Diskriminirani slovenski očetje bodo Republiko Slovenijo tožili v Strasbourgu

V društvu DOOR, ki je »društvo za otroke, očetovstvo in resnico« so se diskriminirani očetje odločili z individualnimi izjavami podpreti predsednika Iztoka Ivančiča ob njegovi tožbi zoper slovensko državo na Evropskem sodišču za človekove pravice. 

V zraku je bilo mogoče čutiti nenavadno napetost. Nekaj deset resnih, razočaranih in nesrečnih mož je v tesnem prostoru drug za drugim pripovedovalo o krivicah, ki se jim dogajajo. Kako desetletja po razvezah nimajo nikakršnih stikov s svojimi otroci. Kako so za odvetnike porabili že več deset tisoč evrov »pa smo še vedno na začetku.« Kako so jih celo odvetniki »prodali« in kako so vsi sodniki in celo tožilci v majhni Sloveniji »med seboj povezani.« Kako so nekateri celo uspeli izpodbiti utemeljenost najbolj absurdnih obtožb svojih partneric, od pedofilije do obtožb za tihotapljenje drog, pa še vedno nimajo stikov s svojimi otroci. Kako se zavedajo, da za svoje otroke, zaradi dolgotrajnih postopkov v Sloveniji, ne bodo mogli narediti »skorajda nič.« Zaključek enega od očetov je bil na koncu trpek, pa vendar vsaj deloma vzpodbuden: »Res je, za naše otroke morda ne bomo mogli narediti več veliko. Toda borimo še se za nekaj več; da pokažemo, da je bil oče pošten; in še za par sto drugih, podobnih očetov, ki morda stojijo za nami.« 

Zavrnitve Ustavnega sodišča odpirajo pot na ESČP

In tako se je s tem na prvi pogled nepomembnim občnim zborom v pritličju ene od zgradb sredi Ljubljane to zgodovinsko obdobje, ko so očetje zgolj dolga leta molčali in se neuspešno prebijali skozi labirinte sodnih mlinov slovenskega pravosodja definitivno končano. Ta zgodba je vsaj za nekatere člane društva DOOR že končana, hkrati pa je pred njimi nova pot – pot na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). 

Da so lahko tudi odrasli moški v družbi in to celo v Sloveniji lahko diskriminirani je za nekatere, ki v vsaki obrambi pravic »neobičajnih« manjšin že vidijo »napad na ženske« sicer težko razumljivo dejstvo. Toda za dr. Boštjana M. Zupančiča, ki je opravljal funkcijo sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice kar 18 let in se je v svoji dolgoletni sodni praksi nagledal številnih človeških zmot, predsodkov, predvsem pa povsem običajne človeške neizobraženosti in neumnosti, ni bilo to čisto nič nenavadnega. Zdelo se je, da sodnik, ki je v nastopih dosledno poudarjal, da govori o kršitvah »pravic staršev«, ob bližajočih se koncih pravosodnih poti več članov društva v Sloveniji ne vidi posebne tragedije.   

»Če je tako, kot pravite, potem je za vas res najbolje, da počakate, da tudi vi od slovenskega Ustavnega sodišča dobite sklep o zavrnitvi vaše vloge. In se potem obrnete na Evropsko sodišče za človekove pravice,« je enemu od obupanih očetov svetoval  Boštjan M. Zupančič. 

Nato je poudaril nekatere najpomembnejše pravne dileme, navedel primere nekaterih očitno neustavnih postopkov v Sloveniji in prisotne opozoril, da skupinskih tožb na ESČP ni mogoče vlagati, da pa je povsem mogoče, da ESČP izda »pilotno« sodbo, podobno kot v primeru »izbrisanih« in ugotovi »sistematično« kršitev njihovih pravic v Sloveniji. In da je enako mogoče, da se posamezni prizadeti starši pridružijo tožbi posameznika. Za to možnost so se člani društva na koncu tudi odločili. 
Vse to so bili razlogi, zaradi katerih je društvo DOOR sedemindvajsetega marca izpeljalo svoj 4. redni občni zbor. Na njem so člani društva potrdili več sklepov.  Med njimi je najpomembnejši sklep, s katerim je Občni zbor potrdil predlog Upravnega odbora, da med tremi predlaganimi možnostmi izvedbe tožbe na ESČP izbere individualno tožbo.

