) neprekinjeno vlada Milo Đukanović, ki kljub številnim podatkom o korupciji in nezakonitosti, v katere naj bi bil vpleten, nikoli ni odgovarjal pred sodiščem, je pa zato Črno goro hitro – in proti volji večine ljudi – popeljal v zvezo Nato.

Črna gora je ostala avtoritarna država, z nacionalno prevlado "državotvornega" naroda nad največjo majšino, ki je zgolj za zunanji svet - "demokracija." 

Danes vlada s pomočjo svoje stranke DPS v koaliciji z drugimi manjšimi strankami in podporo manjših manjšin v državi, pri čemer so na večno opozicijo prisiljene stranke, za katerih glasuje približno tretjina Srbov v državi.

Srbi so tako v Črni gori po koncu vladavine Bulatovića postali najbolj zapostavljena manjšina, na to pa je tudi velikokrat opozarjal.

Takšen način vladanja pa v Črni gori po koncu Bulatovičeve vladavine v bistvu spodkopuje tudi demokracijo, saj je v državi zamenjava oblasti praktično nemogoča.

Črna gora je zato ostala avtoritarna država, z nacionalno prevlado »državotvornega« naroda in njegove stranke nad največjo majšino, ki zgolj za zunanji svet ohraja videz - »demokracije.«

Kot je razvidno iz fotografije predsednikov republik (takrat - predsednikov republiških predsedstev) v nekdanji SFRJ, ki so neposredno pred razpadom in vojno v SFRJ razpravljali o rešitvi politične krize, pa med njimi danes ni več nikogar, ki bi bil živ – razen slovenskega predsednika Milana Kučana.

Je pa Momir Bulatović o vsem, kar je zanimivega doživel, napisal tudi obsežno knjigo spominov.

 

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek