Žalitev za praznik: Italija omalovažuje lastne partizane, 883 svojih fašističnih zločincev pa ni nikoli obsodila

V Rižarni, nekdanjem zbirnem in uničevalnem taborišču v Trstu, bodo letos ob italijanskem dnevu osvoboditve, 25. aprilu, pripravili dve slovesnosti.

Poleg uradne slovesnosti, ki je v domeni tržaške občine, bodo svojo slovesnost pripravili partizansko združenje VZPI-ANPI, združenje bivših deportirancev ANED in sindikata CGIL in ARCI.

Partizansko združenje se uradne slovesnosti tokrat prvič ne bo udeležilo. Kot je za Primorski dnevnik pojasnil predsednik tržaške sekcije VZPI-ANPI Fabio Vallon, jih to sicer ne veseli, a so naveličani omalovažujočega odnos tržaške občinske uprave do njihovega združenja in antifašističnega gibanja nasploh. Dodal je, da je "Trst edino deželno glavno mesto, v katerem nekdanjim partizanom ni dovoljeno nastopiti na občinski slovesnosti".

VZPI-ANPI, ANED in sindikata se bodo žrtvam taborišča ob dnevu osvoboditve poklonili po koncu uradne slovesnosti. Pred tem se bodo zbrali ob stadionu Grezar in ob 11. uri krenili v sprevodu do Rižarne, kjer bo predvidoma okrog poldneva spregovoril vsedržavni podpredsednik VZPI-ANPI Emilio Ricci. Sledil bo tradicionalni nastop Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič.

Na vzporedno slovesnost sta se že odzvala tržaški župan Roberto Dipiazza in predsednik dežele Furlanije-Julijske krajine Massimiliano Fedriga. Dipiazza je dejal, da "25. april ni rojstnodnevna zabava, na kateri lahko vsak slavljenec odloči zase, ampak uradna slovesnost italijanske republike. Kdor pri njej ne sodeluje, se enostavno odloči, da ne spada k njej."

Fedriga je v odzivu potrdil, da bo prisoten na uradni slovesnosti v Rižarni in dejal, da "je to praznik vseh, ne samo rdečih zastav".

"Če so se združenje VZPI-ANPI in druge organizacije odločile za paralelno slovesnost, pomeni, da nadaljujejo s svojo interpretacijo dogajanj," je dodal.

Rižarna je velika stavba v bližini Trsta, v kateri so najprej luščili riž, leta 1943 pa so jo nacisti po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, spremenili v koncentracijsko taborišče. Leta 1944 so v notranjosti zgradili krematorijsko peč, v kateri so sežgali okoli 4000 do 5000 ljudi. Žrtve so bili po večini Slovenci, nato Hrvati, italijanski protifašisti in Judje.

Rižarna je bila tudi zbirno središče za nacistična uničevalna koncentracijska taborišča, skozi katero je šlo okoli 20.000 oseb. Rižarna je bila edino nacistično taborišče s krematorijem na tleh današnje Italije.

Omalovaževanje partizanov v Italiji pa je tudi posledica dejstva, da se Italija nikoli ni soočila z zločini v času fašizma in ni obsodila niti fašistične zločince, ki so ji bili na dosegu roke.

Na sedežu OZN v New Yorku je pri komisiji za vojne zločine še danes zbrana dokumentacija o 883 italijanskih vojnih zločincih, ki so v letih med 1941 in 1943 delovali na zasedenem ozemlju Jugoslavije.

Za zločine v Ljubljanski pokrajini, se pravi v delu, ki ga je med drugo svetovno vojno okupirala Italija, jih je odgovornih vsaj nekaj sto. V Sloveniji so bila že objavljena njihova imena, pa kljub temu niso bili nikoli kaznovani ali izročeni jugoslovanskim ali slovenskim pravosodnim organom.

Iz dokazov, ki jih je zbrala slovenska komisija med letoma 1944 in 1947, je jasno razvidno, da je italijanska zasedba temeljila na genocidu, in da je bila v skladu z Mussolinijevo politiko civiliziranja balkanskih in afriških narodov, po kateri naj bi na milijone Italijanov naselili po Sredozemlju in tako "vzpostavili nov rimski imperij."

V devetindvajsetih mesecih okupacije so Italijani v Ljubljanski pokrajini ustrelili več kot tisoč talcev, odgnali v internacijo približno 40.000 Slovencev, požgali in porušili več kot 10.000 hiš ter pobili približno 7.000 civilistov in ujetih ter ranjenih partizanov.

V Ljubljanski pokrajini, ki je takrat imela približno 360.000 prebivalcev, je bilo med italijansko zasedbo približno 70.000 ljudi zaprtih oziroma interniranih in 15.000 ubitih.

Vsak peti prebivalec Ljubljanske pokrajine je bil zaprt in kar štiri odstotke prebivalcev so Italijani pobili.

Jugoslovanska komisija za vojne zločine je zbrala dokaze o več kot 800 italijanskih vojnih zločincih.

V skladu s politiko etničnega čiščenja so italijanske oblasti leta 1942 odprle več kot 200 koncentracijskih taborišč v Jugoslaviji, Albaniji in Italiji. Za Slovence je bilo najbolj usodno tisto na Rabu, kamor je bilo v nekaj več kot letu dni interniranih približno 15.000 ljudi.

V šotorih na močvirnatih tleh v dolini sredi otoka je po ugotovitvah jugoslovanske komisije umrlo 4614 ljudi. Vzroki smrti so bili predvsem pomanjkanje hrane in vode ter bolezni.

Po mnenju Italijanov je bilo smrtnih žrtev na Rabu 1267. Vendar je številka 4164 po mnenju strokovnjakov veliko bližje resnici, saj je bilo v taborišču na Rabu v navadi, da so v krsto spravili po dve trupli in da so v en grob zakopali tudi po tri krste. Nad takim grbom pa še vedno stoji križ z enim samim imenom.

Podobno kot na Rabu se je slovenskim taboriščnikom godilo v Gonarsu, Chiesi nuovi, Renicciu, na Liparskih otokih, v Alatriju in številnih drugih italijanskih taboriščih.

Taborišča so bila vrhunec genocida, vendar ta ne bi bil mogoč brez sodnega aparata, popolnoma podrejenega fašističnim političnim ciljem. Zato ni čudno, da je na seznamu vojnih zločincev UNWCC tudi 41 predsednikov sodišč, sodnikov in tožilcev vojaškega sodišča italijanske druge armade. Obtoženi so za sistematični terorizem, obsojanje vojnih ujetnikov - po ženevski konvenciji sojenje vojnim ujetnikom ni dovoljeno - in za sojenje osebam, mlajšim od 16 let.

Do marca 1946, ko je uradnik jugoslovanskega veleposlaništva v Londonu na podlagi dokazov, ki jih je zbrala Državna komisija za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev, od UNWCC zahteval posredovanje pri izročitvi italijanskih vojnih zločincev Jugoslaviji, jih je bilo na seznamu že 819.

Francija je registrirala 85 italijanskih vojnih zločincev, Velika Britanija 188 in Grčija 191. Skupaj je bilo torej na začetku leta 1946 registriranih 1283 italijanskih vojnih zločincev.

Kljub številnim zahtevam pa vse do danes Italija ni izročila niti enega.