Železni zakon oligarhije: bosta LMŠ in SMC preživeli trk z nespodobnimi ponudbami desnice?

Z izvolitvijo predsednika NSi Mateja Tonina – z veliko podporo 80 poslancev tako levih kot desnih strank – smo po parlamentarnih volitvah v Sloveniji dobili konstituiran Državni zbor in pogoje za oblikovanje vlade. Vendar je v tem trenutku še vedno povsem nejasno, kakšna ta vlada bo.

Jasen pa je približen scenarij, ki je pred nami. Najprej bo mandat za vlado dobil Janez Janša. Če mu vlade ne uspe sestaviti, bo priložnost dobil Marjan Šarec. In če Šarcu prav tako ne uspe, se bo mandat znova vrnil v roke Janši, ki bi tedaj poskusil – in morda celo uspel – sestaviti nekakšno »veliko koalicijo«, ki bi jo sestavljale tako leve kot desne stranke.

Realna sta zgolj dva scenarija: levosredinska vlada ali velika koalicija

Politični analitiki se namreč strinjajo, da se bodo sranke v tretjem krogu poenotile glede mandatarja in sestave koalicije, ker se bojijo novih volitev, na katerih bi utegnila biti udeležba še nižja, rezultati za njih – razen za Levico in morda še SDS – pa še bistveno slabši. V tem primeru bi nekatere stranke lahko celo izpadle iz parlamenta. Veliko bolje za njih je torej, da zaradi »stabilnosti« in varovanja »interesov gospodarstva« ter nacionalnih interesov vstopijo v koalicijo.

Stranke iz levega bloka bi morale v primeru sodelovanja v Janševi vladi odstopiti od svojih zavez, da v vlado z njim ne gredo. To bi verjetno lahko storile le v primeru, ko bo dokončno jasno, da levosredinska vlada ni mogoča.

Poslanska matematika je enostavna Za večino je potrebno več kot 45 glasov v parllamentu. Velika koalicija SDS, NSi, SNS in SD bi lahko imela 46 poslancev, z dvema pripadnikoma manjšin pa tudi 48. Koalicija SDS in SD, ki bi se ji pridružila NSi  in SAB na drugi, bi imela 47 poslancev, ob sodelovanju SMC pa celo 57 poslancev. V nasprotju s tem pa lahko desnosredinski blok (SDS, NSi in SNS) zbere le 36 glasov od potrebnih 46 poslancev.

»Veliko koalicijo« lahko zato onemogoči samo diplomatska spretnost Marjana Šarca, ki bi sestavil levosredinsko vlado. V tem primeru bi moral Marjan Šarec v vlado spraviti veliko število sicer po pogledih precej sorodnih strank, torej skoraj zagotovo LMŠ, SMC, SD, Levico, SAB in Desus, kar bi mu omogočilo »udobno vladavino« z 52 poslanci.

Na vse skupaj pa bo vplival še en faktor – železi zakon oligarhije. Med sestavljanjem vlade se bo pokazalo, ali so stranke res enotne, ali pa bodo vabljive ponudbe iz drugih strank morda razcepile kakšno od strank? Da je to mogoče, kaže zelo bogata zgodovina odstopov in prestopov med različnimi političnimi tabori in to pogosto tudi prav v času, ko so se v Sloveniji oblikovale vlade. 

V tej bitki pa ima SDS seveda določeno prednost. Njena strankarska struktura je trdna, prvrženost »vodi« skorajda neomajna, možnost, da iz te stranke nekdo preide v drug tabor pa majhna. Prav dolgotrajnost obstoja SDS-a na politični sceni Slovenije, ki jo je Marjan Šarec tako pogosto (in upravičeno) karikiral, Janezu Janši in SDS-u v tem občutljivem obdobju sestavljanja vlade daje določene prednosti.

Vse to je rezultat »železnega zakona oligarhije«. Železni zakon oligarhije je na začetku prejšnjega stoletja skoval nemški sociolog Robert Michels. Na podlagi sociološkega raziskovanja zgodovine je Michels v svoji knjigi iz leta 1911 z naslovom Sociologija političnih strank v sodobni demokraciji: študija oligarhičnih tendenc v življenju skupin opredelil  načelo organizacijskega življenja, po katerem se vse organizacije, vključno z demokratičnimi, sčasoma preobrazijo v birokracije, ki jim predseduje peščica posameznikov. »Kdor reče organizacija, ta s tem meni oligarhija«, je bil prepričan Michels.

Michelsova kritika je bila pravzaprav še bolj radikalna. Po njegovi oceni je tudi demokracija samo "fasada", ki legitimizira vladavino elit. Velike organizacije namreč potrebujejo birokracijo, da bi lahko učinkovito delovale, to pa zahteva centralizacijo; centralizacija pa povzroči, da se moč preseli v roke zgolj nekaterih oblastnikov na vrhu piramide moči.

Michels pojasnjuje, da logika oligarhije in vseh drugih hierarhičnih organizacij narekuje, da neprestano reproducirajo način svojega delovanja, ne samo takrat, kadar ostaja na oblasti ista klika, ampak tudi takrat, ko oblast prevzame neka povsem nova skupina. Tudi socialistične stranke, ki želijo predstavljati množice, na koncu vodi ozko zaprta klika, članstvo pa ima zaradi apatije in nezmožnosti delovanja le malo besede. Paradoks njegovega odkritja je, da živimo v demokratični družbi, v katerem imamo »demokratične« stranke, znotraj njih pa vlada bolj ali manj odkrita »diktatura«, ki je toliko bolj izražena, kolikor starejše in organizacijsko trdne so posamezne stranke.  

