Razkrita ovadba proti bančnikom, ki so nekaznovano torpedirali slovenski bančni sistem

Leta 2016 je Vrhovno sodišče odločilo, da je devet višjih bančnikov krivih manipulacije trga, kar naj bi privedlo do finančne krize leta 2008. Gre za enega največjih tovrstnih primerov, mala država pa je s pregonom bankirjev ubrala precej drugačno pot kot preostala Evropa in ZDA.

Žal pa zapisano ne velja za – Slovenijo.

Slovenija je tragično, kot ugotavlja tudi ekonomist Jože P. Damijan, vse do konca podpirala državne banke, te pa so financirale plenilsko elito, ki se je v velikem številu primerov izmazala brez posledic.

S častnimi izjemami – na primer Igorjem Bavčarjem, ki ga ta »elita« očitno nikoli ni imela za čisto »svojega« in mu je zato umanjkala zaščita pred pregonom, ki so jo številni drugi uživali in jo še uživajo.

Ne, zapisano velja za neko drugo državo – za Islandijo.

Kaupthing, kjer je bila deveterica zaposlena, je bila večja mednarodna banka s sedežem v Reykjaviku.

Vrsto let je širila svoje lovke v tujino, a nazadnje leta 2008 zaradi hudih dolgov doživela zlom. Še istega leta jo je prevzela država, vse domače delovanje pa je prevzela nova banka, danes znana pod imenom Arion Banki.

Sojenje se začelo aprila 2015, dva meseca pozneje pa je okrožni svet v Reykjaviku odločil, da je sedem od devetih obtožencev krivih, dva pa oprostil. A vrhovno sodišče je leta 2016 obe oprostitvi razveljavilo ter razsodilo, da sta kriva tudi nekdanja predstavnica za kredite Björk Thorarinsdottir in nekdanji izvršni direktor luksemburške izpostave Kaupthinga Magnus Gudhmundsson.

Med šestimi obtoženci, ki so bili obsojeni na zaporne kazni, je bil tudi eden izmed nekdanjih direktorjev banke, njen nekdanji upravitelj posojil, predsednik upravnega odbora, direktor nepremičninskega kupčevanja in dva nekdanja izvršna člana za trgovanje z nepremičninami.

Šesterica je bila zaradi prestopkov, povezanih z zavajanjem pri financiranju, obsojena na kazni med letom dni zapora do več kot štirih let.

In Slovenija? Kako zaostala je Slovenija pri obsodbah kriminala belih ovratnikov nam je te dni razkril Portal Plus, ki je objavil kar 94 strani dolgo ovadbo zoper smetano slovenskih bančnikov.

Dokumentacijo, ki obsega 94 strani, so v Portalu+ prejeli od neznanega vira. Urednik Portala+ je pošiljko osebno prevzel v petek na eni izmed bencinskih črpalk v bližini Beljaka.

Vir novinarjev je namreč vztrajal, da predaja tako »vročega« dokumenta zaradi vprašanja jurisdikcije ne sme biti opravljena na ozemlju Republike Slovenije.

Iz dokumentacije izhaja, da je policija precej podrobno in s številnimi dokazi sestavila ovadbo zoper Boštjana Jazbeca, zdaj že nekdanjega guvernerja Banke Slovenije, in štiri viceguverjerje (Janez Fabijan, Stanislava Zadravec Caprirolo, Darko Bohnjec in Mejra Festić).

Dokument je bil spisan 19. decembra 2018, naslovljen pa je na Specializirano državno tožilstvo, konkretno na okrožnega državnega tožilca Boštjana Jegliča.

Kdaj bodo tožilci vložili obtožnico zoper peterico - če se bo to seveda sploh zgodilo, pa še naprej ostaja nejasno.

Ni pa zanemarljiv niti podatek, da vzporedno s sprejemanjem novega zakona v slovenskem parlamentu pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu teče postopek prosti Republiki Sloveniji ravno v zvezi z vprašanjem, ali so imeli razlaščenci na voljo ustrezna pravna sredstva v zvezi z izrednimi ukrepi Banke Slovenije v letu 2013.

Iz ovadbe, ki jo je objavil Portal Plus namreč izhaja, da je želel imeti tedanji finančni minister Uroš Čufer v vladi Alenke Bratušek nekakšen »neformalni sestanek« s predsednikom ustavnega sodišča in tako vplivati na sodniško odločitev. Zanimivo dejstvo pa je, da naj bi na Beethovnovi to možnost zavrnili, češ da bo opravljena javna seja z zaslišanjem prič – do katere pa ni nikoli prišlo.

Ob tem razlaščenci podrejenih obveznic že vse od leta 2013 v Sloveniji nimajo pravnih sredstev za uveljavljenje svojih pravic. Ali je bila odločitev našega ustavnega sodišča v tem primeru res pravilna in legitimna, bo zato pokazala šele odločitev ESČP.

Drugo ključno dejstvo, ki izhaja iz ovadbe, pa je to, da so tako guvernerji, kot člani ministrstva za finance in uprave vseh pregledovanih slovenskih bank zelo dobro vedeli, da metodologije ocenjevanja stanja v bankah niso bile mednarodno priznane (niso upoštevali t. i. Mednarodnih standardov računovodskega poročanja).

Nobelovca se strinjata: Islandija je naredila prav,ko je pustila banke propasti in šefe glavnih bank ekspresno postavila pred sodišče.

— Boštjan (@vonTanzberg) 29 August 2012

Z drugimi besedami, zdi se, da so zavestno in namenoma oškodovali vse davkoplačevalce, imetnike podrejenih obveznic in dotedanje delničarje slovenskih bank.

Tako se torej postavlja vprašanje, ali sta bili prodaji državnih NKBM in NLB sploh izvedeni zakonito, če pa je možno, da se je država nezakonito polastila tujega premoženja, potem pa je to premoženje prodala?!

Ni jasno, ali se poslanci Državnega zbora sploh zavedajo resnosti tega problema.

Jasno je le nekaj – da se je za razliko od Islandije, ki je tudi z obsodbami bančnikov, ki so torpedirali njen bančni sistem znova vzpostavila zaupanje v pravni in bančni sistem v državi, Slovenija odločila za mešetarjenje, zavlačevanje in nekaznovanje ogovornih, predvsem pa bančnikov.

To pa ustvarja dobre pogoje za to, da se korupcija še bolj razraste.