V Galeriji Fotografija 80. v NY v objektivu Stephana Lupina

V Galeriji Fotografija bodo drevi odprli razstavo Stephana Lupina z naslovom 80. v NY. Umetnikove fotografije prikazujejo divjost in ekscentričnost newyorškega nočnega življenja v 80. letih minulega stoletja. Lupinovo fotografiranje v klubih je bil performans, kot so bili to na nek način tudi klubi, je zapisala umetnostna zgodovinarka Iza Pevec.

Stephan Lupin je svojo kariero začel kot samouk, v raznolike izkušnje ga je gnala intuitivnost; med drugim je bil telesni čuvaj in svetovni prvak v karateju. Iz rodnega Varaždina je odšel v Veliko Britanijo, nato pa se je odpravil v New York študirat igro.

Bil je tudi fotomodel, pri čemer ga je opazila fotografinja Deborah Turbeville, ki mu je posodila prvi fotoaparat. Znašel se je na drugi strani in presenetil s svojimi fotografijami, za katere je postala značilna skoraj fizična intenzivnost. Začel jih je objavljati v revijah, kot so Vogue, Photo, Zoom in Stern. Za avantgardno revijo Details je začel spremljati newyorško nočno življenje in vzdušje v klubih. Še danes se ga drži sloves nekdanjega fotokralja newyorškega nočnega življenja.

Kreativni potencial zabave sta vizualna umetnost in glasba preizkušali že vse od zgodnjih 60. let, eden najslavnejših in najbolj kontroverznih protagonistov je bil Andy Warhol, ki je zahajal v klub Area. Med obiskovalci je bil tudi Lupino, ki si je v toaletnih prostorih uredil improvizirani fotografski studio.

Klub Area je obljubljal nov svet, v katerem je bila umetnost prostor, v katerem si pil in plesal. Temeljna ideja kluba je bila, da ni ločnice med performerji in obiskovalci, klub je bil pravzaprav oder, na katerega si vstopil, Lupino pa je ves čas fotografiral in pri tem, kot je poudaril sam, svoje portretirance pogosto slačil.

Ker Lupino dogajanja ni le fotografiral, ampak je bil del njega, je posnel tudi fotografije, ki niso bile namenjene za objavo. Te fotografije so morda likovno manj izčiščene, tehnično manj dovršene in pogostost slavnih portretirancev je manjša; a prav zato lahko New York v 80. letih prikažejo drugače: bližje, bolj osebno in s slutnjo tesnobe za pretiranim ekscesom, je zapisala Iza Pevec.

Pričujoča razstava se osredotoča prav na fotografije, ki jih je posnel Lupino kot soudeleženec in ne zgolj kot fotograf. Izza številnih bolj ali manj razgaljenih poz se sluti razpoka, skozi katero se plazi plast človeškega in vsakdanjega, ki jo eksces umetnosti želi preseči, meni umetnostna zgodovinarka.