Montirani proces "a la Montenegro": v Črni gori v sodni farsi obsodili akterje neobstoječega "državnega udara"

Višje sodišče v Podgorici je razglasilo sodbo in spoznalo za kriva voditelja opozicije Demokratske fronte (DF) Andrijo Mandića in Milana Kneževića.

Gre za stranko, za katero v največjem številu glasujejo Srbi, ki jih je v državi okoli tretjina, vendar so postavljeni v pložaj "permanentne opozicije", saj druge stranke z njimi nikoli ne sklepajo koalicij.

Sodni proces je zato potekal v državi, ki ima zaradi etničnih napetosti in nacionalizma že desetletja pravzaprav - enostrankarsko oblast.

To se vidi tudi na podlagi dejstva, da se Milo Đukanović, nesporni vodja države, neprestano seli z mesta predsednika države na mesto predsednika vlade in obratno, tako da ga omejitev mandatov nikoli ne onemogoča.

Tega pa seveda večina zahodnih medijev, ki v tem procesu vidijo dokaz za potrditev svojih teorij o agresivni Rusiji - ne vidi.

Večina medijev v evropskih državah je zato kot nesporno dejstvo sprejelo vest, da naj bi Andrija Mandić in Milan Knežević sodelovala v zaroti.

Oba naj bi bila kriva za sodelovanje pri organizaciji poskusa terorističnega napada in državnega udara na dan parlamentarnih volitev v Črni gori 16. oktobra 2016 z namenom preprečitve vstopa Črne gore v Nato.

Mandić in Medojević se nista udeležila izreka sodbe, kar je bila sicer njuna zakonska obveznost.

Višje sodišče je za organizacijo kriminalne skupine, ki naj bi po obtožnici morala vdreti v črnogorsko skupščino in aretirali ali usmrtiti takratnega črnogorskega premiera Mila Đukanovića, spoznalo za kriva tudi ruska državljana, agenta GRU Eduarda Šišmakova in Vladimira Popova, ki pa ju Moskva noče izročiti Podgorici.

Za isto kaznivo dejanje sta bila obsojena tudi dva srbska državljana Nemanja Ristić in Predrag Bogićević, ki ju Srbija ni izročila Črni gori.

Višje sodišče je za krive spoznalo tudi nekdanjega poveljnika srbske žandarmerije Bratislava Dikića in člane srbskega četniškega gibanja, srbske državljane, Miloša Jovanovića, Kristino Hristić, Branko Milić, Milana Dušića, Dragana Maksića in Srboljuba Đorđevića.

Črnogorsko sojenje stoletja, kot so ga poimenovali mediji v Podgorici, se je začelo septembra 2017 in je trajalo leto in pol, v okviru katerega so izvedli 170 sodnih obravnav.

Višje sodišče v Podgorici je Andrijo Mandića in Milana Kneževića obsodilo na pet let zapora, Nemanjo Ristića na sedem, Srboljuba Đorđevića in Milana Dušića na eno leto zapora, Branko Milić na tri leta zapora, Dragana Maksića na leto in devet mesecev zapora, Kristino Hristić pa na pogojno zaporno kazen.

Obtoženi Bratislav Dikić je bil obsojen na osemletno zaporno kazen, Predrag Bogićević pa je bil za isto kaznivo dejanje obsojen na sedem let zapora. Eduard Šišmakov je bil obsojen na 15-letno zaporno kazen, Vladimir Popov pa za ista kazniva dejanja na 12 let zapora.

V Srbiji in Rusiji svojih državljanov ne izročajo tujim državam, prav tako pa so prepričani, da gre za lažen in montiran proces. Črna gora je sicer postala članica NATO brez referenduma, saj je vstopu v NATO večina ljudi nasprotovala, vodilni politiki pa sedaj že več kot dve desetletji vodijo izrazito protisrbsako in protirusko politiko, vendar jo vodi politik, ki je na oblasti izjemno dolgo, že od časov Slobodana Miloševića, ki je medtem zamenjal že vse mogoče barve in politične usmeritve.

Ob tem je Črna gora tudi po mednarodnih ocenah zelo slabo ocenjena na področju korupcije in nesvobode medijev ter pravosodja.

O tem, kako si je Milo Đukanović, predsednik Črne gore prigrabil ogromno bogastvo in kako v državi vlada ob pomoči obujenega črnogorskega nacionalizma ter ob podpori manjšinskih albanskih in bošnjaških strank, pri čemer že leta zadržuje v večni opoziciji stranke, za katere glasujejo večinoma Srbi, obstaja vrsta pričevanj, vendar državni organi nikoli ne opravijo svojih nalog.

