Pragmatična rešitev za Levico, nevarnost za Šarca

Vseeno pa so oblastniki Levice privolili v programsko sodelovanje oz. podporo manjšinske vlade Šarca, ki bi jo tako sestavil s štirimi drugimi strankami (SD, DeSUS, SMC in LMŠ).

Prav zdaj so se voditelje vseh šestih levih strank ponovno zbrali, da bi predebatirali včerajšnjo odločitev, ki jo pa lahko spremeni še izid notranjega referenduma.

Zdaj ima Šarec pred seboj težko odločitev. Ali popusti Levici pri (ne)prodaji NLB, odstranitvi žičnih ovir na meji, zunanje politike ter vojaškega proračuna in si tako zagotovi večinsko vlado ali pa bo nato moral pri vsakem sprejemanju zakona videti, kako se bodo poslanci Levice držali dogovora o medsebojni podpori. 

To, da Levica ostane zunaj vlade, a jo podpira, je najbolj pragmatična rešitev zanje, saj na ta način ne bodo prevzeli odgovornosti za nastalo situacijo. Češ, mi smo podpirali le dobre rešitve, za vse ostalo je kriva Šarčeva vlada. Prav zato si Šarec prizadeva za njihov vstop, saj bi v primeru slabih odločitev odgovornost obremenila vse stranke, ne le vladnih.

Nekatere analize javnega mnenja namreč že kažejo, da bi v primeru (novih) predčasnih volitev prav Levica pridobila največ, medtem ko bi druge levosredinske stranke izgubile. Da so predčasne volitve realna možnost, se je izkazalo v predhodnih pogajanjih z NSi, ko je prvak SD Dejan Židan izjavil, da lahko Šarceva vlada dve leti projektno vlada.

Politični komentatorji so že takoj po volitvah opozarjali, da bo koalicija petih, če že ne šestih strank, zelo nestabilna, ker ne bo možno doseči popolne uskladitve na ključnih problematičnih področjih. Vodilno vlogo pri usklajevanju vlade ima predsednik vlade, pri čemer Šarcu očitajo pomanjkanje izkušenj.

A resnici na ljubo, ima Šarec, ki je od leta 2010 župan Kamnika, večje (lokalne) politične izkušnje kot sta jih imela njegova predhodnika – Miro Cerar in Alenka Bratušek. Obadva naj bi se znašla tudi v podrejeni vlogi v vladi Šarca, kar bi lahko dodatno povzročalo medsebojne konflikte v smislu, jaz sem/bi naredil(a) tako pa tako.

Hkrati pa predvsem Cerar ne more privoliti k zaostrovanju stališč, ki bi bile nasprotne njegovemu delovanju kot predsednika vlade. Tako je njegova vlada pričela povečevati obrambni proračun, dala namestiti žične ovire in na koncu privolila k prodaji NLB. Če bi tako Cerar privolil k zahtevam Levice, bi le dokazal, da mu njegova zaveza ne pomenijo nič in da bo naredil vse za ohranitev stolčka v vladi.

Še večja odločitev pa je zdaj na Šarcu in sicer, ali bo tvegal z vodenjem manjšinske vlade ali bo poskušal izboljšati volilni uspeh na že drugih volitvah letos. Pri tem bi se seveda lahko skliceval, da je on storil vse za oblikovanje vlade, se pogajal tako z desnimi kot levimi, ter da je krivda za neuspeh na ramenih drugih.