Razlog za takšno je izbiro je v tem, ker je njihov predsednik Iztok Ivančič trenutno edini med člani DOOR, ki je že izkoristil že vse pravne poti v Sloveniji, s čemer je sebi in drugim podpornikom tudi odprl vrata in pot do ESČP. Člani društva pa lahko sodelujejo in podprejo to tožbo s podpisom posebnih izjav, ki potrjujejo vsebino tožbe v smislu "to se dogaja tudi nam", s čemer bodo dodatno podkrepili oceno, da ne gre za osamljen primer, pač pa za »sistematično diskriminacijo očetov v slovenskem sodno-socialnem sistemu.«

Društvo DOOR, ki je »društvo za otroke, očetovstvo in resnico« ima za gonilo svojega delovanja predvsem skrb za otroke. Toda prav interesi otrok so po njihovem mnenju zanemarjeni, kadar zakonodaja, delovanje sodnega in socialnega sistema starše, predvsem pa očete odrivajo na rob in jim onemogočajo, da bi sodelovali pri vzgoji svojih otrok. Še več, zaradi pogostih in zelo pogosto tudi povsem neutemeljenih, krivih ovadb in lažnih izjav njihovih nekdanjih partneric se očetje pogosto znajdejo v položaju, ko zaradi »začasnih odredb«, ki postanejo zelo »trajne«, izgubijo vsak stik s svojimi biološkimi otroci. 

Odsotnost očetov ob zaslišanjih – tipičen primer neustavnosti slovenske zakonodaje

Ta načrtna in sistematična diskriminacija ima v nekaterih postopkih, ko ima po slovenski zakonodaji sodnik na primer pravico, da zasliši otroka (in njemu bližjo osebo, kar je po navadi mati) tudi zelo predvidljiv potek, saj se ob odsotnosti očeta po takšnih zaslišanjih sodišča pogosto odločajo tako, da postanejo stiki očetov s svojimi otroci zelo omejeni in pogosto povsem nemogoči. Gre za diskriminatoren postopek »a priori.«

Številni očetje so izrazili tudi nezadovoljstvo, ker morajo plačevati preživnino, kar sicer sprejemajo kot svojo dolžnost, toda kljub temu pogosto nimajo prav nobene možnosti vpliva na vzgojo otrok. Pogosto so s strani bivših partneric »kaznovani« s prekinitvijo vseh stikov z otroci. Slovensko pravosodje pa je za te probleme večinoma neobčutljivo. Dokazovanje krivih ovadb je dolgotrajno in pogosto neuspešno, ker tudi tožilstva, ki bi se na takšne zlorabe morala odzvati po uradni dolžnosti slabo opravljajo svoje delo. 

Dodaten problem je dolgotrajnost razveznih postopkov. Zgolj v ilustracijo glede dolžine »razveznih postopkov« vse pove že omenjeni primer predsednika društva Iztoka Ivančiča. Tožba za ločitev je bila v primeru družine Ivančič vložena leta 2006, sklep Ustavnega sodišča pa je bil iztoku Ivančiču vročen februarja 2018. Hčeri sta medtem obe praktično že dočakali polnoletnost - ena že, druga pa bo polnoletna čez 1,5 meseca.

In kaj želijo člani društva spremeniti? Iztok Ivančič, predsednik društva, je bil ob zaključku strokovnega dela občnega zbora jasen: »Želimo si spremeniti sedanjo sodno-socialno prakso, družinski zakonik in še kakšen zakon, če bo potrebno. Če bi izbral eno besedo, s katero bi opisal stanje, kot ga vidijo in doživljajo naši člani, potem je to – nemoč. Ko se pojavljaš v družbi strokovnjakov na Centrih za socialno delo, potem vidiš, da se vse, kar narediš, lahko obrne proti tebi in da vsi ščitijo matere. S tem ni načeloma nič narobe, toda potrebno je ščititi otroke in ne starše. V našem pravosodnem sistemu pa se ta nemoč, še zlasti očetov, zgolj povečuje. Stik z otroci se lahko izgubi že na podlagi ovadbe, ki je lažna, saj se isti trenutek lahko izda začasna odredba, ki postane dejansko večmesečna in večletna.«