Strokovnjaki o slovenski nacionalni varnosti: "strateško slabo vodena" država ne upošteva raziskav in premalo investira

Po predstavitvi vladnega predloga Resolucije o strategiji nacionalne varnosti je bila na FDV zanimiva razprava , na kateri je sodelovalo več strokovnjakov. Objavljamo nekatere najbolj zanimive ocene.

Predlog Resolucije o strategiji nacionalne varnosti je sicer sredi januarja potrdila vlada Marjana Šarca in jo poslala v državnozborsko obravnavo.

Prvi javni predstavitvi predloga je nato v prostorih ljubljanske FDV sledila še razprava, v kateri so sodelovali tudi nekateri znani obrazi. Izpostavljamo razmišljanja nekdanjih ministrov kot strokovnjakov s področja varnosti in obrambe.

»Slabo strateško vodenje države, …«

Sprva se je k besedi prijavil nekdanji obrambni minister (2000-04) in predavatelj na katedri za obramboslovje Anton Grizold. Na začetku je opozoril, »da odločevalci na različnih ravneh vodenja države premalo ali pa sploh ne upoštevajo spoznanj naših raziskav, študij, analiz,« zato je izrazil zadovoljstvo, da se je razpravo o predlog resolucije pričela znotraj akademske skupnosti. 

Dalje je izpostavil, da mora resolucija upoštevati spremenjene varnostne okoliščine, ki vladajo v 21. stoletju in sicer s »celostnim pojmovanjem varnosti«, kar zajema vse vrsti parametrov, ki zagotavljajo obstoj in delovanje sodobne družbe. Sodobna družba temelji na človekovih pravicah, svoboščini, demokraciji, vladavini prava; v to smer mora iti resolucija. K temu pa sodi drugi element in sicer sistemski pristop k izvajanju nacionalne varnosti na ravni državi.

Pohvalil je, da resolucija gre v pravo smer, a da obstajajo pomanjkljivosti. Resolucija ne prinaša »ustreznega razlikovanja in opredelitve med izzivi, tveganji in grožnjami«, zaradi česar je mnenja, da mora resolucija zajemati tudi natančno definiranje. 

Zmotila ga je tudi opredelitev kriznih žarišč, ki vplivajo na nacionalno varnost Slovenije, brez podkrepitve preko virov. Glede vpliva hudega in organiziranega kriminala, ki primarno izhaja iz področja zahodnega Balkana meni, da bi temu v resoluciji morali dati več pozornosti. 

Med »pereča varnostna tveganja v sodobni državi« pa bi morali uvrstiti še: slabo strateško vodenje države, pomanjkljivo uresničevanje oz. upoštevanje človekovih pravic, svoboščin, demokratičnosti pri procesih odločanja, delovanje državnih (pod)sistemov (zdravstvo, šolstvo, kulture, obrambe itd.), pomanjkljiva in slaba zakonodaja (pravne praznine, neusklajeni zakoni), dolgotrajni sodni postopki, … »Vse to vpliva na kohezijo družbe, stanje zavesti in klime ter posledično na varnost družbe,« je bil kritičen minister iz vlade Janeza Drnovška ter Antona Ropa. 

Dalje je izpostavil poglavje o odzivih Slovenije na varnostna tveganja, pri čemer je izpostavil, da je varnostna politika slabo opredeljena, preveč ohlapna.

Kot zgled je ponudil nacionalno-varnostne politike predvsem skandinavskih držav, ki celostno pristopajo k strategiji odzivanja. To bi morala storiti tudi Slovenija, ki je majhna država in nima dovolj sredstev, zaradi česar morajo k reševanju problematiki pristopiti vsi akterji. To poglavje oz. trenutno opredelitev je označil za zastarelo glede na sodobno stanje in razmere po svetu, kot tudi »v nasprotju s cilji, ki so zapisani v prvem delu resolucije«. Varnost sodobne družbe, glede na sedanjo stopnjo razvoja, se lahko zagotavlja le s celostnim pristopom, s sodelovanjem vseh državnih politik (tako obrambne, zdravstvene, kulturne, …). 

Posledično sodobne vlade ne bi smele »sektorsko deliti« sredstev za nacionalno varnost, kot tudi »ad hoc za razvoj družbenih podsistemov«. 

