Ali je slovenski pokojninski sistem res tako nevzdržen?

Na lanskoletnem Svetovnem gospodarskem forumu smo lahko slišali zaskrbljujoče podatke, ki kažejo, da bo ZDA, Veliki Britaniji, Nizozemski, Japonski, Avstraliji, Kanadi, Kitajski in Indiji do leta 2050 primanjkovalo 400 trilijonov dolarjev denarja za pokojnine.

Tovrstne katastrofične napovedi lahko pogosto poslušamo tudi pri nas. Na njih so bile osnovane tudi dosedanje pokojninske reforme, ki so izdatno posegle v višino pokojnin. Toda problem teh analiz je, da so pogostokrat preveč alarmantne, saj so dolgoročne projekcije velikokrat zavajajoče, ker ne morejo predvideti vseh kazalnikov (od števila rojstev, migracij, gospodarskih trendov ipd.).

Pravzaprav velikokrat temeljijo na preveč črnogledih napovedih, ki pridejo prav pri rezih v javne izdatke na področjih, kot so pokojnine in socialni izdatki. Zato jih moramo jemati z nekoliko rezerve, saj so točnejše napovedi možne le za krajši čas. Kdo bi na primer lahko v jugoslovanski krizi v osemdesetih letih pravilno napovedal, kakšni bodo današnji trendi upokojevanja pri nas? Veliko ljudi takrat ne bi znalo napovedati niti tega, da bomo živeli v samostojni Sloveniji. Po analizah Slovenija spada med države, ki imajo slabši demografski položaj. Zaradi tega nekateri strokovnjaki poudarjajo, da bi morala država čim prej izvesti novo reformo. Pa je ta res tako nujno potrebna?

Pozitivni trendi

Podatki za lansko leto kažejo vzpodbudne trende. Lani se je nadaljevalo povečevanje deleža davčnih prihodkov za pokojnine. Ti so lani znašali 75,7 odstotka vseh prihodkov, kar je najvišji delež po letu 1996. Delež za pokojnine iz proračuna se je še naprej zniževal. Leta 2016 smo za pokojnine namenili 3,14 odstotkov BDP, lani pa le še 2,62 odstotka. Delež dohodkov, namenjen pokojninam, je padel pod 10 odstotkov, kar se je nazadnje zgodilo leta 2008. To je posledica povečanja števila zavarovancev za 2,6 odstotka in tudi reforme, ki je podaljšala upokojitveno starost, zaradi česar je rast števila upokojencev najnižja v zadnjih 27 letih in je znašala samo 0,2 odstotka oziroma 1506 oseb. Število zavarovanih se je v razmerju do uživalcev pokojnin tako spet povečalo.  

starost.png

Polovica dobi manj od praga revščine

V letu 2017 je bilo mesečno povprečno 615.681 uživalcev starostne, predčasne, delne, invalidske, družinske in vdovske pokojnine iz obveznega zavarovanja. Najnižja izplačana pokojnina je lani znašala 207,26 evra, najvišja pa 2.687,22 evra. Povprečna starostna pokojnina je v lanskem obdobju znašala 624,09 evra in je bila za 1,3 odstotka višja kot leta 2016. Povprečna invalidska pokojnina se je v tem obdobju zvišala za 1,3 odstotka in je znašala 480,68 evra, povprečna vdovska pokojnina pa se je zvišala za 1,1 odstotka na 391,59 evrov.

V letih po krizi se je gmotni položaj upokojencev v obdobju od 2010 do 2017 poslabševal predvsem zato, ker se pokojnine niso usklajevale skladno z zakonom. Prag tveganja revščine je pri nas ocenjen na 617 evrov, približno polovica upokojencev pa dobi zneske, ki so nižji. Ne preseneča, da je zato delež socialno izključenih prebivalcev starejših od 65 let večji od povprečja EU. Pri nas stopnja tveganja za starejše od 65 let znaša 17,1 odstotka, v EU pa 13,8 odstotka. Še bolj problematično je stanje pri starejših ženskah, kjer je stopnja 21,6-odstotna, v EU pa 15,8. Po raziskavi SHARE je Slovenija v deležu socialno izključenih upokojencev celo na drugem najslabšem mestu.

Tudi dolgoročno smo priča upadu razmerja med pokojninami in plačami. Te so leta 1992 znašale 78,8 odstotkov neto plače, lani pa samo še 58,4 odstotka. To je neposredna posledica Ropove reforme iz leta 2000, kjer je bilo predvideno, da bodo ob koncu reforme pokojnine znašale le še pičlih 56 odstotkov plače.

