Kako je škodljiva prekarnost postala nekaj normalnega

Včeraj je v prostorih Konzorcija v Ljubljani potekala dobro obiskana okrogla miza Inštituta za študije prekariata z naslovom: »Skozi oči prekariata: Čas za konkretne ukrepe«, ki je izšla ob izdaji zbornika 41 intervjujev s poznanimi Slovenci o problemu prekarnosti.

Kot je uvodoma dejal organizator okrogle mize in urednik zbornika Črt Poglajen, je v tokratni koalicijski pogodbi prvič vključena tudi problematika prekarnosti. 

Profesorica sociologije na FDV Aleksandra Kanjuo Mrčela je uvodoma izpostavila, da prekarnost razume kot človeka nedostojno delo. Prekarizacije, kljub temu da so v zadnjem času izšle 4 knjige, po njenem v Sloveniji ne bomo mogli povsem odpraviti.

Kakšni so razlogi za prekarizacijo? 

Profesor na Ekonomski fakulteti Jože P. Damijan razloge za razraščanje prekarizacije vidi v globalizaciji, avtomatizaciji in tehnoloških spremembah, ki v tradicionalne storitvene panoge uvajajo novosti. Takšne so npr. nove aplikacije na področju taksi prevozov. Izpostavil je tudi pritisk na fleksibilizacijo, v katero so podjetja prisiljena, če želijo biti konkurenčna. To pa poslabšuje razmere na trgu delovne sile in povzroča negativne učinke na dolgi rok. 

Na osebni ravni gre po njegovem pri prekarizaciji za manjšo socialno varnost (ni minimalnega zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja ter dohodka, zagotovljenega v primeru izrednih razmer). Ob tako nestabilnih prihodkih tudi ni mogoče načrtovati prihodnosti, kar je še posebej velik problem za mlade. Ti tudi ne morejo dobiti kreditov, če pa jih dobijo, lahko ob izgubi že tako nestanovitnih prihodkov ostanejo brez vsega. 

Na dolgi rok pa nas čaka tudi do sedaj bolj neopazen problem, da prekarci ne bodo imeli zadostnih pokojnin. Damijan je izpostavil še problem povečanih dolgoročnih stroškov za družbo. Nestabilnost in nižja plačila namreč znižujejo tudi agregatno povpraševanje in slabšajo javnofinančni položaj. 

Pritisk delodajalcev se dogaja s pomočjo medijev

Goran Lukič iz Delavske svetovalnice se je vprašal: »Kje se bodo ustavile zahteve delodajalcev?« Opozoril je na idejo, po kateri bi delodajalci delavce migrante za pet let priklenili nase, da ne bi smeli samovoljno zapustiti delodajalca. Kot pravi, imajo vsakodnevne primere, ko morajo delavci plačati 5 tisoč evrov kazni delodajalcem, ker niso izpolnili pogoja, da bi pri njih delali tri leta. Krivdo, da se dogajajo tovrstna izsiljevanja, je uperil tudi v glavne medije. 

Ponoči se je zbujal zaradi skrbi

Dekan Filozofske fakultete Roman Kuhar je poudaril psihološki element tovrstnih zaposlitev, ko človek ne ve, kaj se bo zgodilo čez tri mesece. »Ponoči sem se zbujal zaradi skrbi,« je opisal svojo situacijo, ko je bil v prekarno zaposlen in se vprašal, kako je šele ljudem, ki imajo kredite in družine. 

Kritičen je bil tudi do Zujfa, ki ga je v času največje krize sprejela Janševa vlada. Ker so morale po zakonu fakultete zmanjševati zaposlitve, so začele zaposlovati honorarne delavce, da so sploh lahko izvajali programe ob odhodu zaposlenih. »Že sama zasnova, da vse obstoječe programe izvedeš z manj ljudmi, je bila problematična,« je opozoril Kuhar. Začelo se je veriženje pogodb, namesto mladim pa so fakultete raje sklepale honorarne pogodbe z že drugje zaposlenimi osebami. Kuhar opozarja, da smo na fakultetah tako izgubili celotno generacijo, ki je odšla. Obenem je opozoril tudi na to, da smo danes z 0.55 odstotki financiranja izobraževanja na repu v EU, zaradi česar se ne more izvajati vseh programov. Nekdaj smo v te namene namenjali že skoraj 1,50 odstotka BDP. 

Skrajnost postaja normalna 

Aleksandra Kanjuo Mrčela je izpostavila še en problematičen vidik prekarnosti. Posameznik namreč v teh oblikah zaposlitev tekmuje kot podjetje in nima solidarnostnih mrež, ki pripadajo ostalim zaposlenim. Kot je poudarila raziskave iz medicine dela govorijo, da v takšnih oblikah dela prihaja do samoizčrpavanja, ki ima številne negativne oblike od stresa, izgorelosti, jemanja zdravil, da lahko preživiš do naslednjega meseca. »Na koncu se to odraža na javnih financah.« Kot je izpostavil Lukič, danes postaja normalno tisto, kar je bilo včasih napačno: »Skrajnost, prekarnost postaja normalna.« 

Aleksandra Kanjuo Mrčela je izpostavila, da je legitimen interes delodajalcev, da si želijo dobička in čim manjše stroške: »Imajo pa tudi moč, ki je delavci nimajo. Ključno pa je, da politika skrbi za javno dobro, ne za svoj lastni interes kot skrbita kapitalist in delavec. Okvir morajo postavljati izvoljeni ljudje.« Vprašala se je, kako resno bo vlada jemala zapisano v koalicijski pogodbi, glede prekarnih zaposlitev. Spomnimo, da je vlada v njej zapisala, da bo izkoreninila prekarne zaposlitve v javni upravi in poskrbela za njihovo zamejitev.  Damijan je spomnil tudi na pomen sindikatov in podal dva primera (Amazona in Mcdonaldsa), ki kažeta, kaj se zgodi, če sindikatov ni. Tudi sam se je strinjal s trditvijo, da je prekarizacija postala del normalnosti in opozoril na potrebo po regulaciji. 

