Zakaj so zmote Damirja Črnčeca o »hrvaški bizantinski realpolitiki« katastrofa za Slovenijo?

Gre za rutinsko menjavo članov skupine ob menjavi vlad, tako se je novi zunanji minister Miro Cerar odzval na imenovanje vodje medresorske koordinacijske skupine za uveljavitev arbitražne razsodbe Damirja Črnčeca.

"Pomembno je, da to skupino imamo, saj implementacija arbitražne odločbe še ni zaključena, zato je prav, da vlada koordinira te aktivnosti na slovenski strani in da bomo prek te skupine na strokovni ravni, če bo le možnost, vzpostavljali stik s hrvaško stranjo, da bi na koncu prišli do nekega sodelovanja pri implementaciji arbitražne odločbe," je dejal Cerar.

Toda to bodo ostale samo Cerarjeve pobožne želje.

Slovenska vlada je namreč na čelo skupine za implementacijo arbitražne razsodbe imenovala bivšega šefa Slovenske obveščevalne službe (SOVA) Damirja Črnčeca, ki je zelo ostro kritiziral Hrvaško. O tem je pisal tudi hrvaški Večernji list, ki poudarja, da se z imenovanjem "jastreba" Črnčeca pričakuje, da bo slovenska vlada izvajala »bolj trdo politiko do Hrvaške.«

Večernji list je zapisal, da je bil Črnčec, ki je zdaj državni sekretar v kabinetu slovenskega premierja Marjana Šarca, tudi svetovalec za varnost predsednika SDS Janeza Janše ter da je znan po zelo ostrih, pa tudi nestrpnih izjavah do migrantov in muslimanov.

Večernji list je opisal tudi navedbe Črnčeca o Hrvaški, ki jih je objavil v tedniku Reporter po izbruhu prisluškovalne afere.

Črnčec je takrat med drugim zapisal, da Hrvaška poskuša zrušiti arbitražni sporazum z vsemi sredstvi "bizantinske realpolitike", ker se je zavedala, da bo rezultat arbitraže boleč kompromis, ki bo šel v prid Slovenije. Hrvaško je obtožil, da se je z izigravanjem arbitraže pretihotapila v Evropsko unijo in zvezo Nato.

Toda pravi problem, ki ga tudi Večernji list ni opazil, se skriva drugje – v Črnčecevem prepričanju, da je bila nekakšna kulturna ali civilizacijska posebnost hrvaškega političnega sistema kriva za polom arbitražnega sporazuma.

In prav to je največja težava, ki sedaj grozi Sloveniji, namreč, da bo napačna definicija našega »problema«, ki ga imamo s Hrvaško, privedla do napačnega poskusa reševanja nesporazumov med državama.

Kar se tiče analize Damirja Črnčeca, ki jo je objavil v Reporterju, je na prvi pogled vse v redu. Skoraj vse, kar je zapisal - je res. Toda poudarek je na - »skoraj.« Slovenija je res delala velike napake, prehitro odnehala od svojih zahtev in podobno, Hrvaška pa je res velikokrat prelomila dane zaveze in ravnala zelo – kot sem velikokrat napisal tudi sam – verolomno.

Kje je torej problem? Problem je v Črnčečevi opredelitvi, da je vir vseh težav s Hrvaško »bizantinska realpolitika«, s katero želi sedaj preprečiti izvajanje arbitražnega sporazuma.

»Pred slabima dvema letoma sem po razkritju prisluhov Drenik-Sekolec pisal o bizantinskosti hrvaške realpolitike … Hrvaška je namreč ob prvi priložnosti, po vstopu v Evropsko unijo, izkoristila možnost in izstopila iz dogovorjenega arbitražnega sporazuma … Po starem običaju ga je Hrvaška najprej potrdila, nato pa ga sama zrušila v svojem demokratičnem procesu bizantinske realpolitike … Hrvaška bizantinska realpolitka tudi te rešitve ne prizna, čeprav nisem najbolj prepričan, da bo za vedno tako … Vse drugo kot polna implementacija arbitražnega sporazuma bi bilo umestitev Slovenije na nivo bizantinske realpolitike,« je v komentarju "Hrvaška bizantinska politika 2.0" zapisal Damir Črnčec.

