nedelja, 24. november 2024 leto 29 / št. 329
Brščič proti Mescu ali zakaj je fašistu dovoljeno reči fašist
Ta teden prinaša več odmevnih sojenj na slovenskih sodiščih. Med drugim je napovedan tudi še posebej zanimiv predobravnavni narok za koordinatorja Levice Luko Mesca.
Na Okrožnem sodišču v Ljubljani je v petek, 21. junija sklican predobravnavni narok za Mesca zato, ker ga je kazensko ovadil predsednik Domovinske lige (DOM) Bernard Brščič.
»Ovadil me je, ker sem mu opredelil, kaj je njegova politika, in jo enostavno poimenoval fašizem,« je v izjavi za medije pred časom dejal Mesec in dodal, da gre za politiko, »ki zanika pravice celotnim skupinam ljudi, predvsem manjšinam in nedržavljanom, ki obuja nacizem in fašizem«.
Po njegovih besedah »reči fašizmu fašizem ni zločin« in bo to branil tudi na sodišču ter se pri tem ne bo skliceval na poslansko imuniteto.
Brščičev pregon Luke Mesca pa je zanimiv vsaj zaradi dveh razlogov – prvič zato, ker Brščič spada med tiste, ki se zavzemajo za praktično neomejeno »svobodo govora«, vendar se očitno sam čuti užaljenega, kadar tudi njegovo ravnanje nekdo opiše s povsem pravimi besedami in ga označi za fašista.
Drugič pa je primer zanimiv zato, ker kaže, da Brščič očitno nima pojma o tem, kakšni so standardi svobode govora, na katero se tako rad sklicuje – in to v Evropi, katere vredote si Brščič želi braniti.
Njegov poskus pregona Luke Mesca je namreč očitno v nasprotju s sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). V demokratičnih državah je namreč za javne osebnosti, med katere nedvomno spadajo tudi politiki, dovoljena zelo ostra kritika in tudi uporaba besed, ki »šokirajo« ali »vznemirjajo« javnost.
To, da je v konkretnem primeru en politik izrekel ostro, kritično in povsem upravičeno mnenje o drugem pa te zadeve v ničemer ne spreminja.
Široke meje svobode tiska so eden od temeljev sodobne demokratične družbe, še zlasti, ko gre za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes javnosti po informiranju.
Prav zato je ESČP v primerih, ko gre za politične govore ali razprave v javnem interesu, izrazito nenaklonjeno omejitvam svobode govora.
Novinarska in umetniška svoboda pa v takšnem primeru lahko vključujeta tudi določeno stopnjo pretiravanja ali celo provokacije.
Sicer pa je na to v javnih razpravah opozoril tudi filozof Boris Vezjak, ki je že večkrat komentiral nastope Bernarda Brščiča.
Prvič je opozoril na perverznost razprave o človekovih pravicah s strani zagovornika kršitev človekovih pravic, že pred tem pa na primer brezskrupulozne Brščičeve intelektualne kraje, saj si je omenjeni svoje izrazoslovje o parazitih in »parazitnini« očitno sposodil pri Adolfu Hitlerju.
»PERVERZIJA NE POČIVA. Ko strankarsko glasilo vabi na pogovor ob mednarodnem dnevu človekovih pravic z izbranimi gosti. Morala zgodbe: če se ne bomo mi ukvarjali s pravicami, se bodo pa tisti, ki jih prikrojeno jemljejo v svoje roke«, je opozoril Vezjak.
Nekoliko prej pa je Vezjak zasledil tudi precejšnjo kršitev avtorskih pravic pokojnega Adolfa Hitlerja s strani Bernarda Brščiča.
Brščič je namreč uporabil izraz »parazit«, ki ga je v delu Mein Kampf na več mestih uporabil že vodja tretjega Rajha in NSDAP, ko je pisal o Židih.
Brščič pa je isti izraz očitno brez avtorjevega dovoljenja uporabil pri opisovanju pravic beguncev. Izraz parazit je bil sicer, kot je znano danes, pomembno psihološko orodje dehumanizacije ljudi, na podlagi katere so bili nato izpeljani množični zločini zoper stigmatizirano družbeno skupino, kot ugotavja na primer Johannes Steizinger v svoji razpravi o nacistični ideologiji in pomenu animalistične dehumanizacije.
Pri tem je pomembno vlogo v socialnem darwinizmu nacistov igralo prav označevanje stigmatiziranih skupin z živalskimi oblikami življenja. Nacističen ideolog Rosenberg je na primer trdil, da je »parazitizem Židov« povsem »biološko dejstvo.«
»Tole je precejšnja kršitev avtorskih pravic. Bernard Brščič, ki bo Luko Mesca tožil, ker ga je označil za fašista, ob beguncih zaničevalno uporablja izraz parazit, ki je v delu Mein Kampf uporabljen točno enajstkrat,« je opozoril Vezjak.
Ob tem se seveda, logično, kot smo že opozorili, zastavljata le dve vprašanji.
Prvič: kako je mogoče, da je Luka Mesec Bernarda Brščiča, ki v današnjem času očitno govori, piše in tvita kot pravi nacist - povsem nepravilno označil za »fašista«? To je res povsem nedopustno!
To seveda pomeni, da bo ovadba g. Brščiča že zaradi napačne označitve s strani g. Mesca naposled neuspešna.
Upajmo, da bo v prihodnje g. Mesec bolj pazljiv in bo g. Brščiča imenoval s pravim izrazom, ki si ga nedvomno zasluži.
In drugič: kako je sploh mogoče, da Brščiču za njegove (neo)nacistične umotvore nekateri mediji v 21. stoletju celo plačujejo, in če mu, ali ni prav to, ne pa socialna pomoč beguncem, v resnici prava družbena »parazitnina«?