Med razpravo je tudi poudaril, da ne smejo prevladovati politične rešitve nad strokovnimi. Pri tem je izpostavil primer požara na Vrhniki, kjer so ministrstva ozko gledano pristopila k reševanju in prelagala odgovornost na druge organe.

»Glavni strateški problem države je sinergija izkušenj, da bo uspešna pri zagotavljanju blaginje, varnosti,« je še poudaril Grizold. 

»Trenutno bolj ogroženi kot pred desetimi leti« 

Sledila mu je Ljubica Jelušič, ki prav tako predava obramboslovje in je bila obrambna ministrica med letoma 2008 in 2011. Tudi ona je pritrdila mnenju nekaterih, da so s predlogom povezane dileme, pri čemer je sprva izpostavila »vprašanje državljanov, ki sodelujejo v konfliktih na tujih ozemljih, ki so bodisi plačanci, bodisi ideološko zavedeni, prepričani bojevniki«. 

Glede tega varnostnega vprašanja bi rada videla opredelitev v resoluciji, tudi zaradi nekaterih nedavnih primerov, kot tudi kako bo država reagirala na njihovo vrnitev: ali bodo brezpogojno sprejeti ali bodo kazensko obravnavani? Poudarila je, da Slovenija nima velikega števila takih ljudi, »a problem je«, zato bi morala tudi resolucija vključevati to problematiko in odzive na slednjo. 

Tudi ona je skeptična do povečanja pooblastil za Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo, s čimer bi povečala delovanje znotraj Slovenije za zavarovanje ustavne ureditve. Sama vidi boljšo rešitev v povečanju pristojnosti policije, kot morebitno ustanovitev novega urada (po zgledu Avstrije oz. Nemčije), ki bi bil vezan na ministrstvo za notranje zadeve.

To predlaga zato, ker meni, da so bili pripadniki Sove izurjeni za delovanje v tujini in ne za pokrivanje domačih groženj, razen če so povezane s tujino; tako bi morala »Sova spremeniti način razmišljanja«, pri čemer je skrbi, koliko je Sova sploh zmožna na tako spremembo. 

Tretja dilema, ki jo je načela, se navezuje na informacijsko-kibernetično področje. Opozorila je, da različni organi znotraj javne uprave uporabljajo neenotne, nepovezane informacijske sisteme na državni ravni, kot tudi na mednarodni ravni. Zato je pozvala k uporabi skupnih tehnologij in boljše povezljivosti različnih organov. Izrazila je tudi željo, da bi se moral predstavitve udeležiti tudi predstavnik ministrstva za javno upravo, ki resorno pokriva to področje. 

»Mogoče, čisto v opozorilo, kar nobena vlada ali noben parlament ne bo dovolil zapisati v strategijo o nacionalni varnosti, mislim, da je ena izmed oblik ogrožanja nacionalne varnosti tudi problematika financiranja, s čimer se srečujemo zadnjih deset let. Zniževanje vlaganja v nacionalno varnost, v celoti, v vseh segmentih, je močno prispevalo k temu, da smo trenutno bolj ogroženi kot pred desetimi leti ali več,« je bila odkrita nekdanja obrambna ministrica v vladi Boruta Pahorja.

»Politični pogledi izmaličili strokovne« 

V razpravo se je vključil tudi dekan Fakultete za varnostne vede Andrej Sotlar, ki je sprva pohvalil umaknitev dosedanje delitve varnostnih groženj na globalne, nadnacionalne in nacionalne, saj slednje več ne ustreza sodobnim varnostnim razmeram. Dalje je izpostavil podpoglavje o hibridnih grožnjah, kot tudi, kako so slednje opredeljene, definirane, pri čemer je predlagal boljšo opredelitev in sicer koncept hibridnosti groženj, saj t. i. hibridne grožnje niso nekaj novega. 

Dotaknil se je tudi vprašanja politike, ki je po njegovem mnenju »veliki racionalni načrt družbe, kako in s čim se bo soočila na določene probleme, v tem primeru varnostne probleme.« Spomnil je, kako varnostne politike niso natančno bile opredeljene v prvi strategiji nacionalne varnosti, kar se je spremenilo pri dveh naslednjih, kjer so bile naštete. Pri tem ga skrbi, da lahko nastane do nesporazumov, kaj je lahko vključeno in kaj ne, kot tudi če se bodo določeni resorji zavedali »svojih obvez na varnostnem področju«. 