Ta analiza je privlačno preprosta - in zmotna. Razen »bizantinskosti«, ki je slabšalna psovka, ki jo pogosto uporabljajo avtorji, ki želijo na ta način poudariti »večvrednost« lastne države in civilizacijsko zaostalost drugih, nam Damir Črnčec o bistvu problema s Hrvaško ne pove prav veliko.

Napačna je že na ravni zgodovinskih dejstev, seveda zato, ker je zgrešila zgodovinski in civilizacijski okvir. Največji del Hrvaške namreč ni bil nikoli del bizantinskega cesarstva.

Kot lahko preberemo že v najbolj preprosti definiciji pojma »bizantinizem«, gre za politični in kulturni sistem Bizantinskega imperija in njegovih duhovnih naslednikov, še posebej krščanskih narodov, na Balkanu (Grčija, Bolgarija, Srbija) ali pa v vzhodni Evropi (Gruzija, Ukrajina, Belorusija in Rusija). Pri tem ima ta skovanka, nastala v 19. stoletju večinoma »negativne asociacije« in pogosto označuje »zapletenost in avtokracijo.« Slovenski slovar knjižnega jezika pod tem pojmom razume »klečeplazno, hinavsko prilizovanje oblastnikom.«

Hrvaška pa je bila (stoletja pred oblikovanjem hrvaškega naroda, kaj šele države) samo deloma del Bizantinskega imperija (zahodni in severni deli), večji del Hrvaške pa sploh nikoli ni bil del Bizanca. In ne samo to, če bi bila ta teza o »Hrvatih Bizantincih« točna, bi morali tudi za Slovenijo reči, da je vsaj deloma »bizantinska«, saj so zahodni deli današnje Slovenije skupaj z Istro nekoč prav tako spadali v področje Bizantinskega imperija.

Še bolj problematična pa je Črnčečeva predpostavka, da prvič, nekakšna »bizantinskost« vse do danes, torej tudi po nastanku nacionalnih držav odločilno vpliva na ravnanje sodobnih držav ali pa celo, da je »notranji ustroj« neke države, torej, ali je avtokratska (»bizantinska«, kot naj bi bila Hrvaška) ali pa demokratična (kot naj bi bila Slovenija) bistven pri tem, ali bo država vodila »realno politiko« ali ne.

Pri čemur naj bi po njegovi oceni celo samo »bizantinske« države vodile nekakšno »realpolitiko« druge pa nekakšni drugačno – očitno »nebizantinsko«, morda bolj »moralno« in podobno, kar je seveda neumnost.

Napačno je tudi povezovanje »bizantinskosti« in »realpolitike«. Skovanko »realpolitika« najpogosteje uporabljajo realistične teorije mednarodnih odnosov. In v teh teorijah ta, notranji ustroj države, ne igra prav nobene bistvene vloge.

Povedano preprosto: večina teorij mednarodnih odnosov priznava, da si države prizadevajo predvsem za samoohranitev, nato pa za čim večjo moč, pri tem pa ravnajo racionalno, se opirajo na zavezništva in v podobnih situacijah ravnajo zelo podobno, ne glede na to, kakšne so po svoji naravi. »Bizantinske« in »nebizantinske« zunanje politike zato danes preprosto ni, če pa skrb za lastne, realne interese razumemo kot bistvo »bizantinskosti«, potem so »bizantinske« pač vse države na svetu. In tudi s tem si pri razumevanju Hrvaške seveda ne moremo pomagati.

Tudi če poskusamo zadevo opredeliti tako, da z »bizantinskostjo« nekoliko ožje označimo samo verolomnost, neizpolnjevanje dogovorov in danih obljub, nam ta definicija ne more veliko pomagati pri razumevanju problemov s Hrvaško. Kajti v tem primeru bi bile tudi članice EU (kaj šele ZDA, ki so odstopile od cele vrste sporazumov) v svetovnem vrhu takšnih »bizantinskih« držav. Odstopanje od sporazumov seveda tudi ni neka posebnost držav, ki so bile del Bizantinskega cesarstva. Mimogrede, »bizantinska« Rusija je že lani s Kitajsko v celoti uredila vse mejne probleme na tisočih kilometrih meja, česar »evropska« Slovenija in Hrvaška nista sposobni narediti na nekaj sto kilometrih celo že po vstopu v »napredno« EU. In tudi Slovenija je, čeprav manj pogosto od Hrvaške, odstopila od nekaterih veljavnih sporazumov.