Po analizah OECD je meja za primerno pokojnino pri 70 odstotkih povprečne neto plače, kar tudi v pokoju zagotavlja dostojno življenje. Povprečna življenjska doba je bila ob tem daljša za osem let. Slabšanje položaja upokojencev kliče po ukrepih, ki bi izboljšali položaj predvsem tistih z najnižjimi pokojninami, še posebej ob pozitivnih trendih, ki smo jim priča ob visoki gospodarski rasti.

sorazmerne.png

Dolgoročne projekcije

Slovenija je med državami s slabim demografskim položajem. Vendar pri tem ni takšna izjema med državami EU, da bi bili lahko močno zaskrbljeni. Projekcije kažejo, da bi ob napovedanih trendih država morala leta 2060 dajati za pokojnine 15,3 odstotkov svojega BDP. Če upoštevamo, da sosednji Avstrija in Italija že sedaj dajeta za pokojnine podoben odstotek, stanje vsekakor ni tako alarmantno, kot ga želijo predstaviti nekateri. Proces staranja zna sicer povzročiti tudi upočasnjevanje rasti produktivnosti dela in večanje nekaterih ostalih izdatkov, povezanih s staranjem prebivalstva.

socialne.png

Problematične rešitve

Zato bi veljalo z različnimi strategijami omiliti te negativne trende. Vendar pa se pri tem znova postavlja vprašanje, na kakšen način to narediti. Glede na zaskrbljujočo sliko med slovenskimi upokojenci nadaljnje krčenje njihovih pokojnin vsekakor ne bi smelo priti v poštev. Kot ena izmed rešitev za problem naraščanja izdatkov za pokojnine strokovnjaki vidijo tudi večanje zaporedja let za izračun pokojnine iz zdajšnjih 24 na 34 let. Toda to bi še dodatno znižalo že tako nizke pokojnine.

upokojenci3.jpg

Po ocenah bi takšno zvišanje pomenilo zmanjšanje pokojninske osnove za vsaj 10 odstotkov. Podaljševanje delovne dobe, ki se šteje v izračun za višino pokojnine, je pravzaprav eden od glavnih razlogov, da so se pokojnine tako znižale. Tudi podaljševanje delovne dobe dolgoročno ne bo mogla predstavljati rešitve. Če je podaljševanje do 65 let še sprejemljivo, pa si je pri nekaterih, predvsem fizičnih delih, nemogoče predstavljati, da bi delavci lahko delali tudi dlje.

stevilo.png

Migrantje kot rešitev

Ena izmed rešitev glede slabšanja demografskega položaja bi bila ustvarjanje ugodnih pogojev za mlade družine. Zagotavljanje socialne varnosti in ustreznih pogojev za mlade bi gotovo pripomoglo k izboljšanju demografske slike.

UMAR kot eno od rešitev vidi tudi v privabljanju tuje deficitarne delovne sile. Pri čemer do sedaj na tem področju nismo imeli celovite strategije. Privabljanje visoko kvalificirane delovne sile bi pripomoglo k boljšim gospodarskim kazalcem, ki bi manjšali pritisk na javne izdatke. Obenem bi veljalo olajšati tudi zaposlovanje upokojencev.

Pomembno rešitev pa bi lahko predstavljalo tudi višanje prispevne stopnje delodajalcev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Vlada je ta prispevek »začasno« znižala leta 1996, ko je prispevne stopnje za delodajalce znižala iz 15,5 odstotkov na 11,07 odstotkov, leto pozneje pa še na 8,85 odstotkov.

Argumentacija je šla v smeri, da bo to zvišalo konkurenčnost gospodarstva. Toda v inštitutu EIPF so izračunali, da je približno tretjina davčnih odpustkov šla za višanje plač menedžerjev in uprav.

Kot je razvidno iz grafa, so bili izgubljeni dohodki v pokojninski blagajni zaradi tega ukrepa ogromni. Do sedaj so ti dohodki iz pokojninske blagajne odnesli sredstva vsaj štirih celoletnih plačil vseh pokojnin.

Z opustitvijo tega »začasnega« ukrepa bi torej pridobili veliko sredstev, ki bi zmanjšala pritiske po nižanju pokojnin. Pokojninska blagajna pa izgublja sredstva tudi zaradi nepobranih in odpisanih prispevkov za socialno varnost. Samo leta 2016 je bilo po izračunih zbranih 516,7 milijona evrov manj prispevkov, kot bi jih moralo biti glede na bruto maso plač. To je kar 14 odstotkov vseh prispevkov. Vsekakor bi morali poostriti inšpekcijski nadzor, ki bi preprečeval kršitve na tem področju.

prihranki.png

V prihodnje bo treba večjo pozornost vsekakor posvetiti izboljšanju socialnega položaja upokojencev, ki ga bodo spremljale ustrezne dolgoročno usmerjene politike. V nasprotnem primeru se nam bo zgodilo podobno, kot v nekaterih drugih vzhodnoevropskih državah, kjer bomo lahko na ulicah videvali revne in lačne upokojence, ki bodo prosjačili za nekaj drobiža. Nikakršne potrebe ni, da bi tudi pri nas videvali takšne prizore. Na politikih pa je, da najdejo ustrezne rešitve.