Poudaril je še, da bo končna oblika resolucije odvisna od tega, kako se bo poenotila »politična elita v državnem zboru«, pri čemer obstaja bojazen, da bodo politični pogledi izmaličili strokovne.  Dalje ga je zmotilo, da so posamezni podsistemi nacionalne sistemi zelo podrobno opredeljeni, medtem ko se drugim ne posveča dovolj pozornosti, kar je predvsem pomembno na simbolni ravni.

Pogreša pa tudi omembo cele kupice državnih, lokalnih in zasebnih organizacij, ki imajo pooblastila in »krepko posegajo v človekove pravice«, pri čemer s tem zagotavljajo varnost; izpostavil je predvsem pomen zasebnega varovanja.

»K bolj eksplicitni obveščevalno-varnostni politiki«

Debato je nadaljeval prodekan FDV in predavatelj na katedri za obramboslovje Iztok Prezelj. Na začetku je izpostavil, da bi lahko resolucijo nenehno spreminjali, dopolnjevali, a bistveno je, da ima dokument širok spekter pokrivanja varnostne problematike, nakar pa je na svetu za nacionalno varnost, da to implementira.  

Pozdravil je novo opredelitev obveščevalno-varnostne skupnosti, »ki ni opredeljena kot steber sistema nacionalne varnosti, ampak je končno dobila priznanje z umestitvijo ob stebre«. To je po njegovem mnenju napredek, ki bo lahko v prihodnje vodil k »bolj eksplicitni obveščevalno-varnostni politiki«. 

Tudi on se je dotaknil hibridnih groženj oz. hibridnega ogrožanja, pri čemer je opozoril, da v predlogu resolucije slednje niso opredeljene kot naddimenzija. A v primeru, če bi slednje opredelili kot naddimenzijo, bi zanemarili dejstvo, da so hibridne grožnje dejansko kombinacija obstoječih, znanih groženj, pri čemer bi lahko izpostavili določene grožnje. 

Poudaril je tudi, da tematika kritične infrastrukture ni dovolj prisotna v predlogu resolucije, hkrati pa bi večjo pozornost morali nameniti še zdravstveno-epidemiološki dimenziji. 

Navezal se je tudi na dilemo Jelušičeve in glede predloga ustanovitve nove notranje obveščevalno-varnostne službe, po vzoru Avstrije in Nemčije, je mnenja, da je pri tem potrebno upoštevati iskanje finančnih virov za tako službo, kot tudi problematiko zakonodajne opredelitve delovanja. Sam vidi rešitev v povečanju pooblastil Sove ali policije, pri čemer je potrebno vzpostaviti pravo ravnotežje med človekovimi pravicami in varnostjo. Na koncu pa je poudaril, da je potrebno čim prej ukrepati in tako preprečiti morebitne varnostne incidente, še preden bi do njih prišlo. 

»Varovanje strateških interesov države«

Oglasil se je tudi nekdanji minister za šolstvo in šport (2008-12) ter visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (2011-12) Igor Lukšič, ki je opozoril na »varovanje strateških interesov države«, kar bi moralo dobiti večjo pozornost v resoluciji. 

Sam tako predlaga vzpostavitev novega, svetovalnega telesa (petih ali sedmih članov), ki bi »omišljali strateško umestitev države v svetu«. Na podlagi izkušenj iz zgodovine in tekočih dogodkov bi ti »modreci« pripomogli oblikovanju varnostne politike z identificiranjem varnostnih groženj, varnostne dinamike, … pri čemer bi ta svet tako »bdel nad strateškimi interesi Slovenije«. 

Izpostavil je tudi beg možganov iz Slovenije, kar vpliva na strateški interes države, ko financira visoko šolstvo, nato pa izučeni kader zapusti Slovenijo za tujino. »Ali je to dobro za varovanje naših interesov države v celoti,« je dejal Lukšič. 

S tem bi tudi presegli ozko gledano nacionalno varnost, ki se ponavadi nanaša le na ministrstvi za obrambo in notranje zadeve.