In tudi v primeru, če Črnčec svojega konstrukta ni mislil povsem resno, temveč ga je zapisal zgolj z namenom nekakšne »sramotitve« in diskreditacije Hrvaške, je to slabo, saj meša hruška in jabolka in operira s pojmi, ki zgolj žalijo, v resnici pa so neuporabni, ker ne pomenijo popolnoma nič.  

Poglejmo še dva znana primera. Ko je bila Slovenija ob vstopu v EU, soočena z zahtevami Avstrije (po zapiranju prostocarinskih trgovin) in Italije (po razveljavitvi Rimskih sporazumov in vrnitvi optantskega premoženja) je trdila, da gre za izsiljevanje teh držav, nato pa poskusila vstopiti v EU tako, da je plačala čim manjšo »ceno«. Avstrija in Italija sta ob razpadu SFRJ zase želeli več premoženja in ugodnosti, pa čeprav na škodo kredibilnosti, (ker nista priznavali podpisanih pogodb in ureditve), Slovenija pa manj. To je povsem racionalno in pričakovano. Trgovine na mejah je na koncu Slovenija predčasno ukinila, z Italijo pa je sklenila »španski kompromis.« Slovenija je bila torej, s Črnčečevim besednjakom, soočena z verolomnostjo in »bizantinskostjo realpolitike« Avstrije in Italije. In se je deloma uklonila.  

Kako pa je ravnala Slovenija, ko je bila v podobnem položaju? Ko je bila Slovenija v položaju, da od Hrvaške doseže koncesije, je ravnala podobno. Mejni problemi in vstop v EU niso imeli zveze, vendar jih je Slovenija povezala. Tudi Slovenija je proti Hrvaški uporabila blokado približevanja EU, tako da bi ji Hrvaška lahko očitala »bizantinskost realpolitike« in na koncu je Slovenija sklenila na prvi pogled dober kompromis. Uklonila se je Hrvaška.

Hrvaška pa s sporazumom, ki bi ji lahko prinesel manj, kot bi ji predvsem na morju dalo mednarodno pravo, seveda ni bila zadovoljna. Na koncu pa je sama Slovenija s prisluhi Hrvaški dala priložnost, da sporazum izigra. Če bi Črnčec SOVO bolje usposobil, se to morda ne bi zgodilo. Prav to, ne pa »bizantinskost« Hrvaške je osnova za sedanje težave Slovenije.

In to prizna celo Črnčec. Hrvaška je res odstopila od pogodbe povsem verolomno, toda ker je bila že v EU in zvezi NATO, je Slovenija izgubila vzvod za pritisk na Hrvaško, izstop od mednarodne pogodbe pa je bil za Hrvaško povezan zgolj z manjšim padcem mednarodne reputacije.

Je bilo Hrvaško ravnanje res »bizantinsko«? Kako bi ravnala vsaka racionalna država, če bi morala izbirati med delno izgubo reputacije in predvsem zelo realno izgubo nadzora nad delom morskega akvatorija? Seveda tako, kot je ravnala Hrvaška.

Povedano drugače – da, Hrvaška je res velikokrat ravnala verolomno, toda v tej verolomnosti ni nič »bizantinskega«. Gre za racionalno ravnanje držav, ki si zmeraj prizadevajo za večje lastno ozemlje, višji dohodek, več premoženja. In te pridobitve tehtajo v razmerju do izgub v obliki pritiskov, sankcij, izgube reputacije ali celo mednarodnih intervencij.

To je popolnoma v skladu z realističnim modelom mednarodnih odnosov. Slovenija in Hrvaška sta torej ravnali povsem enako ali podobno. In Hrvaška se tako, kot se je Slovenija obnašala do nje, sedaj obnaša do BiH in do Srbije. Hrvaška ni torej nič bolj in nič manj bizantinska kot Slovenija ali Italija ali Avstrija in nič bolj kot druge države na svetu. Tudi v želji Srbije, da ohrani nadzor nad Kosovom, ni nič »bizantinskega« ali zaostalega - ohranitev lastne ozemeljske celovitosti je prvi aksiom in prva naloga vsake države, večje ozemlje pa praviloma vedno pomeni tudi večjo moč.