Tu je, na primer, ena od Đukanovićevih zadnjih reakcij na obtožbe o podkupninah, kjer se je v studiju znojil in težko požiral slino.

O tem, kaj se pravzaprav skriva v ozadju tega procesa pa je nedavno obširno analizo objavil tudi portal Top News.

V videu o "državnem udaru Made in Montenegro" so opozorili na "norega tožilca" in druge neverjetne podrobnosti iz tega očitno montiranega procesa.

Potem ko so oktobra 2016 namreč črnogorske oblasti razglasile poskus državnega udara, se je že preiskava o okoliščinah domnevnega upora spremenila v farso. Sojenje za poskus "državnega udara" vključuje ruske vohune, nekdanje ameriške obveščevalce in voditelje črnogorske opozicije.

Glavni organizator državnega udara je postal trgovec s tako imenovanimi T-shirt majicami na tržnici Saša Sinđelić. Poskusu udara so črnogorske oblasti dodale kataklizmične primesi. Črnogorski posebni tožilec Milivoje Katnić se je razglasil za vojaka pravičnosti, predsednik Črne gore Milo Đukanović pa nenehno govori o tem, kako se je čudežno izognil smrti.

V Črni gori so 16. oktobra 2016 potekale parlamentarne volitve, na katerih je sodelovalo 17 strank in združenj. Zmagala je koalicija socialnih demokratov in manjšinskih strank, ki je dobila 41,42% glasov. Druga je bila opozicijska Demokratična fronta z 20,27%. Milo Đukanović je brez večjih težav uspel zadržati oblast ob pomoči različnih koalicijskih partnerjev nacionalnih manjšin.

Vendar pa se je volilni dan v zgodovino zapisal iz popolnoma drugačnih razlogov. 16. oktobra 2016 je bilo aretiranih 28 ljudi, ki naj bi domnevno načrtovali državni udar v Črni gori, pa tudi fizično odstranitev Đukanovića in njegove ekipe. Svoj "zahrbtni načrt" naj bi nameravali izvesti v Podgorici, med protesti proti volilnim goljufijam in politiki, ki jo je vodil Đukanović.

Seznam zarotnikov je milo rečeno čuden – trgovec z majicami s tržnice, zgodovinar, ekstremni nacionalist. Med njimi ni niti enega vojnega veterana, pripadnika katere od specialnih enot, uglednih politikov in visokih vojaških oficirjev. Vendar je črnogorsko specialno tožilstvo uspelo izsiliti priznanja večine obtoženih. Kot dodaten dokaz so novinarjem predstavili opremo Saše Sinđelića, trgovca s tržnice, ki je prodajal vse od majic in knjig do plošč in do starih neprebojnih jopičev.

Sinđelić je sam sodišču povedal kontradiktorno zgodbo o deset tisočih evrih, porabljenih za nakup orožja, o ruski vpletenosti, kot tudi o pripravljenosti, da prevzamejo oblast. Podobna priznanja so podali tudi nekateri drugi "uporniki", opozarja Top News.

Za organizatorja puča je Sinđelić označil domnevna člana ruske obveščevalne službe GRU Eduarda Šišmakova in Vladimirja Popova, ki naj bi prek njega poskusila dostaviti orožje opozicijski Demokratični fronti (DF). Voditelja Demokratske fronte Milan Knežević in Andrija Mandić sta pristala na zatožni klopi zaradi obtožb o vpletenosti v poskus državnega udara.

Druga varovana priča Mirko Velimirović je zatrdil, da je bil zadolžen za dostavo orožja, vendar si je premislil in ga odvrgel v jezero Gazivode na severu Kosova. Preiskavo so razširili še na nekdanjega agenta Cie Josepha Asada, ki je tako kot Šišmakov in Popov zanikal krivdo. ZDA in Rusija sta blokirali njihovo izročitev.

Medtem ko je posebni tožilec Katnić prepričan o uspehu, je Knežević zatrdil, da tožilstvo v poldrugem letu procesa ni predstavilo niti enega dokaza, ki bi podprl obtožbe ali kompromitiral voditelje Demokratske fronte. Po njegovem je to montirani politični proces, katerega cilj je ohranitev Demokratske stranke socialistov (DPS) na oblasti ter ustrahovanje manjšinskih narodov.