Na ta zakon oligarhije me je že konec osemdesetih let opozoril dr. Vladimir Arzenšek, izjemen sociolog, ki je v socialistični Sloveniji postal žrtev partijskih čistk na FSPN. V začetku leta 1975 so namreč štiri znane »disidentske« profesorje odstranili iz pedagoškega procesa in iz same fakultete.

To so bili dr. Veljko Rus, dr. Tine Hribar, dr. Vladimir Arzenšek in dr. Janez Jerovšek. Arzenšek se je tudi desetletje zatem lahko ukvarjal samo še z znanstveno-raziskovalnim delom in ni smel predavati. Eden nejgovih redkih javnih nastopov pred prezgodnjo smrtjo je bil velik intervju, ki ga je dal za tedanjo Katedro.

Bodo poslanske skupine lojalne svojim strankam?

Arzenšek je bil v nemilosti tudi zato, ker je jasno razkril, da samoupravljanje temelji na fikciji in da se oligarhične tendence, kot posledice delovanja »železnega zakona oligarhije«, zelo vidne tudi v tedanji enopartijski strukturi. Delno rešitev za ta problem je Arzenšek v svojem času seveda videl v pravici (tedaj še zanikani) delavcev do stavke in političnem pluralizmu. Vendar se težave, kij ih s seboj prinašajo organizacijske »oligarhije«, na drugačen način nadaljujejo tudi danes.

Vse to pa se seveda nanaša tudi na Slovenijo. Kako se bodo stranke odločale, bo odvisno odvisno od tega, na koliko discipline in lojalnosti med svojimi poslanci, soočeni z možnostjo, da se obrišejo pod nosom za udobje vladanja in ministrske položaje – lahko računata predvsem z dejansko »neznanimi« poslanci obkrožen Marjan Šarec in po resnem porazu (po izgubi kar rekordnih 26 poslancev) omajani Miro Cerar.

Mlade in »novoobrazne« stranke imajo ponavadi precej nejasno strukturo, članstvo ni preverjeno, zato se potem dogajajo različni škandali ali odstopi. Spomnimo se samo škandalov z prepisanimi diplomami in magisteriji in odstopi ministrov iz strank v zadnjih dveh ali treh vladah. Tudi prebegi poslancev v Sloveniji niso nobena redkost. V mlajših strankah nimajo zelo trdne strankarske discipline, kadri v strankah pa so slabo preverjeni in nagnjeni k prestopom. Tudi izstopov poslancev iz poslanskih skupin novih strank je bila cela vrsta, pogosto prav ob konstituiranju državnega zbora in smo o tem že pisali.

Zato ni nenavadno, da so se informacije o razpokah v »novi« stranki LMŠ in »včeraj novi« stranki SMC so pojavile tudi takoj po volitvah. Ne gre za zaroto medijev – pač pa za potrjevanje logike, ki je splošno znana. Informacije o tem, da naj bi »neuradno v skrajnem primeru obstajala celo možnost razpada desetčlanske poslanske skupine« stranke SMC je vodstvo stranke sicer uradno zanikalo.

Da ostajajo trdno skupaj trdijo tudi v LMŠ, toda »žalezni zakon oligarhije« je neizprosen – mlajšim strankam z manj jasno oblikovano »elito« bi se odhodi poslancev lahko zgodili prej kot strankam, ki so že dolgo na političnem trgu. Vendar pa na tudi strankam s trdnimi in oblikovanimi steankarskimi »elitami« grozi resna nevarnost – zaradi preveč avtoritarne strukture lahko postanejo rigidne, slabo odzivne na potrebe okolja in naredijo napake, ki jih lahko stanejo preživetja. Primeri LDS in nekaterih drugih strank v Sloveniji so dober primer takšnih napak. Ta nevarnost je največja prav za SDS.

Pri tem ne smemo pozabiti niti tega, da je leta 2016 in v začetku 2017 med Mirom Cerarjem in Milanom Brglezom prišlo do velikega razkola ob sprejemu in zaostritvi azilne zakonodaje, oba pa sta bila na nasprotnih bregovih tudi pri podpori ameriški intervenciji v Siriji. V prvem primeru je Cerar od Brgleza zahteval celo odstop s položaja podpredsednika stranke.

Kakorkoli že, nesporno dejstvo je, da imajo stranke z več »kilometrine« praviloma več možnosti, da vzpostavijo trdno »strankarsko elito« in  preživijo delovanje sredobežnih oziroma centrifugalnih sil, do katerih prihaja v času ponudb strank o sestavi nove vlade.

Kmalu bomo torej lahko videli, ali bosta predvsem SMC kot poražena stranka in LMŠ kot nova stranka lahko zagotovili lojalnost poslancev do svojih »šefov« in ali bosta ti stranki vzdržali trk z »nespodobnimi ponudbami« na osebne naslove poslancev z desnice.

Oziroma, ali bodo stranke z levice ob iztekanju rokov, tako kot mornarji (ki so si v ušesa zatlačili vosek), ki so jih na čeri vabile sirene v Homerjevi Odiseji, uspele preslišati vabljive klice »desnih siren« in ob tem obstati z popolnimi poslanskimi skupinami.

Ne glede na to pa je jasno, da sta po izvolitvi Mateja Tonina za predsednika DZ možnosti za Slovenijo zgolj dve: da že kmalu pride do oblikovanja levosredinske vlade ali pa, v tretjem poskusu, do oblikovanja nekakšne »velike koalicije.«