Kaj se skriva za najlepšim mestom na svetu?

Lukič je opozoril tudi na to, da na vrhu vse izgleda lepo: »Najlepše mesto na svetu. Za tem pa na dnu lahko vidimo izkoriščane delavce.« Kot pravi, outsourcanje problemov postaja poslovni model. Po njegovem bi morali zopet začeti insourcati in neposredno zaposlovati, tam kjer so že bili neposredno zaposleni. Pri tem je omenil primer čistilk na FDV, ki so jih ponovno zaposlili na fakulteti, po tem ko so bile zaposlene prek zunanjega izvajalca. 

Opozoril je tudi na zapostavljen primer invalidov. Opisal je primer čistilke, ki je delala trideset let in dobila odpoved, ker si je uničila sklepe ter ni bila več zmožna delati. Sedaj mora preživeti z 280 evri na mesec. »Takšnih primerov je 15, 20 tisoč. Zaradi pogojev, intenzivnosti dela jih bo vse več. To so generacije, ki so sedaj stare 45 let in več. Nikoli ne bodo imeli pogojev za upokojitev in so nezaposljivi,« je zaskrbljen Lukič. 

Delo čistilk za 626 evrov bruto

Tudi Kuhar je dejal, da so po zgledu FDV pri njih nazaj zaposlili čistilke. Toda to so lahko storili, ker so bile pravice čistilk grobo kršene in bi jih lahko v nasprotnem primeru tožili. Kot je dejal, pa je bil najbolj grenak moment, ko je moral kot dekan podpisovati njihove pogodbe. »10. plačilni razred in 626 evrov bruto. Kako je možno, da imajo kolegice, ki so z nami na fakulteti vsak dan, ki čistijo za nami takšno plačo? Kako sploh lahko imamo 10. plačilni razred?« se je vprašal Kuhar in dodal, da bodo naslednje leto zaposlili tudi vratarko. Ključen argument, ki ga bo pri tem uporabil, pa bo, da bo dokazal, da je to za fakulteto ceneje. In dodal, da bi bila pot za omejevanje prekarnosti situacija, ko se ta delodajalcem več ne bi splačala. 

Nimamo služb za visoko izobražene

Damijan, ki je svoja razmišljanja po okrogli mizi zapisal tudi na svojem blogu, je izpostavil, da pot za zmanjševanje prekarnosti vidi v večanju zaposlitev za nedoločen čas in izpostavil danski model fleksibilne varnosti: »Prednost modela je, da je bila večina zaposlena za nedoločen delovni čas, stroški odpuščanja pa relativno nizki.« Javnofinančni stroški tega ukrepa znašajo letno od 4 do 5 odstotkov BDP-ja: »Problem pa je bil, da se je tudi danski model v krizi sesul.« Aleksandra Kanjuo Mrčela je opozorila tudi na problem strategije zaposlovanja in na to, da za visoko izobražene ljudi nimamo služb. Po njenem mnenju se zna ta problem v prihodnje še zaostriti. 

Židan napovedal ustanovitev skupine

Ob koncu okrogle mize se je iz publike oglasil tudi predsednik državnega zbora Dejan Židan. Omenil je začudenje švedskega kolega, ko mu je dejal, da so pri nas različne oblike dela različno obdavčene. »Dokler niso vse oblike dela enako obdavčene ljudje sledimo finančnemu vzvodu. Dokler ne naredite prvega koraka je vse ostalo izgubljen čas,« mu je po Židanovih besedah dejal kolega iz Švedske, kjer je prekarnost prav tako ena izmed perečih tem. »Ko bomo šli v to smer, mora to iti postopno in dogovorjeno, da ne povzročimo družbene krize. Zato je potrebno pametno delovanje, ki ni možno z enim ukrepom. Potrebna je sinergija in akcijski plan,« je dejal Židan in napovedal ustanovitev delovne skupine, v kateri bodo tudi strokovnjaki. 

Skrajni čas za dejanja politike

Okrogla miza je pokazala, da je spoznanje po nujnosti ukrepov prišlo tudi do politike, ki se je začela zavedati, da bo morala ukrepati. Na to kaže tudi udeležba večjega števila povabljenih politikov. Poleg Židana sta se dogodka udeležila tudi poslanca SD Marko Koprivca in Milan Brglez ter novo podpredsednica državnega zbora, sicer poslanka LMŠ Tino Heferle. Na okrogli mizi je bila med udeleženci tudi evropska poslanka Tanja Fajon.

Pogrešali smo pa politike iz desnice, ki bi tudi sami morali iskati odgovore na omenjena vprašanja. Upamo lahko, da do prvih ukrepov s strani politike ne bomo morali čakati predolgo. Situacija na področju prekarnosti je namreč preveč kritična, da bi lahko na rešitve čakali v nedogled.