DPS je z neutemeljenimi obtožbami opozicijske DF dosegla, da je Črna gora postala članica Nata, ne da bi se o tem izrekli volivci na referendumu. Proces od začetka spremljajo sumi, da ga je oblast izkoristila, da bi se predstavila EU in Natu kot žrtev ruske zarote in jih prepričala o nevarnosti spremembe oblasti ter upravičila avtoritativno vladanje.

"Po mnenju nekaterih analitikov tožilstvo ni prepričljivo dokazalo kazenske odgovornosti voditeljev DF. Črnogorska družba je tudi v tej zadevi razdeljena. Del javnosti verjame oblasti in tožilstvu, drugi del pa je prepričan, da je to navadna farsa," ocenjuje Top News.

Do 9. maja je črnogorsko sodišče moralo sprejeti zaključno sodbo, čeprav se je v dveh letih in pol veliko zadev spremenilo.

Po odhodu iz zapora in po vrnitvi v Srbijo so "zarotniki", začenši s Sašo Sinđelićem, začeli zanikati svoja priznanja, pri čemer so mnogi to storili v živo, na priljubljenih televizijskih kanalih. Številni pa so pred sodišči v Srbiji navajali, da so svoja priznanja podali pod pritiski črnogorskih oblasti.

Istočasno pa je črnogorski tožilec Katnić, ki predstavlja tragikomično osebnost dolge roke zakona, ostajal popolnoma miren. Na novinarsko vprašanje, od kod so pridobili prve informacije o obstoju domnevnega terorističnega načrta, pa je denimo rekel, citiramo: "Informacijo smo dobili tako, kot so jo Črnogorci vedno dobivali, s pomočjo Boga in neznanega junaka," navaja Top News.

V številnih intervjujih Katnić citira sveto pismo in sebe imenuje za "borca za pravičnost", prav tako pa daje tudi druge izjave, ki vsebujejo dvom, če že ne v njegovo usposobljenost, potem pa v njegovo ustreznost. V zadnjih nekaj mesecev, tako pred sodiščem kot medijsko, je bila komedija popolna.

Saša Sinđelić se je, po nastopih v video posnetkih, ki so bili domnevno posneti s skrito kamero, nepričakovano pojavil v oddaji Ćirilica srbske Happy TV (govori se, da je za nastop prejel velik honorar) in povedal zgodbo o svojih dogodivščinah, pri čemer se je osredotočil na "podlo črnogorsko obveščevalno službo" in težke razmere bivanja v samici.

Po drugi strani pa je "borec za pravičnost" in ljubitelj citatov iz Biblije, tožilec Katnić, nadaljeval z izjavami o FSB, GRU in SVR – ruskih obveščevalnih službah, ki naj bi domnevno stale za državnim udarom. Hkrati pa se ni pozabil zahvaliti kolegom iz ameriške in britanske obveščevalne službe za njihovo pomoč. Slednje je očitno počel zaman.

Če bi bil njegov "nadrejeni iz Langleyja" bolj kompetenten, bi Katniću pojasnil, da ruske posebne službe, zlasti GRU in SVR, tradicionalno delujejo vzporedno in ne delujejo skupaj, FSB pa je kontraobveščevalna struktura, ki ne dela v tujini, razen, če gre za vprašanje terorizma.

Popolna odsotnost logike pri črnogorskih oblastih, zelo čudni udeleženci v državnem udaru, tožilec navdušen nad svojo norostjo in paranoični, tiranski predsednik države, so odlična zgodba za film ali celo majhno serijo. Prvi na tem področju je bil priljubljeni črnogorski opozicijski novinar in režiser Igor Damjanović, ki je posnel majhen dokumentarni film "Državni udar – Made in Montenegro", ki analizira številne nedavne izjave v medijih.

Igor Damjanović je zbral številne kontradiktorne izjave "udeležencev" državnega udara, naredil kronologijo dogodkov in popisal številne bisere črnogorskega generalnega državnega tožilca ter izjave vplivnih črnogorskih opozicijskih osebnosti.

Na koncu je sodna predstava, ki jo je pripravila ekipa Đukanović-Katnić, vidna v vsem svojem sijaju - v zadnjem nastopu, kar je bila razsodba sodišča 9. maja, ko je črnogorski "komik", tožilec Katnić, zadnjič nastopil s svojim že do sedaj videnim vložkom, je ocenil Top News.