In zgolj zaradi tega, ne pa zaradi »bizantinskosti« Ukrajina ne želi priznati odcepitve Donetska in Luganska, Španija pa ne priznava neodvisnosti Katalonije. In iz istega razloga Rusija simpatizira s katalonskimi separatisti, ki bi lahko odcepili del države članice zveze NATO, ki ogroža Rusijo. In prav zato Rusija seveda tudi trdi, da je vprašanje Krima rešeno za zmeraj.

Prepričanje, da so hrvaški pogajalci in hrvaška vlada »slabi« ali »Bizantinci« že zaradi neke svoje večstoletne izkrivljenosti in življenja v neki drugačni, z evropskimi normami skregani kulturi, (kar ob tem niti ni res) je popolnoma zgrešeno.

Takšno razumevanje države vidi kot nekakšne žive osebke in jim pripisuje lastnosti, ki jih dejansko nimajo. Kaj takšnega lahko morda zagovarjaš na kakšni neresni univerzi, ne pa v resnih znanstvenih krogih. Zunanja politika, ki temelji na neresnih konceptih, pa je recept za hitro pot v katastrofo.

Kajti, če nasprotnika ne razumeš kot racionalnega igralca, ki poskuša tako kot ti doseči za svojo državo največ in svojo analizo utemeljiš na njegovi »pokvarjeni naravi« (ker so to »Bizantinci«, Muslimani, črnci, južnjaki itd.) – potem je seveda samo še korak do sklepa, da se s takšnimi »bizantinskimi barbari« sploh ne da pogovarjati. Gre za neke vrste socialni in zunanjepolitični determinizem, ki lahko vodi samo v konflikt.

Gre za politiko, ki temelji na prepričanju, da so za zunanjepolitične napake krivi nekakšni civilizacijski, rasni, verski ali drugi razlogi, ki so večni in na katere pravzaprav nimamo nobenega vpliva. Napačna analiza pa vodi do napačnih rešitev.

Temeljna naloga vsakega diplomata je, kot je učil že Harold Nicholson, da se postavi v čevlje nasprotne strani in poskuša najti kompromis. Tega pa seveda ne bo mogoče najti, če bo Slovenija v ravnanju Hrvaške videla iracionalne poteze civilizacijsko inferiornih »Bizantincev«. Od tu pa do uporabe sile v mednarodnih odnosih pa je le še korak.

Kam lahko to vodi, smo nekoč že videli. Nekaj podobnega se je zgodilo že pred mnogimi leti, natančneje, tedaj, ko so takratni poslanci Dimitrij Rupel, Zmago Jelinčič in Zoran Thaler obiskali takrat še sporne zaselke na južni meji. To je bilo 14. junija 1994.

V kontekstu zapletov z južno mejo se je pozneje zgodila tudi zavrnitev ratifikacije Sporazuma o obmejnem sodelovanju, ki ga je dve leti blokirala Slovenska ljudska stranka, razmere pa so se še dodatno zaostrile zaradi poraznega sklepa Bajukove vlade o "stalni prisotnosti policije na levem bregu Dragonje v katastrski občini Sečovlje", ki bi ob poskusu realizacije gotovo pripeljal do resnih oboroženih konfliktov s Hrvaško.

Na nenačelnost neke države se odgovarja s sklicevanjem na mednarodno pravo, na dane zaveze, z opozorili zaradi padca njenega lastnega ugleda, iskanjem zaveznikov in podobno. Spor se lahko reši na sodiščih ali z mediacijo. Dovoljene so tudi blokade druge države pri sprejemanju v mednarodne organizacije in podobno. Vse to Slovenija lahko počne.

Ne sme pa narediti le nekaj – napačno analizirati problem in ga razumeti kot spopad med civilizacijsko bolj napredno, »pošteno« (Slovenijo) in manj napredno, »pokvarjeno« državo (Hrvaško). In potem nekaj, kar je prvenstveno zunanjepolitično vprašanje, prepustiti v reševanje nekomu, ki je morda strokovnjak za varnost, ne pa za zunanjo politiko. 

In prav to se je z imenovanjem Črnčeca za vodjo medresorske koordinacijske skupine za uveljavitev arbitražne razsodbe žal že zgodilo.